Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe
Finski režiser Juho Kusmanen opaža, da filmi ceste pogosto govorijo o svobodi in neomejeni možnosti izbire, zanj pa je svoboda predvsem sprejeti samega sebe z vsemi svojimi omejitvami vred. In prav na tako pot, pot spoznavanja svojega mesta v kaotičnem in težko razumljivem svetu, pošlje tudi svojo glavno junakinjo, študentko Lauro – in to z vlakom. Vlak, sploh pa ruski vlak ob koncu 90. let prejšnjega stoletja, je svojevrsten sinonim za nesvobodno izbiro: ob nakupu karte za kupe si si »kupil« tudi družbo na dolgi poti, moško ali žensko, možnosti menjave namreč skorajda ni bilo, bivalni prostor je bil minimalen in zelo omejen, potovanje pa je potekalo po urniku, na katerega se ni dalo vplivati. A prej ko slej si prišel na cilj.
Finka Laura, ki Moskvo zapusti polna vtisov čutne ljubezenske izkušnje z visoko izobraženo stanodajalko Irino, za katero se postopoma izkaže, da je bila le bežna in ne tako večna, kot si je umislila Laura, se v kupeju znajde z ruskim rudarjem Ljoho. Oba imata isto pot, a popolnoma različen cilj: medtem ko gre Ljoha v Murmansk absolutno in samo s trebuhom za kruhom, Lauro kot bodočo intelektualko na skrajni sever vlečejo slavni prazgodovinski petroglifi, tako je vsaj prepričana. Njun pogled na svet je tako zelo različen, da se sprva zdita povsem nezdružljiva. Dolgo potovanje predvsem za Lauro obljublja skrajno neprijetno izkušnjo, a več časa, ko sta ga prisiljena preživeti skupaj, bolj se zdita povezana. »Če boš z nekom v vlaku preživel samo eno uro, boš spoznal le stereotipe, če boš z njim več časa, pa ga boš začel razumeti in stereotipi začnejo izginjati,« pravi Kuosmanen in svojo junakinjo zaplete v na videz klišejsko ljubezensko zgodbo, ob kateri spozna ne le to, kaj si v življenju želi, ampak še toliko bolj, česa v resnici noče. Ko pride na cilj, je enostavno drug človek.
Kupe št. 6 je film, poln nostalgije. Ohlapno posnet po knjižni predlogi gledalca spretno in z veliko mero humorja vrača v čas, ko je svet še tekel počasneje, ko se je dalo usesti na vlak in za par dni pozabiti na svet okoli sebe, ko še ni bilo samoumevno, da bomo ves čas z vsem na tekočem in mobilni telefoni še niso omogočali in zahtevali naše stalne pripravljenosti. V čas, ko je bilo možnosti morda res manj, a so imele zato drugačen, globlji pomen. Pomembno je, da se vsaj vsake toliko spomnimo nanj in Kupe št. 6 je to nalogo opravil naravnost čudovito.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov