Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petra Meterc
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana: Beletrina, 2022
Nigerijsko v Ameriki živečo pisateljico Chimamando Ngozi Adichie dobro poznamo po romanih, kot sta Vijolični hibiskus in Polovica rumenega sonca, v zadnjih letih pa je, tudi zaradi esejističnih besedil, še presegla okvire literarne slave. Njen oče James Nwoye Adichie je poleti 2020 nepričakovano umrl. Chimamanda se je morala soočiti z njegovo smrtjo, pa tudi s tem, da je bila zaradi prekinitve letalskih povezav z Nigerijo že nekaj časa ujeta na drugem koncu sveta in je z bližnjimi, tudi z očetom, ohranjala stik zgolj prek spleta. Esej Zapiski o žalovanju, ki je hkrati iz spominov sešit očetov portret, obsega trideset kratkih poglavij, nastal pa je tik po tragični izgubi in je bil najprej objavljen v reviji The New Yorker.
»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena,« piše Adichie, ko poskuša ubesediti vse odtenke žalosti. Občutila jo je kot robato, polno besa, predvsem pa se ji je na novo razodela kot nadvse telesna in tako piše o bolečini od joka, o teži v prsih, o neobičajnem bitju srca in kar najmočnejših telesnih odzivih ob soočenju z neizogibnim.
Ob tem razmišlja tudi o novem odnosu do jezika, ki ga zaznamuje smrt bližnjega. Žalovanje je v njenih premislekih tesno povezano s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem ustreznih besed. Jezik ji kot pisateljici pomeni osnoven gradnik sveta okoli nje, zato iz njega izhaja tudi njeno doživljanje smrti – saj ta, ko se enkrat izrazi v besedah, postane toliko bolj resnična. Denimo, ko se o pokojniku začne govoriti v pretekliku. Prek jezika se spominja tudi očeta – piše o njegovih vzdevkih zanjo v ibojskem jeziku, pa o nekaterih besednih zvezah, ki jih je uporabljal ob točno določenih situacijah. Premišljuje o izrazih tolažbe, ki se žalujočemu nemalokrat zdijo kot površinski nasveti o tem, kaj naj bi občutil in na kaj naj bi se opiral, ter razmišlja o tem, kako je v preteklosti sama izrekala sožalja prijateljem.
Avtoričino izkušnjo žalovanja prežema tudi nova resničnost sveta, ki se je s koronavirusom za nekaj časa upočasnil. V zapisih vznika tudi razmišljanje o smrti, katere posrednik je zaradi pandemije tehnologija, kar predstavlja svojstveno, skorajda nadrealistično izkušnjo. Obenem Adichie opisuje tudi ibojski, skupnostni način žalovanja z glasnim objokovanjem vsem na očeh, kar pa se ni ujemalo z umikom v intimo, ki ga je potrebovala.
Drobci spominov, ki kot utrinki zasvetijo iz vseobsegajoče teže žalovanja, predstavljajo očetovo turbulentno življenje in tudi njegove povsem osebne, občasno humorne značajske lastnosti. Ob tem je avtorica na papirju naslikala fragmentarno družinsko zgodovino. Piše o tem, kako je oče študiral v tujini in nato postal prvi profesor statistike v Nigeriji, pa o tem, kako so mu v državljanski vojni vojaki zažgali vse knjige in kako mu je pozneje v begunskem taborišču umrl oče. Kljub tovrstnim izkušnjam, poudarja Adichie, je družino vedril s humorjem in močno vplival na oblikovanje njene osebnosti. Med drugim omenja, da se prav zaradi njega ni nikoli bala neodobravanja moških.
Čeprav so Zapiski o žalovanju drobna knjiga, obsega namreč le nekaj čez sedemdeset strani, so to intimen in nadvse prizemljen esej o odnosu do smrti. Branje tega eseja lahko ponudi tudi kanček utehe mnogim, ki so bili, podobno kot Adichie, v teh časih tako ali drugače oropani poslavljanja od bližnjih.
Avtorica recenzije: Petra Meterc
Bralka: Eva Longyka Marušič
Prevedla Špela Vodopivec; Ljubljana: Beletrina, 2022
Nigerijsko v Ameriki živečo pisateljico Chimamando Ngozi Adichie dobro poznamo po romanih, kot sta Vijolični hibiskus in Polovica rumenega sonca, v zadnjih letih pa je, tudi zaradi esejističnih besedil, še presegla okvire literarne slave. Njen oče James Nwoye Adichie je poleti 2020 nepričakovano umrl. Chimamanda se je morala soočiti z njegovo smrtjo, pa tudi s tem, da je bila zaradi prekinitve letalskih povezav z Nigerijo že nekaj časa ujeta na drugem koncu sveta in je z bližnjimi, tudi z očetom, ohranjala stik zgolj prek spleta. Esej Zapiski o žalovanju, ki je hkrati iz spominov sešit očetov portret, obsega trideset kratkih poglavij, nastal pa je tik po tragični izgubi in je bil najprej objavljen v reviji The New Yorker.
»Sovražniki, pozor: najhujše se je zgodilo. Mojega očeta ni več. Moja norost je zdaj razgaljena,« piše Adichie, ko poskuša ubesediti vse odtenke žalosti. Občutila jo je kot robato, polno besa, predvsem pa se ji je na novo razodela kot nadvse telesna in tako piše o bolečini od joka, o teži v prsih, o neobičajnem bitju srca in kar najmočnejših telesnih odzivih ob soočenju z neizogibnim.
Ob tem razmišlja tudi o novem odnosu do jezika, ki ga zaznamuje smrt bližnjega. Žalovanje je v njenih premislekih tesno povezano s pomanjkljivim izražanjem in iskanjem ustreznih besed. Jezik ji kot pisateljici pomeni osnoven gradnik sveta okoli nje, zato iz njega izhaja tudi njeno doživljanje smrti – saj ta, ko se enkrat izrazi v besedah, postane toliko bolj resnična. Denimo, ko se o pokojniku začne govoriti v pretekliku. Prek jezika se spominja tudi očeta – piše o njegovih vzdevkih zanjo v ibojskem jeziku, pa o nekaterih besednih zvezah, ki jih je uporabljal ob točno določenih situacijah. Premišljuje o izrazih tolažbe, ki se žalujočemu nemalokrat zdijo kot površinski nasveti o tem, kaj naj bi občutil in na kaj naj bi se opiral, ter razmišlja o tem, kako je v preteklosti sama izrekala sožalja prijateljem.
Avtoričino izkušnjo žalovanja prežema tudi nova resničnost sveta, ki se je s koronavirusom za nekaj časa upočasnil. V zapisih vznika tudi razmišljanje o smrti, katere posrednik je zaradi pandemije tehnologija, kar predstavlja svojstveno, skorajda nadrealistično izkušnjo. Obenem Adichie opisuje tudi ibojski, skupnostni način žalovanja z glasnim objokovanjem vsem na očeh, kar pa se ni ujemalo z umikom v intimo, ki ga je potrebovala.
Drobci spominov, ki kot utrinki zasvetijo iz vseobsegajoče teže žalovanja, predstavljajo očetovo turbulentno življenje in tudi njegove povsem osebne, občasno humorne značajske lastnosti. Ob tem je avtorica na papirju naslikala fragmentarno družinsko zgodovino. Piše o tem, kako je oče študiral v tujini in nato postal prvi profesor statistike v Nigeriji, pa o tem, kako so mu v državljanski vojni vojaki zažgali vse knjige in kako mu je pozneje v begunskem taborišču umrl oče. Kljub tovrstnim izkušnjam, poudarja Adichie, je družino vedril s humorjem in močno vplival na oblikovanje njene osebnosti. Med drugim omenja, da se prav zaradi njega ni nikoli bala neodobravanja moških.
Čeprav so Zapiski o žalovanju drobna knjiga, obsega namreč le nekaj čez sedemdeset strani, so to intimen in nadvse prizemljen esej o odnosu do smrti. Branje tega eseja lahko ponudi tudi kanček utehe mnogim, ki so bili, podobno kot Adichie, v teh časih tako ali drugače oropani poslavljanja od bližnjih.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov