Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Avtorira recenzije: Katarina Mahnič
Bere Barbara Zupan
Novo mesto : Goga, 2021
Potopimo Islandijo!, roman Borisa Kolarja z vonjem po morju in nafti je po avtorjevih besedah nekakšna popotovalna odisejada, karikatura Evrope v predkovidnem času in hommage njegovemu življenju na Nizozemskem in prijateljem, ki jih je imel tam. Vendar bi bili junaki, ki se iz namišljenega nizozemskega mesteca Zwarteburen odpravijo na maščevalno misijo, lahko iz kateregakoli evropskega mesta.
Zaplet tega eksplozivno duhovitega in na resnične dogodke in dejstva inteligentno naslonjenega romana se namreč začne zaradi bankrota islandskih bank okoli leta 2012, kar prizadene tudi nizozemsko podeželje. Novica kot strela z jasnega trešči med Zwarteburenčane, ki zaradi tveganih vlaganj ostanejo brez občinske blagajne. Voditelji političnih strank – konzervativne, liberalne, zelene in upokojenske ter neodvisnega političnega akterja, ki je po naključju Bosanec – se v navalu besa odločijo kaznovati brezbrižne japijevske bankirje in to tako, da bodo Islandijo preprosto potopili. Ustanovijo Odbor za izgubljene priložnosti in javnosti predstavijo potovanje kot plovbo protesta, demonstracijo odločenosti in upora proti islandskim roparjem. Meščani še kako radi podprejo komedijo, v kateri bodo v glavnih vlogah nastopali njihovi politiki – prepirljivi predstavniki ljudstva bodo več dni pluli na majhni ladji sredi razburkanega Atlantika – in so zanjo kljub pregovorni nizozemski skoposti pripravljeni prispevati denar in različne odslužene stvari. Odprava nekje stakne vlačilec iz druge svetovne vojne, reševalni čoln, ki je nekoč visel z boka prekooceanske križarke, in neeksplodirani vojni torpedo, s katerim so se namenili izvršiti načrtovano dejanje in ki ga ljubkovalno poimenujejo Lolita, my best fish ever. Po filmsko dramatičnem in burleskno smešnem zapletu ob izplutju te čudaške naveze, ki jo v rotterdamskem pristanišču uprizori ekipa treh legendarnih potetoviranih žerjavistov, se povračilna misija lahko začne.
Roman Potopimo Islandijo! s svojimi preprostimi Zwarteburenčani, ki se hvalijo, da živijo na najbolj ravninskem delu dežele, ki je tako ali tako ravna kot krožnik, in kljub demokratični ureditvi vedno znova izvolijo župana iz rodbine van Zein, čeprav so ti preverjeno bedasti, spominja na Butalce; po svoji akciji in prizorišču, ki je večinoma morje z otoki, pa na bravurozni roman hrvaškega pisatelja Renata Baretića Osmi poverjenik, v katerem mladega politika kazensko umaknejo na od boga pozabljeni otok z odštekanimi prebivalci, da bi tam izvedel lokalne volitve. Kar je skoraj tako nemogoče kot potopiti Islandijo. Baretić se v romanu poigrava z jezikom, izumljenim iz različnih narečij, Kolar pa podoben učinek doseže z Mehom, avtomehanikom iz Sarajeva, ki svojega političnega delovanja nima za akt demokracije, ampak “da se sretnu komšije”, in se mu včasih zdi, da se duhovno obzorje njegovih kolegov konča na drugi strani kolesarske steze. Meho, najbolj praktični in na trdna tla postavljeni član maščevalne druščine, svojo kritiko in skrite misli pogosto izreka v sočni bosanščini, ker pač človek najbolje razume življenje, če si ga razlaga v maternem jeziku. Ob bok se mu po bistrosti uma lahko postavi samo učinkovita županova poslovna sekretarka Marike.
Vendar bi pisatelju naredili krivico, če bi se pretrdno oprijeli teh primerjav, saj je Kolar sveže “svoj”; poleg izjemno žlahtne, nenapadalne šegavosti, zaradi katere knjiga ni maščevalni pamflet, ampak spravljiv in blag opomin, kako bi lahko bilo, če bi ljudje znali v prijaznejši luči videti drug drugega, v pisanje neprisiljeno vnaša tudi svoje biološko, ekološko in znanstveno znanje in besednjak. (V občinskem parlamentu na primer vlada pestra biodiverziteta političnega ekosistema, ali ko po torpediranju Islandije junaški brodolomci čakajo zaviti v srebrne folije in zleknjeni na plaži kot manjše krdelo arktičnih tjulnjev, pripravljenih za žar.) Veliko vlogo imata onesnaževanje, s katerim smo zapacali celo svoj čas, in tudi človekovo pretirano poseganje v naravo, zaradi katerega ptice, ki gnezdjio na arhipelagu Farne, napadejo nizozemsko odpravo z vsemi razpoložljivimi biološkimi in kemičnimi sredstvi in jih v strmoglavem letu bombandirajo s kakci. Globoko pomenljiv in neskončno smešen je tudi dogodek, ko se Odbor za izgubljene priložnosti v zalivu v obliki neenakih rakovičjih klešč pobrati z Ligo proti onesnaževanju prostega in aktivnega delovnega časa. Tukaj so seveda tudi podnebne spremembe, zaradi katerih nad Atlantikom nekaj dni sploh ni vremena – ne vetra, ne dežja, ne oblačnosti, ne megle … In tako naprej, vse do izbruha vulkana Eyjafjallajokulla, zaprtja zračnega prometa nad Evropo in strokovno podprtega dejstva, da Islandija resnično tone – malo po tistem, ko so jo torpedirali z Lolito, my best fish ever, da ne bo pomote.
Roman Borisa Kolarja Potopimo Islandijo! lahko beremo za čisto, polnokrvno zabavo, lahko pa iz maščevalnega pohoda njegovih junakov tudi sami potegnemo kakšno dobro misel – vsi se z njega namreč vrnejo boljši in bolj povezani, kot preden so odrinili. In ne nazadnje, da je treba od besed preiti k akciji, ker lahko še tako majhno dejanje spremeni potek zgodovine, čeprav nikoli ne vemo, v katero smer. Zato pa mora biti človek tudi malo nor, ali kot je prepričana babica Brinhilder, ki jo naši maščevalci srečajo na štrleči skali sredi oceana: “Povem vam, kadar je človek nor, je na varnem. Le če se mu zmeša, ga je včasih treba nabiti na kol.” Pa razumite to, kakor hočete.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov