Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov