Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prevedla Petra Meterc; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Leta 1975 rojeni Ta-Nehisi Coates je brezkompromisen kritik ameriške družbe. Ne gre za to, da bi ji s svojim pisanjem kazal ogledalo, temveč razkrinkava in obtožuje ameriško državo in njen kruti odnos do črnskih teles. Besedni zvezi črnsko telo in črnska telesa je na svojih predavanjih uporabljala belopolta predavateljica Eilen Boris in izražala kritičen odnos do življenjskega položaja deprivilegiranih prebivalcev. Naslov eseja Med svetom in mano pa je enak kot naslov pesmi Richarda Wrighta iz leta 1935. Pesnik v svojih verzih govori o strahu, linčanju in ovirah.
Strah ves čas priznava tudi Coates; v ameriški družbi je dovolj razlogov zanj, saj ga lastne in tuje izkušnje opozarjajo, da je njegovo črno telo nenehno v nevarnosti. Nazorno opisuje sanje, ki jih družba slika o lepem, uspešnem in pravičnem svetu, toda okoliščine ga vedno znova streznijo, da so te sanje zanj neuresničljive.
Ozira se v ameriško zgodovino suženjstva in brezobzirnega ravnanja z ljudmi, ki so jih prisilno pripeljali v Združene države Amerike in jim odvzeli človeško dostojanstvo. Rasizem je tisti, ki prignanim ljudem pripisuje globoko zakoreninjene značilnosti ter jih ponižuje, omejuje in uničuje.
Knjiga Med svetom in mano je označena kot esej, lahko pa bi jo imeli tudi za roman, saj sta v avtorjevem pisanju določena dogajalni čas in prostor, delo je notranje strukturirano, dovolj obsežno in usklajeno z merili kakovostne literature. Oznaka esej je najbrž izbrana zaradi celovitega in kritičnega prikaza zgodovine rasizma v Združenih državah Amerike, sedanjega stanja in brezperspektivnosti. V eseju prevladuje obsodba države in njenega ravnanja s temnopoltimi ljudmi. Avtor ves čas govori o črnskem telesu in njegovi ogroženosti. Telo simbolizira drugačnost, ki je ameriška družba ni pripravljena sprejeti, in rasistično naravnanost ohranja kot nekaj samoumevnega. Telesa temnopoltih ljudi nimajo vrednosti in cene, vsak hip jih lahko ubije kak policist, če presodi, da je treba potegniti pištolo in ukrepati. Zatem se le redko zgodi, da je njegovo dejanje kaznovano, čeprav je več kot očitno, da ubiti človek ni storil nič prepovedanega. Coates občuti bolečino ob mrtvem mladeniču, ki ga je policist ustrelil brez razloga in prič, in s svojim prizadevanjem v eseju prispeva k množičnemu gibanju proti policijskemu nasilju.
Glede izbire besed je nenavadno, da pisec ves čas govori o črncih in črnkah, šele približno na sredi knjige uporabi izraz Afroameričan, poimenovanje, ki bi bilo po vsej verjetnosti ustreznejše kot črnec, primeren pa bi bil tudi izraz temnopolti. Ker pa sam spada v skupnost ljudi s tako obarvano kožo, njegova izbira besed ni vrednostno določena.
Temnopolti starši svoje otroke vzgajajo s trdo roko. Dopovedujejo jim, da morajo biti boljši od drugih in se dokazovati z dobrimi dejanji. Tudi z udarci jim ne prizanašajo, kot da bi jim hoteli napovedati, da jih bodo v življenju dobili še veliko. Ker vedo, da jih čaka težko življenje, jim ne kažejo nežnosti, kljub temu pa jim dajejo vedeti, da so ves čas z njimi in zaščitniški ter jim pripravljeni tako ali drugače olajšati pot v samostojno življenje.
Esej Med svetom in mano je napisan kot pismo, ki ga oče piše petnajstletnemu sinu. Ko je otrok vstopil v njegovo življenje, se je vse spremenilo. Ni več mislil le nase, temveč je prevzel odgovornost za bitje, ki se je rodilo v neusmiljeni svet. Ne čaka ga nič dobrega, zato ga je treba na življenje pripraviti. Vsak človek mora sam prehoditi svojo pot, toda ni narobe, če o ovirah in možnostih izve čim prej in čim več. Dobronamerna popotnica ni odveč.
»Resnica je, da ti dolgujem vse, kar imam. Preden si prišel, sem imel svoja vprašanja, vendar sem naprodaj nosil zgolj svojo kožo, in to v resnici ni bilo nič, saj sem bil mlad moški in mi vse moje človeške ranljivosti še niso bile znane. Toda prizemljilo in udomačilo me je preprosto dejstvo, da se, če se mi zdaj kaj zgodi, to ne bo zgodilo samo meni.«
Vsebina je pesimistična. Kar naprej se poraja vprašanje, ali res ni nikakršnega izhoda. Bo tako imenovana bela rasa, ki si domišlja, da je večvredna, vedno gospodovala nad črnimi telesi, si jih podrejala in jih poniževala? Ali ni mogoče ničesar spremeniti? So besede enakost, enakovrednost in spoštovanje različnosti samo prazne lupine? Coates občuti kozmično krivico in ta ga žene k hrepenenju, da bi svoje telo osvobodil verig. Delno rešitev je našel v branju knjig. V njih je spoznaval drugačen svet, postajal je vse bolj uporniški. Potrditev mu je prineslo pisanje, odkril je umetnost razmišljanja, toda ohraniti je moral previdnost glede vsakršnih sanj in vseh ljudi, celo svojih lastnih. Pisanje je njegov odziv na dogajanje v današnji Ameriki. Črnogledost za hip omili in pravi: »Če bi se moje življenje danes končalo, bi ti povedal, da je bilo to srečno življenje – da sta mi študij in boj, h kateremu zdaj spodbujam tebe, prinesla veliko veselja.«
Petra Meterc v spremni besedi piše, da je knjiga Med svetom in mano oblikovana kot osebno potovanje ter zgodovinska analiza in družbena teorija. Osrednje gibalo pripovedi je iskanje možnosti pobega skozi vrzel med sanjami in drugim svetom. Coatesova glavna misel je opozorilo, da je sistemski rasizem resničnost, s katero se morajo Afroameričani spopadati in se proti njej boriti. Ta-Nehisi Coates je za esej Med svetom in mano dobil nacionalno knjižno nagrado za stvarno literaturo in si pridobil ugled enega najpomembnejših afroameriških literarnih glasov v Združenih državah Amerike.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer
Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prevedla Petra Meterc; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2021
Leta 1975 rojeni Ta-Nehisi Coates je brezkompromisen kritik ameriške družbe. Ne gre za to, da bi ji s svojim pisanjem kazal ogledalo, temveč razkrinkava in obtožuje ameriško državo in njen kruti odnos do črnskih teles. Besedni zvezi črnsko telo in črnska telesa je na svojih predavanjih uporabljala belopolta predavateljica Eilen Boris in izražala kritičen odnos do življenjskega položaja deprivilegiranih prebivalcev. Naslov eseja Med svetom in mano pa je enak kot naslov pesmi Richarda Wrighta iz leta 1935. Pesnik v svojih verzih govori o strahu, linčanju in ovirah.
Strah ves čas priznava tudi Coates; v ameriški družbi je dovolj razlogov zanj, saj ga lastne in tuje izkušnje opozarjajo, da je njegovo črno telo nenehno v nevarnosti. Nazorno opisuje sanje, ki jih družba slika o lepem, uspešnem in pravičnem svetu, toda okoliščine ga vedno znova streznijo, da so te sanje zanj neuresničljive.
Ozira se v ameriško zgodovino suženjstva in brezobzirnega ravnanja z ljudmi, ki so jih prisilno pripeljali v Združene države Amerike in jim odvzeli človeško dostojanstvo. Rasizem je tisti, ki prignanim ljudem pripisuje globoko zakoreninjene značilnosti ter jih ponižuje, omejuje in uničuje.
Knjiga Med svetom in mano je označena kot esej, lahko pa bi jo imeli tudi za roman, saj sta v avtorjevem pisanju določena dogajalni čas in prostor, delo je notranje strukturirano, dovolj obsežno in usklajeno z merili kakovostne literature. Oznaka esej je najbrž izbrana zaradi celovitega in kritičnega prikaza zgodovine rasizma v Združenih državah Amerike, sedanjega stanja in brezperspektivnosti. V eseju prevladuje obsodba države in njenega ravnanja s temnopoltimi ljudmi. Avtor ves čas govori o črnskem telesu in njegovi ogroženosti. Telo simbolizira drugačnost, ki je ameriška družba ni pripravljena sprejeti, in rasistično naravnanost ohranja kot nekaj samoumevnega. Telesa temnopoltih ljudi nimajo vrednosti in cene, vsak hip jih lahko ubije kak policist, če presodi, da je treba potegniti pištolo in ukrepati. Zatem se le redko zgodi, da je njegovo dejanje kaznovano, čeprav je več kot očitno, da ubiti človek ni storil nič prepovedanega. Coates občuti bolečino ob mrtvem mladeniču, ki ga je policist ustrelil brez razloga in prič, in s svojim prizadevanjem v eseju prispeva k množičnemu gibanju proti policijskemu nasilju.
Glede izbire besed je nenavadno, da pisec ves čas govori o črncih in črnkah, šele približno na sredi knjige uporabi izraz Afroameričan, poimenovanje, ki bi bilo po vsej verjetnosti ustreznejše kot črnec, primeren pa bi bil tudi izraz temnopolti. Ker pa sam spada v skupnost ljudi s tako obarvano kožo, njegova izbira besed ni vrednostno določena.
Temnopolti starši svoje otroke vzgajajo s trdo roko. Dopovedujejo jim, da morajo biti boljši od drugih in se dokazovati z dobrimi dejanji. Tudi z udarci jim ne prizanašajo, kot da bi jim hoteli napovedati, da jih bodo v življenju dobili še veliko. Ker vedo, da jih čaka težko življenje, jim ne kažejo nežnosti, kljub temu pa jim dajejo vedeti, da so ves čas z njimi in zaščitniški ter jim pripravljeni tako ali drugače olajšati pot v samostojno življenje.
Esej Med svetom in mano je napisan kot pismo, ki ga oče piše petnajstletnemu sinu. Ko je otrok vstopil v njegovo življenje, se je vse spremenilo. Ni več mislil le nase, temveč je prevzel odgovornost za bitje, ki se je rodilo v neusmiljeni svet. Ne čaka ga nič dobrega, zato ga je treba na življenje pripraviti. Vsak človek mora sam prehoditi svojo pot, toda ni narobe, če o ovirah in možnostih izve čim prej in čim več. Dobronamerna popotnica ni odveč.
»Resnica je, da ti dolgujem vse, kar imam. Preden si prišel, sem imel svoja vprašanja, vendar sem naprodaj nosil zgolj svojo kožo, in to v resnici ni bilo nič, saj sem bil mlad moški in mi vse moje človeške ranljivosti še niso bile znane. Toda prizemljilo in udomačilo me je preprosto dejstvo, da se, če se mi zdaj kaj zgodi, to ne bo zgodilo samo meni.«
Vsebina je pesimistična. Kar naprej se poraja vprašanje, ali res ni nikakršnega izhoda. Bo tako imenovana bela rasa, ki si domišlja, da je večvredna, vedno gospodovala nad črnimi telesi, si jih podrejala in jih poniževala? Ali ni mogoče ničesar spremeniti? So besede enakost, enakovrednost in spoštovanje različnosti samo prazne lupine? Coates občuti kozmično krivico in ta ga žene k hrepenenju, da bi svoje telo osvobodil verig. Delno rešitev je našel v branju knjig. V njih je spoznaval drugačen svet, postajal je vse bolj uporniški. Potrditev mu je prineslo pisanje, odkril je umetnost razmišljanja, toda ohraniti je moral previdnost glede vsakršnih sanj in vseh ljudi, celo svojih lastnih. Pisanje je njegov odziv na dogajanje v današnji Ameriki. Črnogledost za hip omili in pravi: »Če bi se moje življenje danes končalo, bi ti povedal, da je bilo to srečno življenje – da sta mi študij in boj, h kateremu zdaj spodbujam tebe, prinesla veliko veselja.«
Petra Meterc v spremni besedi piše, da je knjiga Med svetom in mano oblikovana kot osebno potovanje ter zgodovinska analiza in družbena teorija. Osrednje gibalo pripovedi je iskanje možnosti pobega skozi vrzel med sanjami in drugim svetom. Coatesova glavna misel je opozorilo, da je sistemski rasizem resničnost, s katero se morajo Afroameričani spopadati in se proti njej boriti. Ta-Nehisi Coates je za esej Med svetom in mano dobil nacionalno knjižno nagrado za stvarno literaturo in si pridobil ugled enega najpomembnejših afroameriških literarnih glasov v Združenih državah Amerike.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov