Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov