Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prevedel Matej Venier
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje.
Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja.
Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo.
Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž.
Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna.
Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen.
Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.
Prevedel Matej Venier
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Kutina iz Carigrada je pripovedna pesnitev italijanskega avtorja Paola Rumiza v šest tisoč verzih, pisanih v laškem enajstercu. Na prvi notranji strani se srečamo s podnaslovom Balada za tri moške in žensko, pod črto pa je dodan napol šaljiv napotek: samo za glasno branje.
Knjiga postavlja sodobnega kritika pred zagato: kaj storiti s stopico in epiko v današnjem času? Poleg tega ljubezenska zgodba med Dunajčanom Maxom Altenbergom in Sarajevčanko Mašo Dizdarević ponavlja številne orientalistične stereotipe. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za srednjeevropski orientalizem, ki v Balkanu vidi predvsem divje, svobodno, neukročeno področje, ki je v čistem kontrastu z domnevno zaprtostjo in hinavskostjo obalpskih dežel. Balkan je, skratka, območje nekakšnih plemenitih divjakov. Protagonistka Maša DIzdarević pooseblja ta Balkan, vanjo so projicirane moške fantazije, kot lik je stkana iz njih. Skratka, zasnova pesnitve je sama po sebi precej nereflektirana in v spregi z arhaičnostjo oblike lahko vzbudi nekaj nelagodja in začudenja.
Vendarle pa se je treba odreči tudi sodobnim progresivističnim inkvizicijam, ki onemogočajo pošteno sodbo ter pravzaprav ovirajo odnos z besedilom. Kutini iz Carigrada nikakor ne moremo odreči slikovitosti, atmosferičnosti in močnega čustvenega naboja, ritem, ki ga je v slovenščino prelil Matej Venier, pa nudi dobrodošlo poživitev današnjih bralskih izkušenj. Pripovedni lok je napet, osmišljen in poln tragičnega naboja. Hrepenenje po neulovljivem Balkanu kot istočasno fantazmi in realnem prostoru proizvaja posebno strastnost. Epika je na ravni dogajanja ustrezno posodobljena in kaže svoj smisel v zgoščevanju in intenziviranju pripovedi, ki ju v razčaranem svetu današnjega romana pogosto pogrešamo.
Skratka, nelagodje, s katerim se soočimo ob branju dela, nikakor ni samo posledica njega samega, temveč tudi naših lastnih nepredelanih pričakovanj. Modernost in književnost, ki ji pripada, težita k nenehnemu razločevanju, h kateremu sili prepričanje, da zgodovina nekam napreduje ter da je staro slabo, novo pa dobro. Stvari, ki jih ne more jasno umestiti, povzročajo krče. Resničnost pa se vedno znova izkaže za bolj zapleteno in neulovljivo ter dane kategorije vedno znova postavlja na laž.
Pesnitev nas vodi skozi mračnost temeljnih vprašanj o smislu življenja in smrti, o vlogi ljubezni in usode v posameznih eksistencah. To enkrat počne z lucidno jasnostjo, ki ne ponuja hitrih, odrešilnih odgovorov, drugič pa zapada v mistifikacije. Erotika se denimo kaže kot skrivnostna, uničevalna in usodna sila, ki deluje predvsem prek ženskega telesa. Kutina iz Carigrada ostane ujeta v fatalizem romantične ljubezni, iz katerega se ji ne uspe iztrgati. Na ta način pa vsebina niti ne more odrešiti forme, jo zares osvežiti v novi perspektivi, čeprav sta dogajanje in dogajalni prostor sodobna.
Vendar pa, po drugi strani, nudi nekatera zanimiva izhodišča, ki so neupravičeno zapostavljena. Tema odnosa med tekstom in telesom, med pomenom in ritmom, glasom in pisavo, je v okvirih sodobnih spoznanj kognitivne znanosti pa tudi položaja literature v družbi izrazito pomembna. Kar se kaže kot zastarelo – denimo govorjena umetniška beseda v nasprotju s tihim branjem – v novih družbenih razmerah in v času novih tehnologij, na razpotju pesniških praks, zopet dobiva velik pomen.
Kutina iz Carigrada Paola Rumiza je zanimivo, v dobrem in slabem pomenu izzivalno branje, ki je primerno za današnji čas morda ravno zato, ker deluje na prvi pogled zanj povsem neprimerno.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov