Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Filmski prvenec Tijane Zinajić štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart
Eva (igra jo odlična, malo ostra, malo prostaška in malo fantovska Liza Marijina), že tri mesece ni dobila menstruacije. Slikarka, ki je ravno dopolnila 27 let, skozi svoje mlado življenje pluje nekoliko izgubljena; v službi ji ne gre najbolje, ima ustvarjalno blokado, hrano ji kupuje cimer, zapletla se je z moškim, svojim mentorjem (Jure Henigman), ki živi s partnerico. A vse le ni brezupno. Njena cimra Blaž (Tosja Flaker Berce) in Nina (Anuša Kodelja) sta tudi njena najboljša prijatelja, ki ji stojita ob strani in ji krize pomagata prebroditi … na bolj ali manj zdrav način.
Prasica, slabšalni izraz za žensko, filmski prvenec Tijane Zinajić, štafeto na nek način prevzame od filma Ne bom več luzerka Urše Menart. Oba sta se z navdušenim odzivom podeljevalcev nagrad vesna in občinstva zapisala v zgodovino Festivala slovenskega filma v Portorožu in Mednarodnega filmskega festivala v Ljubljani, kjer sta razprodala vse projekcije. Oba pripovedujeta o mladih ženskah v obdobju, ki naj bi bilo poklicno in zasebno najbolj plodovito, a se junakinjama prav v tem času nekako zatakne. Obe izgubita prijatelje, ker gredo ti boljše življenje iskat v tujino. Obe se morata osvoboditi takšnih ali drugačnih družbenih spon, tega, kar naj bi bili, kot ju določajo normativi, ki jih je čas povozil in z resničnostjo nimajo več zveze.
Ne bom več luzerka je film, ki so ga zaznamovale posledice finančne krize med letoma 2008 in 2012, ko so mladi začeli množično ostajati brez dela in se seliti nazaj k staršem ali pa odhajati v tujino. Film, v katerem je prvič zazvenelo grenko spoznanje milenijske generacije, da je svet čisto drugačen, kot so jim obljubljali starši in učitelji, in da »biti pridna« nima več nobene vrednosti. Prasica, slabšalni izraz za žensko, je nastal v bolj cinični resničnosti, ki se od tega spoznanja zdi že neskončno daleč. Eva se za službo niti ne trudi več, za mlade ljudi, delujoče na področju umetnosti in kulture, se zdi »boemsko« življenje, če temu tako rečemo, prav toliko neizogibno kot samoumevno. Ključno vprašanje ni več, kako se postaviti na noge, kako uspeti, ampak predvsem, kako se spraviti k sebi ...
Prasica, slabšalni izraz za žensko, je tudi nostalgično posvetilo mladosti; klubu 27 tistih, ki so ostali živi, cimrskemu življenju z njegovimi prednostmi in slabostmi, ljubljanskemu nočnemu življenju, Metelkovi, slengu, sodobnemu »seksu-drogam-in-rokenrolu«. V njem ni niti sledu o kakšnem socialnem realizmu v medlih, rjavo-sivih barvah. Ne – Prasica od toplih, živih, nasičenih barv kar poka, tako, kot od življenja pokajo njeni liki. Če ne zdaj, kdaj?
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov