Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
Film se posveča materam in ženskam širše, v njem pa mesto najde tudi izrazito politična tema
V filmu Vzporedni materi najprej spoznamo Janis, ki med svojim delom fotografira forenzičnega arheologa Artura. Nanj se po delu obrne z osebno prošnjo; želi namreč, da bi njeni vasi pomagal z izkopavanjem enega od grobišč iz časa španske državljanske vojne, kjer ležijo moški predniki številnih tamkajšnjih družin. Almodóvar tako zareže v do danes nerazrešeno špansko preteklost; več kot 100 000 pobitih žrtev falangistov še vedno ni dočakalo dostojnih pokopov. V politični razdvojenosti tistih, ki si prizadevajo za izkopavanja in spravo na eni strani, ter tistimi, ki so mnenja, da naj se v zgodovino ne dreza, na drugi, se tako Almodóvar odločno postavi na stran prvih.
Pa vendar ta tema kmalu izgine iz ospredja, kot osrednja pa se izriše tema materinstva. Janis z Arturom, čeprav je ta poročen, zanosi in z nekaj časovnimi preskoki se znajdemo v bolnišnici, kjer spozna več kot dvajset let mlajšo Ano, ki prav tako pričakuje otroka. Bodoči materi samohranilki, nastanjeni v isti sobi, se spoprijateljita in si, preden z novorojenkama odideta domov, izmenjata stike.
Janis samozavestno vstopi v čevlje mame samohranilke, vendar se stvari kmalu zapletejo. Arturov komentar, da mu otrok ni podoben, jo spodbudi, da preveri, ali je res kaj na tem in kot z raznoraznimi indici film da slutiti že vnaprej, izve, da so v bolnišnici njeno hčer zamenjali z Anino. Na tej točki Almodóvar začne v pripoved vpletati nove in nove melodramatične zasuke, ki so ponekod, povsem v njegovem slogu, zabavni, a kmalu postanejo tako pogosti in neosnovani, da ni več zares jasno, kam nas film pelje, predvsem pa čemu so preobrati namenjeni.
Čeprav oba lika kažeta kompleksnost dveh različnih žensk v luči materinstva, nekje na polovici filma odločitev, ki jima jih narekuje scenarij, ne zmoreta več dohajati. Pretirani melodramatičnosti, ki je sprva še delovala, pa ob težkih temah zmanjka globine. Zdi se namreč, da se je režiser s prikazom sodobnih žensk, ki se upirata družbenim normam – med drugim Janis v enem od prizorov povedno nosi majico z napisom »Vsi bi morali biti feministi« – zapletel v prevelik izbor tem, ki bi jih lika morala poosebiti. Takšna je denimo romantična vez med ženskama, ki ne deluje prepričljivo in daje občutek, da je režiser želel fluidnost spolnih identitet navreči v film kot samo še nekaj, česar likoma zavoljo poudarjanja tega, kako napredni sta, ne sme manjkati.
In če je naslov filma Vzporedni materi, ob vseh zapletih pozabimo, da film vzporedno načenja tudi zgodbo o izkopavanju vojnih žrtev. Ta spet pride v ospredje na koncu, ko Janisina vas dočaka izkop svojih umrlih. Almodóvar je menda želel poudariti, da so neodvisne in uporniške ženske tiste, ki se borijo tudi proti zamolčani zgodovini, vendar pa zgodba, ki predvsem uokvirja tisto o materah, izpade bolj kot politično stališče, ki ga je želel izraziti, saj mu obeh pripovedi ni uspelo preplesti tako, da bi dobili primerno podrobnejšo obravnavo.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov