Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov – o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.
Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.
Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«
Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.
V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.
Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.
Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov – o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.
Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.
Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«
Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.
V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.
Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.
Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov