Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov