Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Ocena filma
Izvirni naslov: Hækkum rána
Režiser: Guðjón Ragnarsson
Piše: Gaja Poeschl
Bere: Eva Longyka
Ob koncu tedna, ko so smučarske skakalke prvič uradno tekmovale v smučarskih poletih – disciplini, v kateri imajo moški predstavniki že skoraj stoletno tradicijo – je bil v ljubljanskem Kinodvoru premierno prikazan islandski dokumentarni film o skupini deklic, ki se iz preproste želje po kar čim boljšem igranju košarke znajdejo sredi boja za ženske pravice. Pravzaprav so zaradi povsem nesmiselnih pravil, ki jih seveda krojijo odrasli, na nek način dobesedno porinjene vanj.
Dekleta, stara od osem pa tja do trinajst let, pod vodstvom Brynjarja Karla Sigurðssona, znanega islandskega košarkarskega trenerja nekonvencionalnih, lahko bi celo rekli nekoliko provokativnih metod, v svojem športu blestijo in zato si seveda želijo vedno novih in novih izzivov. Klub, v katerem igrajo, tako zaprosi Islandsko košarkarsko zvezo, da bi lahko tekmovale proti enako starim fantovskim ekipam, saj naj bi se človeško telo do pubertete pri obeh spolih razvijalo približno enako in torej za takšno pomerjanje ni bioloških ovir. Prošnja naleti ne le na zavrnitev brez vsake utemeljitve, ampak tudi na izjemen odpor, skorajda linč, ki postopoma preraste v pravo feministično akcijo, v žal neuspešen boj mladih deklet z mlini na veter.
Želja po enaki obravnavi v športu, kjer imajo tradicionalno še vedno glavno ali pa kar edino moč odločanja moški predstavniki – pa čeprav največkrat le z argumentom, da je tako pač od nekdaj bilo – je najvidnejši vidik filma Do zmage in naprej režiserja Guðjóna Ragnarssona, vendar pa je enako pomembno obravnavana tudi osebnostna rast mladih športnic. Skoraj vse so se košarki zapisale iz želje, da se otresejo svojih karakternih šibkosti, da se jih s fizičnimi in psihološkimi treningi naučijo obvladovati in premagovati. Ena od deklica je bila tako na primer premalo odločna, druga bi se rada počutila bolj sprejeto, tretja se je v družbi počutila nevidna in tako dalje. Trenerjeve metode, ki predvsem starše deklet sprva pogosto potisnejo močno izven cone udobja, so pri tem brezkompromisne – vsako izpostavi točno temu, zaradi česar je sčasoma lahko boljša. Ne le boljša pri košarki, ampak kot človek.
Dokumentarni film Do zmage in najprej v Kinodvoru vrtijo skupaj s kratkim slovenskim predfilmom Za vogalom režiserja Martina Turka, ki obravnava prav tako perečo temo medvrstniškega nasilja. Oba filma skupaj tako pokrivata izredno široko paleto kar najbolj aktualnih vprašanj, s katerimi se vsakodnevno srečujejo mladostniki – filma sta primerna za otroke, starejše od 10. let –, hkrati pa k razmisleku o njih vabita tudi starejše, ki se marsikaterega problema morda niti ne zavedamo, dokler nam ga nekdo ne postavi tik pred nos.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov