Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov