Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zastoj kot zadnji film igralcev Petra Musevskega in Igorja Žužka ter montažerja Andrije Zafranovića deluje kot svojstven filmski hommage
Za Vinka Möderndorferja je Zastoj njegov četrti celovečerni film. Nastal je v slovenski koprodukciji s Srbijo in Severno Makedonijo, kot zadnji film igralcev Petra Musevskega in Igorja Žužka ter montažerja Andrije Zafranovića pa deluje kot svojstven filmski hommage.
Zasnova filma je poskus premoščanja razlik med bogatim slovenskim parom in priseljenskim muslimanskim parom iz delavskega razreda, ki se odvije v eni sami noči. Andrej, igra ga Uroš Fürst, sredi nevihtne noči potrka na vrata blokovskega stanovanja Mejre in Emirja, ki ju igrata Mirjam Korbar Žlajpah in Peter Musevski, a ko mu Mejra odpre, ne ve zares, kaj bi rekel. Deluje nervozen, a odločen, pa čeprav ne vemo, kaj ga je prineslo. Po mučnem vztrajanju pred vrati stanovanja se naposled izrišejo indici tistega, kar Andrej hoče: v nesreči sina Mejre in Emirja išče rešitev za svojo hudo bolno hčer.
Začetno stopnjevanje napetosti z Andrejevim omahovanjem in Mejrino zmedenostjo ter strahom pred nenavadnim vsiljivcem privede do razkritja, ki para potisne na rob čustvenih in moralnih skrajnosti. Ostra črno-bela paleta filma, turobnost nevihte, ki vso noč besni zunaj, ter omejitev dogajanja na eno samo stanovanje, znotraj katerega je direktor fotografije Mitja Ličen opravil izvrstno delo, dodajo k tesnobnim občutkom nemoči enega in drugega para. To vzdušje premišljeno prekinjajo nenadni pogledi v preteklost, ki so posneti lahkotnejše, zunaj, na prostem, z manj nasičenimi kontrasti in delujejo kot nekakšno spominjanje brezskrbnosti v situaciji, ko se zdi, da se obema paroma sesuva svet.
Če gre pri filmu predvsem za premagovanje razlik med paroma, ki predstavljata skrajnosti današnje družbe, v kateri se predvsem ekonomske razlike strahovito povečujejo, pa se vseeno zdi, da liki v želji, da bi naselili to metaforo, vse preveč poosebljajo že videne stereotipe. Medtem ko Andrej ves čas govori o denarju, lastnini in pretenciozno izreka, da ljubi svojo hčer in ženo, čeprav je do nje v filmu žaljiv in jo celo vulgarno ponudi Emirju, kot da je kakšna stvar, Emir obsesivno in ponosno ponavlja, da bo njegov sin zdravnik, Mejra pa govoriči o kavi. Klišeji na ravni dialoga in v zasnovi karakterjev tako žal ne nudijo nians, prek katerih bi jih lahko videli zares krvave pod kožo, predvsem pa onkraj vsega tistega, kar jih domnevno determinira.
Zastoj kot zadnji film igralcev Petra Musevskega in Igorja Žužka ter montažerja Andrije Zafranovića deluje kot svojstven filmski hommage
Za Vinka Möderndorferja je Zastoj njegov četrti celovečerni film. Nastal je v slovenski koprodukciji s Srbijo in Severno Makedonijo, kot zadnji film igralcev Petra Musevskega in Igorja Žužka ter montažerja Andrije Zafranovića pa deluje kot svojstven filmski hommage.
Zasnova filma je poskus premoščanja razlik med bogatim slovenskim parom in priseljenskim muslimanskim parom iz delavskega razreda, ki se odvije v eni sami noči. Andrej, igra ga Uroš Fürst, sredi nevihtne noči potrka na vrata blokovskega stanovanja Mejre in Emirja, ki ju igrata Mirjam Korbar Žlajpah in Peter Musevski, a ko mu Mejra odpre, ne ve zares, kaj bi rekel. Deluje nervozen, a odločen, pa čeprav ne vemo, kaj ga je prineslo. Po mučnem vztrajanju pred vrati stanovanja se naposled izrišejo indici tistega, kar Andrej hoče: v nesreči sina Mejre in Emirja išče rešitev za svojo hudo bolno hčer.
Začetno stopnjevanje napetosti z Andrejevim omahovanjem in Mejrino zmedenostjo ter strahom pred nenavadnim vsiljivcem privede do razkritja, ki para potisne na rob čustvenih in moralnih skrajnosti. Ostra črno-bela paleta filma, turobnost nevihte, ki vso noč besni zunaj, ter omejitev dogajanja na eno samo stanovanje, znotraj katerega je direktor fotografije Mitja Ličen opravil izvrstno delo, dodajo k tesnobnim občutkom nemoči enega in drugega para. To vzdušje premišljeno prekinjajo nenadni pogledi v preteklost, ki so posneti lahkotnejše, zunaj, na prostem, z manj nasičenimi kontrasti in delujejo kot nekakšno spominjanje brezskrbnosti v situaciji, ko se zdi, da se obema paroma sesuva svet.
Če gre pri filmu predvsem za premagovanje razlik med paroma, ki predstavljata skrajnosti današnje družbe, v kateri se predvsem ekonomske razlike strahovito povečujejo, pa se vseeno zdi, da liki v želji, da bi naselili to metaforo, vse preveč poosebljajo že videne stereotipe. Medtem ko Andrej ves čas govori o denarju, lastnini in pretenciozno izreka, da ljubi svojo hčer in ženo, čeprav je do nje v filmu žaljiv in jo celo vulgarno ponudi Emirju, kot da je kakšna stvar, Emir obsesivno in ponosno ponavlja, da bo njegov sin zdravnik, Mejra pa govoriči o kavi. Klišeji na ravni dialoga in v zasnovi karakterjev tako žal ne nudijo nians, prek katerih bi jih lahko videli zares krvave pod kožo, predvsem pa onkraj vsega tistega, kar jih domnevno determinira.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Neveljaven email naslov