Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Krik

14.01.2022

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.

Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.

Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.

Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.

Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.

Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.

Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Krik

14.01.2022

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.

Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta.

Tudi peti del Krika je tipičen franšizni film, njegovo glavno ciljno občinstvo pa so fani. Predpostavlja poznavanje prejšnjih delov in razumevanje široke mreže referenc. Vendar se zdi, da danes ni mogoče posneti povsem resne grozljivke za najširše občinstvo, saj je to nadvse raznovrstno. Navsezadnje se je fanovstvo skozi čas po večini preselilo iz strogo ločene sfere ljubiteljev domnevno nižje kulture tudi med izobražene sloje, ki so sami vedno širši. Tovrstni filmi se torej posvečajo politični umetnosti nagovarjanja različnih družbenih skupin.

Klišejske šale, patetični čustveni izlivi in predvsem neskončna samonanašalnost sestavljajo osnovno tkivo. Krik nenehno komentira samega sebe; prek likov, ki govorijo o drugih grozljivkah, prek morilcev, ki poustvarjajo film. Skoraj bi lahko rekli, da gre za nekakšno teorijo tako imenovane fanovske fikcije. Pri tem pa se ne trudi biti nič kaj subtilen. Samokomentiranje nam ves čas meče v obraz in to naredi podobno ceneno kot večino preostalega materiala. Tukaj je še seveda klasični pripovedni aparat postopnega razkrivanja z delno presenetljivim obratom, ki je morda najbolj zaslovel z legendarno risano serijo Scooby Doo. Čeprav je bil že neštetokrat uporabljen, je tudi tokrat solidno izpeljan in mu uspe ohraniti pozornost do konca. Vendar ta tokrat obrne predstavo o tem, kakšen naj bi bil končni smisel.

Hkrati film ponudi zanimiv pogled v kulturne izvore te filmske zvrsti. Pogosto gre za izraz tesnobe življenja v malih mestih, v katerih vsakdo vsakogar pozna in je pred vsakomer treba skrivati male družinske umazanije, zato pa se nabere kup freudovskih potlačitev. Izbruhe nasilja v tej produkciji morda lahko razumemo kot izživetje nasilja, ki ga ustvarja napetost potlačevanja in paranoje.

Naivni pa bi bili, če bi se pri vrednotenju ustavili na tej točki. Če boste Krik gledali doma, vam – če niste zaprisežen ljubitelj franšize – vsekakor ne priporočam, da sledite impulzu in ga ustavite pred koncem. Uspe mu namreč veliki zaključek, ki uspešno odgovori na izziv pojava, da nas v letu 2022 nič ne more zares presenetiti niti zgroziti, tako da ima snemanje klasičnih mainstreamovskih grozljivk tudi s tega vidika vedno manj smisla.

Končni vtis je, da se izdelek večino časa namerno ravna po predvidljivih obrtniških potezah – tu in tam pa preseneti s kakšnim posrečenim prizorom – samo zato, da bi lahko še enkrat komentiral samega sebe. Še več, vsi prejšnji komentarji samega sebe, ki nam gredo že na živce, so navsezadnje le podlaga za veliki komentar, ki zares povzame vse skupaj.

Zato ga je navsezadnje tudi težko komentirati z zunanje perspektive. Ironija je v zadnjem desetletju osvojila še zadnje kotičke popkulture in vsakdanjega življenja, vsiljuje se nam pogled, da je stvari mogoče jemati resno le še, če jih ne jemljemo resno. To pomeni tudi, da 'slasherski' film vedno manj gradi na učinku nasilja ter prehaja v posebno podzvrst komedije.


22.10.2021

Sadeži pozabe

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.10.2021

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd - premiera na Mali sceni MGL

Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2


18.10.2021

Ana Luísa Amaral: What's in a name

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Barbara Zupan.


18.10.2021

Nataša Konc Lorenzutti: Beseda, ki je nimam

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Ana Bohte.


18.10.2021

Paul Valéry: O poeziji

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bere Jure Franko.


18.10.2021

Tone Partljič: Ljudje z Otoka

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


14.10.2021

Slawomir Mrožek: Emigranta

Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:


13.10.2021

Žiga Divjak in igralci: Vročina

V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.


12.10.2021

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe premiera

Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.


11.10.2021

Janja Vidmar: Niti koraka več

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


11.10.2021

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


11.10.2021

Jernej Županič: Orodje za razgradnjo imperija

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


11.10.2021

Mateja Horvat Moira: Pisma v šatulji

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja.


08.10.2021

Sanremo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.10.2021

Respect

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.10.2021

Apollon Musagete / Oedipus Rex

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.10.2021

Florian Zeller: Mama

Prešernovo gledališče Kranj Premiera 1. oktobra 2021 Florian Zeller: Mama Prevajalka: Suzana Koncut Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografi in kostumograf: Rudy Sabounghy Skladatelj in avtor priredbe songa Parle – lui de moi glasbenika Christopha: Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica: Barbara Rogelj Oblikovanje svetlobe in videa: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte Oblikovalec maske: Matej Pajntar Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografa: Bojana Fornazarič Igrajo: Darja Reichman (mama), Borut Veselko (oče), Blaž Setnikar (sin), Doroteja Nadrah (dekle) NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči prva premiera letošnjega repertoarja. Štirje igralci so pod dramaturškim vodstvom Marinke Poštrak in v režiji Ivice Buljana uprizorili dramo Mama francoskega dramatika, pisatelja in scenarista Florana Zellerja (florjána zelerja) v prevodu Suzane Koncut. Avtor je trenutno v soju svetovnih žarometov zaradi režije in scenarija filma Oče – ki je del trilogije Oče, Mati, Sin. V drami Mama gre za sindrom praznega gnezda, oziroma za mater, o kateri pravi režiser Ivica Buljan: »Njena najresnejša težava, globinska, psihološka težava, je starost. Starost pa je v zahodni družbi ena izmed najmanj cenjenih karakteristik.« Na premieri Mame v Kranju je bila Tadeja Krečič:


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


Stran 49 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov