Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.
A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.
A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.
Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije
Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi.
A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja.
A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja.
Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Neveljaven email naslov