Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

14.02.2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Dob : Miš, 2021

Rahlo ironičen naslov tretje zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta Toma Podstenška, tudi avtorja šestih romanov, takoj prikliče občutek tesnobnosti in apokaliptičnosti, ki nas prežema že skoraj dve leti, obenem pa takoj zaslutimo, da se za njim skriva še nekaj več. Pod površjem zbirke namreč nekaj nezadržno brbota, od družbenih komentarjev do simbolike in aluzij, vse to čemi v podtalju in potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Svet pričujoče zbirke, svet, ki naj bi šel proti koncu, je namreč enoten. O tem je v knjigi več namigov in bralec jih po začetnem presenečenju začne prav po detektivsko iskati, pa naj gre za časopisni članek, ki omenja dogajanje iz neke druge zgodbe, ali kar za del telesa, ki se pojavi iznenada. Ti namigi so uporabljeni premeteno, pa tudi odmerjeno, saj se ne povezujejo po naivnem ključu kar vse zgodbe med seboj, ampak gre za prepričljivo ustvarjanje sveta, ki deluje po svojih pravilih. Ob tem je nujno poudariti, da knjiga niti za trenutek ne postane vsebinsko monotona ali predvidljiva, saj je Podstenškov svet poln bizarnih prigod in prismuknjenih domislic, ki zrastejo v polnokrvne zgodbe. Obenem je podstat večine zgodb zaokroženost, še več, cikličnost, saj se nekatere končajo prav tam, kjer so se začele. V eni izmed najbolj uspelih in zagonetno slastnih zgodb z naslovom Zgodba z epilogom se pojavi celo kulten simbol nenehnega rojstva in smrti – kača, ki požira lasten rep oziroma uroboros. Vse, kar se nekje namigne, se kasneje uresniči, ni izpuščenih priložnosti ali pozabljenih podrobnosti, saj vse deluje v smeri ciklične strukture.

Zbirka Zgodbe za lažji konec sveta je tudi polna žanrskih prvin. Nekatere zgodbe spominjajo na britansko antiutopično serijo Črno ogledalo, takšna je fascinantna zgodba Do dna, v kateri razne naprave analizirajo človekovo ravnanje in počutje, iz česar generirajo številčno oceno varnostnega tveganja. Čeprav je iz naslova sklepati, da bo šlo za temačnejše zgodbe, navduši t. i. telesna grozljivka – body horror, značilna za žanr new weird, katerega najvidnejši predstavnik je Jeff VanderMeer in ga v domači produkciji zasledimo zelo redko. Take podobe vzbujajo gomazeč občutek studa in ko se bralcu pred očmi rišejo te grafične podobe, si ne more kaj, da ne bi bil vznemirjen. Tako se recimo pojavi odsekana roka, eden izmed likov pa se spremeni v drevo in opisuje, kako se v njegovem telesu naseljujejo žuželke. Dodana vrednost Podstenškovega pisanja pa je zagotovo humor, s katerim uspešno razbremenjuje ozračje. Takšna je recimo zgodba Vse je v redu, v kateri protagonist ugotovi, da je v resnici bog, potem pa se pod težo morebitnih odločitev in odgovornostjo raje odloči za preprosto življenje pred televizijo s pivom v roki. Prav tako se avtor poigrava z nekaterimi ustaljenimi besednimi zvezami in jim da dobeseden pomen – ob nakupu nove preproge se recimo protagonistka odloči posesati pod staro, kamor je v zadnjih letih pometla nekdanje partnerje, bolezni in travme. Ker avtor ostaja zasidran v realistično podobje, ne odplavamo, ampak si vse z lahkoto predstavljamo, navdušuje pa tudi prefinjeno razmerje med informacijami, ki nam dajejo možnost vizualizacije, in zamolčanim, ki ustvarja rahlo zloveščost.

Kljub razgibanosti pa so Podstenškove zgodbe učinkovite, jasne in se ne zapletajo v zastranitve, ampak se gradijo proti vrhu. So živahne in vznemirljive, le da včasih preveč stavijo na konec in se oklepajo istega modela kratke zgodbe. Prav tako se pri nekaterih zgodbah izgubi fokus knjige, ki bi bila lahko malo krajša in bolj poantirana – jasno je, da je želel avtor naenkrat zajeti veliko tematik, zato mu kaj spolzi iz rok. Sicer pa sta vsebinsko najbolj izstopajoča dva momenta, družbena kritičnost in ilustracija osamljenosti. Družbena kritika se nanaša na razna področja, predvsem na delovanje kapitalističnega sistema, zato v zbirki srečamo par, ki bo za majhno in neugledno stanovanje vzel kredit za tristo let, ki ga bodo odplačevali še vnuki, saj je imelo nekoč lep razgled na gore. Ta ironija nepremičninskega trga je sicer prignana do skrajnosti, a če pogledamo trenutne oglase za stara, neopremljena in neprenovljena stanovanja, sploh ni daleč od resnice. V zgodbi Bolj se potrudi pa se poslovnež jezi na varnostnika in brezdomko, naj se malo bolj zavzameta, pa bo življenje takoj lepše, a kmalu poje zarečen kruh. Ta zgodba je med šibkejšimi, sicer res razgalja veliko laž kapitalizma, da imajo vsi enake možnosti za uspeh, če se le dovolj potrudijo, a v izvedbi je premalo inovativna in preveč dobesedna, obenem pa poenostavlja. Med učinkovitejšimi kritičnimi pa je zagotovo zgodba Superjunaki, kjer šele na koncu razkrije aduta in ne sili v sklepe, obenem pa naracija zgodbe spominja na brezsramno in destruktivno serijo The Boys. Omembe vredna je tudi zgodba Vse se vrača, ki je uspešen komentar zapiranja ali odprodaje lastne proizvodnje na eni strani in eksplozije uvoza izdelkov, ki jih producira izkoriščana poceni delovna sila. Tak hladen svet seveda nezadržno ustvarja tudi hladne protagoniste, zato je krovna tema zbirke že omenjena osamljenost. Ljudje v zbirki pogosto živijo sami, ne poznajo sosedov, ne družijo se s sodelavci, nimajo prijateljev, od družine pa so odtujeni. V trenutku šoka tako protagonist zadnje zgodbe z naslovom Pred koncem sveta razmišlja: »Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«

Prav ta zgodba zareže v samo tkivo teme in zaplet iz kakšnih romantičnih komedij, ko se zaljubljenca želita presenetiti z obiskom, a se zaradi hkratnega potovanja zgrešita, obrne v zadnjo priložnost za srečanje pred koncem sveta in pusti res močan vtis. Ta odtujenost se skozi zbirko Zgodbe za lažji konec sveta vztrajno vleče in v času, ko smo dnevno opozarjani na razne mehurčke varnosti, še bolj zaskeli to uničevanje skupnosti in poveličevanje individualnosti in egoizma, dokler ne bo prepozno. Tudi zato je nujno raziskovati in brez omejitev doživljati imeniten, pester svet zbirke, vsaj dokler nas ne dohiti konec sveta.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

14.02.2022

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše

Dob : Miš, 2021

Rahlo ironičen naslov tretje zbirka kratkih zgodb Zgodbe za lažji konec sveta Toma Podstenška, tudi avtorja šestih romanov, takoj prikliče občutek tesnobnosti in apokaliptičnosti, ki nas prežema že skoraj dve leti, obenem pa takoj zaslutimo, da se za njim skriva še nekaj več. Pod površjem zbirke namreč nekaj nezadržno brbota, od družbenih komentarjev do simbolike in aluzij, vse to čemi v podtalju in potrpežljivo čaka na svoj trenutek. Svet pričujoče zbirke, svet, ki naj bi šel proti koncu, je namreč enoten. O tem je v knjigi več namigov in bralec jih po začetnem presenečenju začne prav po detektivsko iskati, pa naj gre za časopisni članek, ki omenja dogajanje iz neke druge zgodbe, ali kar za del telesa, ki se pojavi iznenada. Ti namigi so uporabljeni premeteno, pa tudi odmerjeno, saj se ne povezujejo po naivnem ključu kar vse zgodbe med seboj, ampak gre za prepričljivo ustvarjanje sveta, ki deluje po svojih pravilih. Ob tem je nujno poudariti, da knjiga niti za trenutek ne postane vsebinsko monotona ali predvidljiva, saj je Podstenškov svet poln bizarnih prigod in prismuknjenih domislic, ki zrastejo v polnokrvne zgodbe. Obenem je podstat večine zgodb zaokroženost, še več, cikličnost, saj se nekatere končajo prav tam, kjer so se začele. V eni izmed najbolj uspelih in zagonetno slastnih zgodb z naslovom Zgodba z epilogom se pojavi celo kulten simbol nenehnega rojstva in smrti – kača, ki požira lasten rep oziroma uroboros. Vse, kar se nekje namigne, se kasneje uresniči, ni izpuščenih priložnosti ali pozabljenih podrobnosti, saj vse deluje v smeri ciklične strukture.

Zbirka Zgodbe za lažji konec sveta je tudi polna žanrskih prvin. Nekatere zgodbe spominjajo na britansko antiutopično serijo Črno ogledalo, takšna je fascinantna zgodba Do dna, v kateri razne naprave analizirajo človekovo ravnanje in počutje, iz česar generirajo številčno oceno varnostnega tveganja. Čeprav je iz naslova sklepati, da bo šlo za temačnejše zgodbe, navduši t. i. telesna grozljivka – body horror, značilna za žanr new weird, katerega najvidnejši predstavnik je Jeff VanderMeer in ga v domači produkciji zasledimo zelo redko. Take podobe vzbujajo gomazeč občutek studa in ko se bralcu pred očmi rišejo te grafične podobe, si ne more kaj, da ne bi bil vznemirjen. Tako se recimo pojavi odsekana roka, eden izmed likov pa se spremeni v drevo in opisuje, kako se v njegovem telesu naseljujejo žuželke. Dodana vrednost Podstenškovega pisanja pa je zagotovo humor, s katerim uspešno razbremenjuje ozračje. Takšna je recimo zgodba Vse je v redu, v kateri protagonist ugotovi, da je v resnici bog, potem pa se pod težo morebitnih odločitev in odgovornostjo raje odloči za preprosto življenje pred televizijo s pivom v roki. Prav tako se avtor poigrava z nekaterimi ustaljenimi besednimi zvezami in jim da dobeseden pomen – ob nakupu nove preproge se recimo protagonistka odloči posesati pod staro, kamor je v zadnjih letih pometla nekdanje partnerje, bolezni in travme. Ker avtor ostaja zasidran v realistično podobje, ne odplavamo, ampak si vse z lahkoto predstavljamo, navdušuje pa tudi prefinjeno razmerje med informacijami, ki nam dajejo možnost vizualizacije, in zamolčanim, ki ustvarja rahlo zloveščost.

Kljub razgibanosti pa so Podstenškove zgodbe učinkovite, jasne in se ne zapletajo v zastranitve, ampak se gradijo proti vrhu. So živahne in vznemirljive, le da včasih preveč stavijo na konec in se oklepajo istega modela kratke zgodbe. Prav tako se pri nekaterih zgodbah izgubi fokus knjige, ki bi bila lahko malo krajša in bolj poantirana – jasno je, da je želel avtor naenkrat zajeti veliko tematik, zato mu kaj spolzi iz rok. Sicer pa sta vsebinsko najbolj izstopajoča dva momenta, družbena kritičnost in ilustracija osamljenosti. Družbena kritika se nanaša na razna področja, predvsem na delovanje kapitalističnega sistema, zato v zbirki srečamo par, ki bo za majhno in neugledno stanovanje vzel kredit za tristo let, ki ga bodo odplačevali še vnuki, saj je imelo nekoč lep razgled na gore. Ta ironija nepremičninskega trga je sicer prignana do skrajnosti, a če pogledamo trenutne oglase za stara, neopremljena in neprenovljena stanovanja, sploh ni daleč od resnice. V zgodbi Bolj se potrudi pa se poslovnež jezi na varnostnika in brezdomko, naj se malo bolj zavzameta, pa bo življenje takoj lepše, a kmalu poje zarečen kruh. Ta zgodba je med šibkejšimi, sicer res razgalja veliko laž kapitalizma, da imajo vsi enake možnosti za uspeh, če se le dovolj potrudijo, a v izvedbi je premalo inovativna in preveč dobesedna, obenem pa poenostavlja. Med učinkovitejšimi kritičnimi pa je zagotovo zgodba Superjunaki, kjer šele na koncu razkrije aduta in ne sili v sklepe, obenem pa naracija zgodbe spominja na brezsramno in destruktivno serijo The Boys. Omembe vredna je tudi zgodba Vse se vrača, ki je uspešen komentar zapiranja ali odprodaje lastne proizvodnje na eni strani in eksplozije uvoza izdelkov, ki jih producira izkoriščana poceni delovna sila. Tak hladen svet seveda nezadržno ustvarja tudi hladne protagoniste, zato je krovna tema zbirke že omenjena osamljenost. Ljudje v zbirki pogosto živijo sami, ne poznajo sosedov, ne družijo se s sodelavci, nimajo prijateljev, od družine pa so odtujeni. V trenutku šoka tako protagonist zadnje zgodbe z naslovom Pred koncem sveta razmišlja: »Treba se je bilo odločiti, minute so neusmiljeno odtekale. Šele zdaj se je spomnil, da bi lahko zadnje ure preživel s svojimi bližnjimi. Problem je bil le, da se ni mogel domisliti nikogar, ki bi ga lahko umestil v to kategorijo.«

Prav ta zgodba zareže v samo tkivo teme in zaplet iz kakšnih romantičnih komedij, ko se zaljubljenca želita presenetiti z obiskom, a se zaradi hkratnega potovanja zgrešita, obrne v zadnjo priložnost za srečanje pred koncem sveta in pusti res močan vtis. Ta odtujenost se skozi zbirko Zgodbe za lažji konec sveta vztrajno vleče in v času, ko smo dnevno opozarjani na razne mehurčke varnosti, še bolj zaskeli to uničevanje skupnosti in poveličevanje individualnosti in egoizma, dokler ne bo prepozno. Tudi zato je nujno raziskovati in brez omejitev doživljati imeniten, pester svet zbirke, vsaj dokler nas ne dohiti konec sveta.


27.01.2020

Peter Rezman: Mesto na vodi

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


27.01.2020

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


27.01.2020

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: PLAŠČ

Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.


26.01.2020

2020

Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.


24.01.2020

Čas deklištva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Gospodje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Dr. Dolittle

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.01.2020

Simon Stephens: Maria

Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan


22.01.2020

Srebrni abonma: Kvartet Tetzlaff

Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.


11.01.2020

Jure Novak: Karaoke

»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani


21.01.2020

Mozartine /1/

V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.


20.01.2020

Gregory Bateson: Ekologija idej

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Lucija Stupica: Točke izginjanja

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Sally Rooney: Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


17.01.2020

Moj najboljši profil

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Dva papeža in Novi papež

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Obtožujem

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.01.2020

Andraž Polič: Ob robu ceste

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.01.2020

Neža Zajc: Igla v mrku

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.01.2020

Lara Pauković: Malomeščani

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 75 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov