Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrej Medved: Veliko kolo

12.09.2022

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Tatjana Pregl Kobe

Andrej Medved: Véliko kolo

Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022

 

Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.

Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.

Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.

Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«

 

Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.

Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.

 

 


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrej Medved: Veliko kolo

12.09.2022

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bralca: Lidija Hartman in Igor Velše

Tatjana Pregl Kobe

Andrej Medved: Véliko kolo

Koper: Edicija Hyperion in KUD AAC Zrakogled, 2022

 

Vizualna podoba knjige Véliko kolo se že po zunanji kvadratni obliki, asketski naslovnici in enaki tipografiji naslova na rahlo orumenelem papirju ujema z mnogimi dosedanjimi zbirkami poezije Andreja Medveda. V knjigi z mehkimi platnicami, kjer je na zavihku objavljeno strokovno in v njegovo poetiko vživeto spremno besedilo Diane Pungeršič, so prav tako vmesni prazni barvni listi, ki jih pesnik dojema kot rahel miselni postanek, saj jih – čeprav neoštevilčene – pri oznakah števila strani upošteva kot del pesnitve. Knjiga Véliko kolo je posvečena ne le ženi Vidi, pesnikovi muzi, kar je po nizu več kot dvajsetih njej posvečenih pesniških zbirk pričakovano, temveč tudi Larisi in Sofiji.

Brati zadnje valovanje bohotne reke poezije Andreja Medveda je vsekakor izziv. Pisati o njej še toliko bolj. Njegove knjige poezije z doživljajsko intenzivnostjo oziroma z jezikovnimi variacijami kot meteoriti padajo v slovensko pesniško pokrajino in s svojo nenavadnostjo vselej terjajo pozornost. Že z Medvedovo prvo zbirko pesmi je bilo jasno, da je pesnik hotel iznajti svoj jezik, da je lahko opeval najsilovitejša čustva in čutnost, eros in tanatos, skozi fantazijske privide in poetične opise sveta okoli sebe, pri čemer se je vse od začetka s svojevrstno metaforiko in zgradbo kasnejših zbirk namerno izogibal tradiciji. Njegove pesmi so slikovite, večinoma grajene na simbolih in metaforah, silovitost njegovega pesniškega jezika pa se je še posebej razbohotila v nekaterih konceptualno zastavljenih pesniških zbirkah. V nasprotju z umetnostno-zgodovinskimi eseji in kritiškimi zapisi o vizualni umetnosti, ki jih prepredajo filozofski citati, njegova razmišljanja in téze, za katere je pogosto nujna dodatna razlaga celo v tovrstno umetnost posvečenemu bralcu, pa je njegov pesniški jezik dovolj komunikativen mozaik doživetij in domišljije, da (večinoma) ne potrebuje razlage. Ne, ni lahkotno branje, a kdor predre opno in se prebije skozi Medvedovo poezijo, se v njegovih migotajočih prispodobah lahko znajde.

Verjetno je pesnitev Véliko kolo nastala v času epidemije, ki je marsikomu spremenila način življenja, ga prignala v temne misli. Odtujenost in otopelost odmeva v »gluhi prostor kot / kositrni žlebovi zunaj na dvorišču…« Nostalgično zrenje v preteklost, ko je bila intimna bližina samoumevna, je ovito v nadrealne prispodobe in pospremljeno z vabilom na »potovanje v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov«, na katerem je pesnik tudi zvest popisovalec s soncem obsijanih dvorišč, vrta za galerijo, koprskih hiš in obale, gluhot jonskega otoka in Atlantika v Panamski ožini. Po polju bivanja se Andrej Medved pomika kot osamljen subjekt, ki na svoji pesniški poti živi vzporedno življenje: silovito, razburljivo, hipno, bežno, vročično, osamljeno, ranljivo in fantazijsko izsanjano. Kot življenje mineva dan za dnem, enkrat bolj idilično umirjeno, drugič bolj pretresljivo dramatično, se drug za drugim stekajo verzi kot pesnikov alter ego na papirju, dokler se med zdajšnjostjo in večnostjo nenadoma ne odprejo vrata v nebesa, kjer »Véliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase / moč letenja in lebdenja in vdihov / in izdihov v vrtincu zraka.« En vdih za drugim, en verz za drugim.

Z verzom »prelestno, sklonjeno / dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči …« pesnik sporoča, da sta od vsega rajskega človeku ostala le hrepenenje in spomin na izginulo, na minulo. Kajti spomin, ki veže preteklost s prihodnostjo, so sanje, v njihovi neposredni bližini pa ima svoj dom tudi poezija. Ker samo v sanjah kača s kamna zleze v zaprta usta, prhutajo kobilice v stekleni glavi in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha, samo v sanjah iz oblačne rose pade angel na steklene nitke in kikirikajo polnočni petelini z glasilkami sedmeroglavih zmajev in samo tam iz vdolbinic v glavi izstopajo prikazni, ujete v izdihan zrak. Saj tudi »ptica vzleti z gole na sosednjo vejo, kot deklica / z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas …«

 

Scenografija pesmi v knjigi Véliko kolo ne preseneča, gradnja je podobna prejšnjim. Pesniška pripoved se zlagoma odvija (skoraj) na vrhu strani, ena za drugo v dveh, treh ali štirih vrsticah (zelo redko v eni), pri čemer ni nujno, da vsaka od njih odpre novo epizodo. Nasprotno, nekajvrstični pesniški zapisi se zlivajo iz ene strani v drugo, valovíjo iz ene povedi v drugo, ne da bi se zaustavili za zaključno misel, ki kot nebrzdan val najde mesto na naslednji strani. Ali celo pozneje. Skoraj nikoli se ne končajo s piko, ponekod z vejico ali tropičjem, večinoma pa ostajajo brez ločila. In tako valovíjo vse do konca pesnitve, ko se bralec na zadnji strani znajde »z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka …«, kjer je, kot se mu po celi pesnitvi zazdi, ves čas bil. Ne kot nerojen otrok pod potopljenim skafandrom, ampak kot človek iz mesa in krvi, ki s pesnikom čuti neznosno krivdo, ki lebdi v njegovi glavi, in ki doživlja neznansko stisko, ostrino noža, kaplje strnjene krvi, odmrle silhuete. Čuti erotiko v trpkosti poljuba in v sladkih sporočilih iz mamljivih mlečnih žlez; čisto poezijo neskončne svetosti pomladi; nostalgijo v nebesni prostornini, v ozvezdju Mlečne ceste; minljivost časa v sencah dvoma in kazalcev v stari uri, »zlomljenih s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče«. Tako lahko bralec skupaj s pesnikom biva v privzdignjeni pravljični pesnitvi, v potopljeni stekleni palači, kjer je vse privid in vendar ne daleč od resnice. Tipografsko poudarjen zadnji verz ga znova poveže z naslovno vsebino pesnitve, ki jo je pesnik že v prvem verzu postavil na nebo: »Na nebu veliko kolo iz jekla srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke / na metulji glavi …« Prispodoba, kot mnoge v Medvedovi poeziji, ni naključna: s tipalkami metulj ohranja ravnotežje med letenjem. In pesnik, vajen letenja v svoji poeziji, lovi ravnotežje – ne med prividi in resničnostjo, ampak med svojim življenjem in bivanjem v poeziji.

Poeziji je Andrej Medved, sicer umetnostni zgodovinar in filozof, od nekdaj zavezan. Kot pesnik z vizijo ne odloča o tem, koliko, ampak kako bo preživel čas, ki mu je na voljo. Verjame, da njegove pesmi svetijo kot zvezde v vesolju. Išče novo, neodkrito, zanimivo, sočno, sveže. Bori se za jezik, za ostrino jezika, za vdihe in izdihe. Njegovo véliko pesniško kolo se vrti brez prestanka, ne pristane na od/počitek, verzi se stegujejo za verzi in se še nedokončani tihotapijo na nove strani. Knjiga Véliko kolo je ena sama pesem, ki valovi in se vrti brez prestanka. Kot življenje samo: rojstvo, bivanje, smrt in tako znova in znova.

 

 


29.11.2021

Lajos Bence: Furijasta generacija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


29.11.2021

Natalija Milovanović: Samoumevno

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.


29.11.2021

Franjo H. Naji: Ringlšpil

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere: Aleksander Golja


29.11.2021

Goran Vojnović: Figa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.11.2021

Goran Vojnović - Simona Hamer: Figa

Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si


22.11.2021

Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu

Avtorica ocene: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


22.11.2021

Marija Švajncer: Virus in filozofija

Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman


22.11.2021

Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


Stran 47 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov