Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bralec: Renato Horvat
Aljaž Krivec
Eva Menasse: Živali za nadaljevalce
Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.
A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.
A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.
V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.
A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.
Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.
Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bralec: Renato Horvat
Aljaž Krivec
Eva Menasse: Živali za nadaljevalce
Prevedla Tanja Petrič; Ljubljana: LUD Literatura, 2021
Kratkoprozna zbirka osmih besedil Živali za nadaljevalce, ki je v izvirniku izšla leta 2017 in je bila ovenčana tudi z avstrijsko nagrado za književnost, si za izhodišče jemlje nenavadna dejstva o različnih vrstah živali oziroma realne pripetljaje povezane z njimi, ki jih potem bolj ali manj svobodno prenese na situacije, ki se pojavljajo v človeški družbi.
A povedano pravzaprav ne pove zelo veliko o knjigi vsestranske Eve Menasse, ki se je do sedaj podpisovala pod romane in kratkoprozne zbirke, otroško književnost ter stvarno literaturo, proslavila pa se je tudi kot novinarka in družbeno angažirana intelektualka. Osnovni okvir, ki pojasni tudi naslov knjige, se zdi predvsem kuriozum dela, ki se ne ukvarja denimo z vprašanjem človeško-živalskih odnosov, temveč je v prvi vrsti zavezan podrobnemu raziskovanju mikrodružbenih človeških skupin. Najpogosteje je pod drobnogled seveda postavljena družina, vendar lahko spremljamo tudi denimo skupino umetnic in umetnikov, starševski zbor neke šole ter seveda prijateljstva in znanstva.
A to ne pomeni, da se Živali za nadaljevalce gibljejo izključno po polju intimnega, saj vsaka situacija odseva velike družbene dogodke in procese, najsigre za holokavst, migracije, rasizem ali kaj drugega. S tem se pred nami prepričljivo izrisuje, kako zelo smo kot posamezniki in posameznice vpeti v družbo in zgodovino, kar se lahko odraža v na videz najbolj banalnih vsakodnevnih dogodkih. A tu je ob Živalih za nadaljevalce mogoče izraziti tudi zadržek, saj se včasih zdi, da lahko pripoved malodane zakrije jedro dogajanja, a tudi njegov kontekst.
V obravnavanem delu imamo namreč opravka z izrazito zgoščeno pisavo, ki jo zaznamuje pogosta osredotočenost na še najmanjše detajle. Ker gre obenem za zbirko razmeroma obširnih besedil, ki v povprečju obsegajo kakšnih trideset strani, v okviru katerih avtorica z več vidikov osvetljuje tudi najbolj pereča in kompleksna vprašanja, zahtevajo Živali za nadaljevalce izrazito pozorno branje. Ob tem gre za knjigo, ki bo ciljno občinstvo našla prej v krogih literarnega gurmanstva, med širšim bralstvom pa najbrž niti ne. K temu občutku pripomore tudi avtoričina izbira jezika, ki ga zaznamujeta obširen besednjak in premišljeno izrazje, ki kaže tudi v jezikovno bogatem in tekočem prevodu Tanje Petrič.
A zdi se, da je knjiga potencialno ožje dostopna predvsem z vidika pripovednega sloga, medtem ko delo Eve Menasse po vsebinski plati z obravnavo nekaterih ključnih, a tudi večnih vprašanj pretendira po kar najširši dostopnosti. Podobno je bržkone mogoče reči za izbor nastopajočih likov, pogosto ujetih v vsakodnevne situacije, družinska razmerja in premisleke o lastni usodi – še najbolj jih zamejuje to, da jim je pretežno mogoče pripisati pripadnost srednjemu razredu.
Slednje pa nakazuje tudi morebitne težave. Če je po eni strani mogoče reči, da pisanje Eve Menasse ponuja preštevilne mikrozasuke in presenečenja na zgodbeni ravni ter številne trenutke bolj ali manj trpkega humorja, pa umeščenost zgodb v pretežno ustaljeno okolje prinaša tudi nekatere pretirano pričakovane in morda celo klišejske zaplete, problematike in motive, najsi gre za vprašanje krhkih zakonskih zvez in kriptorasizma srednjega razreda ali bolj ali manj negativno refleksijo lastnega družinskega življenja na počitnicah.
Živali za nadaljevalce so tako delo, ki ponuja nemalo estetskega užitka, zastavlja pomembna vprašanja in jih prepričljivo umešča v sfero med javnim in zasebnim, naposled pa ponudi tudi kakšen kliše preveč.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov