Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov – o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.
Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.
Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«
Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.
V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.
Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.
Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Zgodovinar Branko Marušič je v knjigi Izza spominov – o dogodkih in ljudeh strnil dvaintrideset zapisov, nastalih ob pomembnih zgodovinskih, političnih, kulturnih in drugih dogodkih na Goriškem ter ob srečanjih, jubilejih in smrtih znamenitih rojakov. Nekateri so bili kot nagovori prebrani v prijateljski družbi, drugi ob obletnicah, na strokovnih srečanjih in ob bolj uradnih priložnostih, večina pa jih je bila v obliki domoznanskih in strokovnih člankov objavljenih v primorskih časnikih ter strokovnih in lokalnih glasilih, kot so Primorski dnevnik, Solkanski časopis, Goriška srečanja, koledar Goriške Mohorjeve družbe in različni zborniki.
Skupni imenovalec raznorodnega nabora večinoma kratkih spisov je spomin. Čisto na začetku je Marušičeva rekonstrukcija lastnega otroštva Kako sem preživel prvo leto življenja, oprta kajpada na pripovedovanje mame Vide in takratno družinsko korespondenco. Ta se je začela z brzojavko babici Franji v Komendo pri Kamniku, da je dobila vnuka, ob čemur naj bi, po nedavni smrti vnukinje Majde, vzkliknila: »Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal«. Pozneje je ta zadržek minil in Branko, kot so ga klicali doma, čeprav je bil do krsta še Vitko, nato pa uradno Francesco, je preživel veliko lepih dni tudi v Komendi. Tam ga je ded, nevajen novotarij, po domače preimenoval v Franceljna oziroma Francka.
Ohranjena pisma so pomemben vir tudi za naslednji, najobsežnejši prispevek v knjigi, ki ga je Branko Marušič posvetil očetu Francu. Predvsem njegovemu šolanju, najprej, še v avstro-ogrski dobi, v Solkanu in na goriški gimnaziji, ki je leta 1913 postala prva državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v monarhiji, po izgonu z območja soške fronte pa v Ljubljani. Za študij si je izbral medicino, začel je v Ljubljani in v letih najhujšega povojnega pomanjkanja – o čemer pričajo pogoste prošnje domov za denar – leta 1925 promoviral v Gradcu. Dve leti pozneje je moral doktorat potrditi še v Padovi. V Italiji mu prvega niso priznali, ker je, kot je v pismu razložil mami Katarini, šel »iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države,«
Marušič svoj sprehod skozi čas nadaljuje z orisom razmer v Coni A Julijske krajine skoraj dvajset let pozneje ter s spominom na pogreb prekopanih posmrtnih ostankov Janka Premrla Vojka leta 1946 v Podnanosu, ki se ga je udeležil s starši.
V nadaljevanju se v svojevrstnem spominskem »albumu« Branka Marušiča vrstijo predvsem portreti njegovih izbranih prijateljev in zaslužnih rojakov. V njih se potrjujeta avtorjeva navezanost na Primorsko ter izjemna razgledanost in poznavanje zgodovinskih pa tudi kulturnih in političnih mejnikov ter z njimi povezanih ljudi. Na primer učitelja Zdravka Jelinčiča, v katerem Marušič vidi načrtovalca Nove Gorice, ki je s svojimi vizijami – nekatere so se pozneje uresničile – prehitel državne odločevalce, leta 1958 pa je »utekel« čez mejo in se naselil v Kanadi.
Številni manj znani podatki in osebne ocene so navedeni še v drugih zapisih, predvsem v prispevkih, povezanih z Goriškim muzejem in novogoriško raziskovalno enoto ZRC, kjer je kot znanstveni svetnik deloval do upokojitve. Dragoceni so tudi Marušičevi osebno uglašeni prispevki, posvečeni med drugim Lojzetu Spacalu, Francetu Bevku, Milku Matičetovemu, Silvestru Komelu, Milici Kacin Wohinz, Tomažu Pavšiču in Sašu Vugi.
Čisto na koncu – pred spremno besedo Ota Lutharja – se avtor v zapisu O slovenskih Marušičih še enkrat vrne k svojemu rodu. V doslej neobjavljenem, za to priložnost dopolnjenem nagovoru udeležencev srečanja Marušičev v Opatjem selu pred poltretjim letom med drugim ugotavlja, da živi po svetu več tisoč ljudi s tem priimkom, zapisanim po italijanskih, nemških in drugih pravopisnih pravilih, tudi z izvirnim dalmatinskim mehkim ć na koncu, saj so se na slovenski zahod verjetno naselili v 16. stoletju ali prej. Med 22 Marušiči, ki so s svojim življenjem in delom zapustili trajno sled, je ob politikih, profesorjih in zdravnikih kajpada na prvem mestu Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald iz Štandreža, pisec znamenitega Škofjeloškega pasijona.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Neveljaven email naslov