Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Simon Popek
Bere: Igor Velše
Hrvaški režiser Rajko Grlić, predstavnik tako imenovane praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki so se na sloviti češki akademiji FAMU šolali konec šestdesetih let in po zatrtju črnega filma v sedemdesetih odločilno zaznamovali kinematografijo nekdanje skupne države, je več kot filmski režiser. Je predvsem izvrsten pripovedovalec zgodb, ki je sopodpisal številne scenarije za druge avtorje, ustanavljal filmske festivale in imaginarne filmske šole, ustvaril cenjen multimedijski priročnik za snemanje filmov, vseskozi pa se je prepiral z oblastjo, cenzorji in ideološkimi antagonisti.
Grlićevo življenje se bere kot napet roman. Ali film. Ali atraktivno napisana biografija. Ker je tako poseben, tudi knjige njegovih spominov Še ne povedane zgodbe ne moremo brati kot klasično avtobiografijo, kvečjemu kot avtobiografsko prozo, ki jo lahko konzumiramo v poljubnem vrstnem redu, saj se ne omejuje ne na kronološki vrstni red ne na strog formalni okvir. Še najbolj spominja na njegov znameniti multimedijski CD-rom s konca devetdesetih let, kjer je bil uporabnik povabljen, da prosto brska in odpira okna filmskih pojmov. V knjigi ti abecedno razvrščeni filmski pojmi – od antiklimaksa do westerna - občasno eksaktno, še večkrat pa metaforično povzemajo vsebino posamičnih zabeležk, ki bi jih lahko označili za vinjete, spomine, prebliske, z domišljijo prepletene dogodke ali anekdote.
Kdor pričakuje detajlne opise prigod s snemalnih lokacij in razmišljanja o Grlićevem lastnem ustvarjalnem opusu, bo nemara razočaran, Še ne povedane zgodbe govorijo predvsem o dogodivščinah in življenjskih prelomnicah hedonista in gurmana, čigar umetniški status, prijateljstva in mednarodna veljava so mu odpirali vrata in ga povezovali s pomembnimi akterji umetniškega in političnega življenja. S politiko je bil zaradi svojih provokativnih projektov nemalokrat v sporu, še posebej po hrvaški osamosvojitvi; ni se je mogel otresti, čeprav je že med študijem v Pragi, v času sovjetske okupacije, ugotovil, da je politika zanj za vedno izgubila utopično razsežnost.
Kot je Grlić skop v razmišljanju o svojem opusu, pa je precej bolj velikodušen do nekaterih svojih sodelavcev in mentorjev, v prvi vrsti Srdjana Karanovića, s katerim je sodeloval pri številnih scenarijih, ali Lordana Zafranovića, še enega praškega kolega, ki pa ju je sredi osemdesetih let na nasprotna bregova spravila znamenita Bela knjiga, seznam sovražnih elementov v hrvaški kulturi, ki je med drugim denunciral Grlića in ki ga je sopodpisal njegov prijatelj. Branku Bauerju, nemara največjemu hrvaškemu režiserju iz časa skupne države, pa je podelil naziv maverick, ki v filmskem svetu označuje velikega in zares osamljenega mojstra obrti. Mimogrede Grlić pojasni še njemu zoprno tezo črnovalovcev – še posebej Makavejeva in Pavlovića –, po kateri je politika, ki je leta 1972 uničila sijajno filmsko generacijo, z režiserji praške šole krpala svojo vest ter ji dovolila več svobode pri ustvarjanju, ker da je bil njihov odnos do režima blažji.
Grlićeva knjiga Še ne povedane zgodbe je predvsem prvovrstna kronika nekega časa v nekem političnem prostoru in malce manj prvovrstna samorefleksija lastne ustvarjalne poti. V tem kontekstu je naravnost šokantna amnezija v odnosu do klasike Na vrat, na nos (kot so pri nas prevajali Grlom u jagode), najznamenitejše in najpopularnejše televizijske serije z območja nekdanje Jugoslavije, ki sta jo ustvarila Grlić in Karanović in ki še danes pomeni vrhunec ustvarjalnega opusa obeh velikanov. Če drži napoved, da namerava Grlić nadaljevati pisanje in dodajati nova poglavja, se lahko nadejamo popolnitve filmskih pojmov oziroma spregledanih poglavij. Še ne povedanih zgodb je zagotovo dovolj.
Piše: Simon Popek
Bere: Igor Velše
Hrvaški režiser Rajko Grlić, predstavnik tako imenovane praške šole jugoslovanskih režiserjev, ki so se na sloviti češki akademiji FAMU šolali konec šestdesetih let in po zatrtju črnega filma v sedemdesetih odločilno zaznamovali kinematografijo nekdanje skupne države, je več kot filmski režiser. Je predvsem izvrsten pripovedovalec zgodb, ki je sopodpisal številne scenarije za druge avtorje, ustanavljal filmske festivale in imaginarne filmske šole, ustvaril cenjen multimedijski priročnik za snemanje filmov, vseskozi pa se je prepiral z oblastjo, cenzorji in ideološkimi antagonisti.
Grlićevo življenje se bere kot napet roman. Ali film. Ali atraktivno napisana biografija. Ker je tako poseben, tudi knjige njegovih spominov Še ne povedane zgodbe ne moremo brati kot klasično avtobiografijo, kvečjemu kot avtobiografsko prozo, ki jo lahko konzumiramo v poljubnem vrstnem redu, saj se ne omejuje ne na kronološki vrstni red ne na strog formalni okvir. Še najbolj spominja na njegov znameniti multimedijski CD-rom s konca devetdesetih let, kjer je bil uporabnik povabljen, da prosto brska in odpira okna filmskih pojmov. V knjigi ti abecedno razvrščeni filmski pojmi – od antiklimaksa do westerna - občasno eksaktno, še večkrat pa metaforično povzemajo vsebino posamičnih zabeležk, ki bi jih lahko označili za vinjete, spomine, prebliske, z domišljijo prepletene dogodke ali anekdote.
Kdor pričakuje detajlne opise prigod s snemalnih lokacij in razmišljanja o Grlićevem lastnem ustvarjalnem opusu, bo nemara razočaran, Še ne povedane zgodbe govorijo predvsem o dogodivščinah in življenjskih prelomnicah hedonista in gurmana, čigar umetniški status, prijateljstva in mednarodna veljava so mu odpirali vrata in ga povezovali s pomembnimi akterji umetniškega in političnega življenja. S politiko je bil zaradi svojih provokativnih projektov nemalokrat v sporu, še posebej po hrvaški osamosvojitvi; ni se je mogel otresti, čeprav je že med študijem v Pragi, v času sovjetske okupacije, ugotovil, da je politika zanj za vedno izgubila utopično razsežnost.
Kot je Grlić skop v razmišljanju o svojem opusu, pa je precej bolj velikodušen do nekaterih svojih sodelavcev in mentorjev, v prvi vrsti Srdjana Karanovića, s katerim je sodeloval pri številnih scenarijih, ali Lordana Zafranovića, še enega praškega kolega, ki pa ju je sredi osemdesetih let na nasprotna bregova spravila znamenita Bela knjiga, seznam sovražnih elementov v hrvaški kulturi, ki je med drugim denunciral Grlića in ki ga je sopodpisal njegov prijatelj. Branku Bauerju, nemara največjemu hrvaškemu režiserju iz časa skupne države, pa je podelil naziv maverick, ki v filmskem svetu označuje velikega in zares osamljenega mojstra obrti. Mimogrede Grlić pojasni še njemu zoprno tezo črnovalovcev – še posebej Makavejeva in Pavlovića –, po kateri je politika, ki je leta 1972 uničila sijajno filmsko generacijo, z režiserji praške šole krpala svojo vest ter ji dovolila več svobode pri ustvarjanju, ker da je bil njihov odnos do režima blažji.
Grlićeva knjiga Še ne povedane zgodbe je predvsem prvovrstna kronika nekega časa v nekem političnem prostoru in malce manj prvovrstna samorefleksija lastne ustvarjalne poti. V tem kontekstu je naravnost šokantna amnezija v odnosu do klasike Na vrat, na nos (kot so pri nas prevajali Grlom u jagode), najznamenitejše in najpopularnejše televizijske serije z območja nekdanje Jugoslavije, ki sta jo ustvarila Grlić in Karanović in ki še danes pomeni vrhunec ustvarjalnega opusa obeh velikanov. Če drži napoved, da namerava Grlić nadaljevati pisanje in dodajati nova poglavja, se lahko nadejamo popolnitve filmskih pojmov oziroma spregledanih poglavij. Še ne povedanih zgodb je zagotovo dovolj.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov