Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Neveljaven email naslov