Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda
Jeana Gabriela Périota poznamo po dokumentarnih filmih, ki za svoje osnovno tkivo jemljejo arhivsko gradivo, in tako se je lotil tudi preslikave knjige Vrnitev v Reims Didierja Eribona na filmsko platno; vzel jo je za izhodišče istoimenskega filma, ki portretira delavski razred v Franciji od tridesetih let 20. stoletja do danes.
Périot iz knjige izlušči zgodbo o pisateljevi materi, izpusti pa premisleke o zapustitvi delavskega okolja ter o homoseksualnosti in odnosu z očetom. Film, ki se deli na dve poglavji in epilog, se v prvi polovici še najbolj posveča položaju žensk delavskega razreda. Ob pomoči skrbno izbranih arhivskih podob iz novic, intervjujev, igranih in dokumentarnih filmov, ki jih v offu spremlja pripoved iz knjige, govori o usodi žensk, ki so bile med drugo svetovno vojno poslane na obvezno delo v Nemčijo, pozneje pa jim je bila očitana kolaboracija in so bile javno sramočene, pa o povojnem izčrpavajočem delu v proizvodnji, spolnem nasilju na delovnem mestu, skrajni revščini in nepismenosti, življenju v izoliranih, tovarnam podobnih socialnih stanovanjih, pa tudi o nedostopnosti do kontracepcije in prepovedi prekinitve nosečnosti, ki sta ženske ob službah in domačem gospodinjskem delu še dodatno bremenili.
Périot podob nikoli ne uporablja samo za ponazoritev tistega, kar je povedano z besedami, temveč z njimi ves čas vstopa v pomenljiv dialog. Režiser, ki je film sam tudi montiral, namreč poskrbi, da iz sosledja podob in kopice glasov vznikajo nova vprašanja, ki že vzpostavljene pomene nadgradijo. Iz Eribonove družinske zgodovine tako naslika širšo, pozabljeno zgodovino delavskih žensk v Franciji.
V drugem delu se film osredinja na spremembe delavskega razreda, ki so se v Franciji zgodile v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ter novo politično krajino, pri tem pa, tako kot Eribon v knjigi, predstavi enačbo razočaranja delavskega razreda nad politično levico ter posledičnega obrata k desnici, ki naj bi ga znala bolje nagovoriti. V prvem delu je film dajal prepotreben glas delavkam, drugemu delu, ob nekoliko posplošeni in pospešeni analizi na račun tega, da bi film prignal do sedanjega trenutka s protesti rumenih jopičev in ga tako aktualiziral, pa tovrstna raznolikost glasov umanjka – in tako se režiser delno ujame v zanko predvidevanja v imenu delavskega razreda, ki naj bi se samo pasivno obračal k eni ali drugi politični strani.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov