Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Meterc
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana: Beletrina, 2022
Nigerijsko v Ameriki živečo pisateljico Chimamando Ngozi Adichie dobro poznamo po romanih, kot sta Vijolični hibiskus in Polovica rumenega sonca, v zadnjih letih pa je, tudi zaradi esejističnih besedil, še presegla okvire literarne slave. Njen oče James Nwoye Adichie je poleti 2020 nepričakovano umrl. Chimamanda se je morala soočiti z njegovo smrtjo, pa tudi s tem, da je bila zaradi prekinitve letalskih povezav z Nigerijo že nekaj časa ujeta na drugem koncu sveta in je z bližnjimi, tudi z očetom, ohranjala stik zgolj prek spleta. Esej Zapiski o žalovanju, ki je hkrati iz spominov sešit očetov portret, obsega trideset kratkih poglavij, nastal pa je tik po tragični izgubi in je bil najprej objavljen v reviji The New Yorker.
»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena,« piše Adichie, ko poskuša ubesediti vse odtenke žalosti. Občutila jo je kot robato, polno besa, predvsem pa se ji je na novo razodela kot nadvse telesna in tako piše o bolečini od joka, o teži v prsih, o neobičajnem bitju srca in kar najmočnejših telesnih odzivih ob soočenju z neizogibnim.
Ob tem razmišlja tudi o novem odnosu do jezika, ki ga zaznamuje smrt bližnjega. Žalovanje je v njenih premislekih tesno povezano s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem ustreznih besed. Jezik ji kot pisateljici pomeni osnoven gradnik sveta okoli nje, zato iz njega izhaja tudi njeno doživljanje smrti – saj ta, ko se enkrat izrazi v besedah, postane toliko bolj resnična. Denimo, ko se o pokojniku začne govoriti v pretekliku. Prek jezika se spominja tudi očeta – piše o njegovih vzdevkih zanjo v ibojskem jeziku, pa o nekaterih besednih zvezah, ki jih je uporabljal ob točno določenih situacijah. Premišljuje o izrazih tolažbe, ki se žalujočemu nemalokrat zdijo kot površinski nasveti o tem, kaj naj bi občutil in na kaj naj bi se opiral, ter razmišlja o tem, kako je v preteklosti sama izrekala sožalja prijateljem.
Avtoričino izkušnjo žalovanja prežema tudi nova resničnost sveta, ki se je s koronavirusom za nekaj časa upočasnil. V zapisih vznika tudi razmišljanje o smrti, katere posrednik je zaradi pandemije tehnologija, kar predstavlja svojstveno, skorajda nadrealistično izkušnjo. Obenem Adichie opisuje tudi ibojski, skupnostni način žalovanja z glasnim objokovanjem vsem na očeh, kar pa se ni ujemalo z umikom v intimo, ki ga je potrebovala.
Drobci spominov, ki kot utrinki zasvetijo iz vseobsegajoče teže žalovanja, predstavljajo očetovo turbulentno življenje in tudi njegove povsem osebne, občasno humorne značajske lastnosti. Ob tem je avtorica na papirju naslikala fragmentarno družinsko zgodovino. Piše o tem, kako je oče študiral v tujini in nato postal prvi profesor statistike v Nigeriji, pa o tem, kako so mu v državljanski vojni vojaki zažgali vse knjige in kako mu je pozneje v begunskem taborišču umrl oče. Kljub tovrstnim izkušnjam, poudarja Adichie, je družino vedril s humorjem in močno vplival na oblikovanje njene osebnosti. Med drugim omenja, da se prav zaradi njega ni nikoli bala neodobravanja moških.
Čeprav so Zapiski o žalovanju drobna knjiga, obsega namreč le nekaj čez sedemdeset strani, so to intimen in nadvse prizemljen esej o odnosu do smrti. Branje tega eseja lahko ponudi tudi kanček utehe mnogim, ki so bili, podobno kot Adichie, v teh časih tako ali drugače oropani poslavljanja od bližnjih.
Avtorica recenzije: Petra Meterc
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana: Beletrina, 2022
Nigerijsko v Ameriki živečo pisateljico Chimamando Ngozi Adichie dobro poznamo po romanih, kot sta Vijolični hibiskus in Polovica rumenega sonca, v zadnjih letih pa je, tudi zaradi esejističnih besedil, še presegla okvire literarne slave. Njen oče James Nwoye Adichie je poleti 2020 nepričakovano umrl. Chimamanda se je morala soočiti z njegovo smrtjo, pa tudi s tem, da je bila zaradi prekinitve letalskih povezav z Nigerijo že nekaj časa ujeta na drugem koncu sveta in je z bližnjimi, tudi z očetom, ohranjala stik zgolj prek spleta. Esej Zapiski o žalovanju, ki je hkrati iz spominov sešit očetov portret, obsega trideset kratkih poglavij, nastal pa je tik po tragični izgubi in je bil najprej objavljen v reviji The New Yorker.
»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena,« piše Adichie, ko poskuša ubesediti vse odtenke žalosti. Občutila jo je kot robato, polno besa, predvsem pa se ji je na novo razodela kot nadvse telesna in tako piše o bolečini od joka, o teži v prsih, o neobičajnem bitju srca in kar najmočnejših telesnih odzivih ob soočenju z neizogibnim.
Ob tem razmišlja tudi o novem odnosu do jezika, ki ga zaznamuje smrt bližnjega. Žalovanje je v njenih premislekih tesno povezano s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem ustreznih besed. Jezik ji kot pisateljici pomeni osnoven gradnik sveta okoli nje, zato iz njega izhaja tudi njeno doživljanje smrti – saj ta, ko se enkrat izrazi v besedah, postane toliko bolj resnična. Denimo, ko se o pokojniku začne govoriti v pretekliku. Prek jezika se spominja tudi očeta – piše o njegovih vzdevkih zanjo v ibojskem jeziku, pa o nekaterih besednih zvezah, ki jih je uporabljal ob točno določenih situacijah. Premišljuje o izrazih tolažbe, ki se žalujočemu nemalokrat zdijo kot površinski nasveti o tem, kaj naj bi občutil in na kaj naj bi se opiral, ter razmišlja o tem, kako je v preteklosti sama izrekala sožalja prijateljem.
Avtoričino izkušnjo žalovanja prežema tudi nova resničnost sveta, ki se je s koronavirusom za nekaj časa upočasnil. V zapisih vznika tudi razmišljanje o smrti, katere posrednik je zaradi pandemije tehnologija, kar predstavlja svojstveno, skorajda nadrealistično izkušnjo. Obenem Adichie opisuje tudi ibojski, skupnostni način žalovanja z glasnim objokovanjem vsem na očeh, kar pa se ni ujemalo z umikom v intimo, ki ga je potrebovala.
Drobci spominov, ki kot utrinki zasvetijo iz vseobsegajoče teže žalovanja, predstavljajo očetovo turbulentno življenje in tudi njegove povsem osebne, občasno humorne značajske lastnosti. Ob tem je avtorica na papirju naslikala fragmentarno družinsko zgodovino. Piše o tem, kako je oče študiral v tujini in nato postal prvi profesor statistike v Nigeriji, pa o tem, kako so mu v državljanski vojni vojaki zažgali vse knjige in kako mu je pozneje v begunskem taborišču umrl oče. Kljub tovrstnim izkušnjam, poudarja Adichie, je družino vedril s humorjem in močno vplival na oblikovanje njene osebnosti. Med drugim omenja, da se prav zaradi njega ni nikoli bala neodobravanja moških.
Čeprav so Zapiski o žalovanju drobna knjiga, obsega namreč le nekaj čez sedemdeset strani, so to intimen in nadvse prizemljen esej o odnosu do smrti. Branje tega eseja lahko ponudi tudi kanček utehe mnogim, ki so bili, podobno kot Adichie, v teh časih tako ali drugače oropani poslavljanja od bližnjih.
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov