Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni.
Sto triindvajset let. Toliko časa je bil v veljavi Odlok, na podlagi katerega so oblasti v Nemčiji preganjale in zapirale homoseksualce zgolj in samo zato, ker so bili istospolno usmerjeni. Politični režimi so se menjali, od cesarstva prek nacističnega režima in vse do demokratične republike, medtem ko je bil 175. člen kazenskega zakonika deloma omiljen leta 1969, dokončno pa odpravljen šele nekaj let po nemški združitvi. Samo od konca druge svetovne vojne, ki jo je večina homoseksualnih moških iz istega razloga tako in tako preživela v koncentracijskih taboriščih, je v nemških zaporih končalo okoli 50.000 mož.
Ta zgodovinski okvir je za popolno razumevanje drugega celovečernega filma avstrijskega režiserja in scenarista Sebastiana Meiseja Velika svoboda sicer dobrodošel in pomaga osvetliti še nekatere očem malo bolj prikrite elemente filma, a bistvena je vsekakor človeška plat zgodbe. Hans (igra ga izjemni Franz Rogowski) je vsega vajeni homoseksualec, ki ga zaradi njegove spolne usmerjenosti že vse njegovo življenje tlačijo za rešetke, kjer se posledično boljše znajde kot v življenju na prostosti, Viktor (Georg Friedrich) pa na dolgo ječo obsojeni morilec, absolutno heteroseksualno usmerjen in s skrbno zgrajenim zaporniškim ugledom, ki ga mora branit za vsako ceno. Dva moška, tako različna, a v želji po bližini in ljubezni tako zelo podobna, ki se po naključju znajdeta v isti celici …
Zgodba, ki se ne odvija povsem linearno, ampak spretno prehaja med različnimi Hansovimi zaporniškimi obdobji, je po svoje predvidljiva, ampak dramaturško tako spretno izpeljana, da na koncu gledalca vseeno osupne in celo gane. Ustvarjalci, pri čemer je treba še posebej omeniti direktorico fotografije Crystel Fournier, so do potankosti ujeli tako minevanje časa kot različno občutenje omejenosti zaporniških celic glede na počutje glavnega lika, pogumno in nazorno so se lotili tudi vseh neprijetnih in celo okrutnih trenutkov arestantskega življenja kot sta pretep ali kazen v samici, pa vendarle jim je uspelo ustvariti čudovito ljubezensko zgodbo, ki da pojmu svobode povsem nov pomen. Film Velika svoboda je namreč točno to – izjemna pripoved o upornem vztrajanju pri svoji nravi, ki kljub nesmiselni družbeni in birokratski krutosti nazadnje najde odrešitev v najbolj čisti ljubezenski osvobojenosti. Svoboda je stvar interpretacije.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov