Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Pred leti, na vrhuncu tako imenovane migrantske krize, je v od te neodvisnem televizijskem pogovoru tedanji mufti Islamske skupnosti Slovenije podal izjavo, ki je bila kasneje bizarno napačno interpretirana in zlorabljena. Rekel je namreč, da bo v prihodnosti večina slovenskih muslimanov slovenskih državljanov, zlonamerna interpretacija pa je bila, da bodo slovenski državljani v večini muslimani. Kakorkoli že, Sami Al-Daghistani skupaj z bratom Raidom kaže na razsežnosti pojava, ki ga je napovedal mufti. Sta namreč v Sloveniji rojena organska islamska intelektualca. Lahko bi rekli, da nastopa čas, ko o islamu kot kulturnem, religioznem in antropološkem pojavu na strokoven način ne bodo več govorili strokovnjaki, ki niso muslimani, temveč bo slovenski prostor imel intelektualce, ki bodo islam lahko razlagali od znotraj. Kar je v večjih evropskih deželah z zgodovino migracij sicer že ustaljen pojav.
Sami Al-Daghistani, avtor knjige esejev Islam in ljubezen, je mednarodno delujoči akademik, tudi avtor znanstvenih monografij na temo islama, ki se osredotočajo predvsem na islamsko ekonomsko misel. Islam in ljubezen cilja na nekoliko širše občinstvo, ki se ne ukvarja z islamom na akademski ravni, kljub temu pa ne moremo reči, da bi bila knjiga dostopna najširšemu krogu bralcev, saj zahteva določeno intelektualno kondicijo in humanistično izobraženost. Zdi se, da bi najbolj ustrezala denimo takšnim bralcem, ki spremljajo revijo Razpotja, v kateri je tudi avtor objavil nekaj člankov – torej ljubiteljem stimulativne, konceptualno bogate esejistike, študentom, publicistom in drugim intelektualcem.
Naslov je do neke mere performativen. Vsi eseji se ne ukvarjajo z vprašanjem ljubezni v ožjem smislu, avtor pa ga je izbral kot kontrapunkt ustaljenim naslovom, kakršen bi bil na primer “islam in nasilje.” Knjiga je sestavljena po avtobiografskem ključu. Posamezne teme so povezane s poglavji piščevega življenja, ki je hkrati povezano z raziskovanjem islama. Klasično pojmovani ljubezni se najbolj posveča prvi esej, ki nas vodi prek zgodovine idej romantične, strastne in usodne ljubezni. Prek svoje genealogije pojav romantične ljubezni pri srednjeveških trubadurjih poveže s tedanjo arabsko mistično poezijo, ki jo skozi stranska vrata uvede v Evropo. V tej razlagi pa je že ena ključnih značilnosti knjige. Vseskozi namreč razgrajuje okorelo in ahistorično razumevanje islama kot totalnega Drugega in evrocentričnemu pogledu prihaja za hrbet s tem, ko kaže, da je marsikaj, kar povezujemo izključno z zahodno civilizacijo, pravzaprav prisotno že v arabsko-islamski preteklosti. Tudi sekularizem, na primer.
Pomemben element knjige Islam in ljubezen je tudi kritika islamizma kot modernega političnega pojava ter drugih odporniških ali pa modernizirajočih gibanj v arabskem svetu z islamskim predznakom, ki jim manjka ključni preskok v razumevanju ekonomije. Vsa ta gibanja namreč po svoje ostajajo v primežu kapitalizma, ki ga skušajo integrirati na specifičen način, namesto da bi ga poskušala preseči z oporo na lastno tradicijo. Islamizem ni avtentična tradicija, temveč moderna predstava o tradiciji, medtem ko je resnična islamska tradicija mnogo bolj “moderna”, kot si mislimo.
Temi te za slovenski prostor pionirske in nespregledljive knjige sta še značaj bosanskega, evropskega islama in status hidžaba kot naglavnega pokrivala v razmerju do hidžaba kot koncepta z izrazito dvoumnim in mnogopomenskim značajem. Gre, skratka, za teme, ki so v trenutni geopolitični situaciji za slovenskega bralca nadvse intrigantne, pri čemer pristop Samija Al-Daghistanija nenehno razkraja pozicijo drugega, saj večine ne nagovarja kot druge, temveč kot sosed in sodržavljan, ki se napaja tudi v njemu znani evropski intelektualni tradiciji. Tako islamska kot evropska dediščina sta vključeni izrazito kozmopolitsko, kot del občečloveške konceptualne zapuščine, v kateri ni prostora za umetne, ostre razmejitve.
Piše: Muanis Sinanović
Bere: Igor Velše
Pred leti, na vrhuncu tako imenovane migrantske krize, je v od te neodvisnem televizijskem pogovoru tedanji mufti Islamske skupnosti Slovenije podal izjavo, ki je bila kasneje bizarno napačno interpretirana in zlorabljena. Rekel je namreč, da bo v prihodnosti večina slovenskih muslimanov slovenskih državljanov, zlonamerna interpretacija pa je bila, da bodo slovenski državljani v večini muslimani. Kakorkoli že, Sami Al-Daghistani skupaj z bratom Raidom kaže na razsežnosti pojava, ki ga je napovedal mufti. Sta namreč v Sloveniji rojena organska islamska intelektualca. Lahko bi rekli, da nastopa čas, ko o islamu kot kulturnem, religioznem in antropološkem pojavu na strokoven način ne bodo več govorili strokovnjaki, ki niso muslimani, temveč bo slovenski prostor imel intelektualce, ki bodo islam lahko razlagali od znotraj. Kar je v večjih evropskih deželah z zgodovino migracij sicer že ustaljen pojav.
Sami Al-Daghistani, avtor knjige esejev Islam in ljubezen, je mednarodno delujoči akademik, tudi avtor znanstvenih monografij na temo islama, ki se osredotočajo predvsem na islamsko ekonomsko misel. Islam in ljubezen cilja na nekoliko širše občinstvo, ki se ne ukvarja z islamom na akademski ravni, kljub temu pa ne moremo reči, da bi bila knjiga dostopna najširšemu krogu bralcev, saj zahteva določeno intelektualno kondicijo in humanistično izobraženost. Zdi se, da bi najbolj ustrezala denimo takšnim bralcem, ki spremljajo revijo Razpotja, v kateri je tudi avtor objavil nekaj člankov – torej ljubiteljem stimulativne, konceptualno bogate esejistike, študentom, publicistom in drugim intelektualcem.
Naslov je do neke mere performativen. Vsi eseji se ne ukvarjajo z vprašanjem ljubezni v ožjem smislu, avtor pa ga je izbral kot kontrapunkt ustaljenim naslovom, kakršen bi bil na primer “islam in nasilje.” Knjiga je sestavljena po avtobiografskem ključu. Posamezne teme so povezane s poglavji piščevega življenja, ki je hkrati povezano z raziskovanjem islama. Klasično pojmovani ljubezni se najbolj posveča prvi esej, ki nas vodi prek zgodovine idej romantične, strastne in usodne ljubezni. Prek svoje genealogije pojav romantične ljubezni pri srednjeveških trubadurjih poveže s tedanjo arabsko mistično poezijo, ki jo skozi stranska vrata uvede v Evropo. V tej razlagi pa je že ena ključnih značilnosti knjige. Vseskozi namreč razgrajuje okorelo in ahistorično razumevanje islama kot totalnega Drugega in evrocentričnemu pogledu prihaja za hrbet s tem, ko kaže, da je marsikaj, kar povezujemo izključno z zahodno civilizacijo, pravzaprav prisotno že v arabsko-islamski preteklosti. Tudi sekularizem, na primer.
Pomemben element knjige Islam in ljubezen je tudi kritika islamizma kot modernega političnega pojava ter drugih odporniških ali pa modernizirajočih gibanj v arabskem svetu z islamskim predznakom, ki jim manjka ključni preskok v razumevanju ekonomije. Vsa ta gibanja namreč po svoje ostajajo v primežu kapitalizma, ki ga skušajo integrirati na specifičen način, namesto da bi ga poskušala preseči z oporo na lastno tradicijo. Islamizem ni avtentična tradicija, temveč moderna predstava o tradiciji, medtem ko je resnična islamska tradicija mnogo bolj “moderna”, kot si mislimo.
Temi te za slovenski prostor pionirske in nespregledljive knjige sta še značaj bosanskega, evropskega islama in status hidžaba kot naglavnega pokrivala v razmerju do hidžaba kot koncepta z izrazito dvoumnim in mnogopomenskim značajem. Gre, skratka, za teme, ki so v trenutni geopolitični situaciji za slovenskega bralca nadvse intrigantne, pri čemer pristop Samija Al-Daghistanija nenehno razkraja pozicijo drugega, saj večine ne nagovarja kot druge, temveč kot sosed in sodržavljan, ki se napaja tudi v njemu znani evropski intelektualni tradiciji. Tako islamska kot evropska dediščina sta vključeni izrazito kozmopolitsko, kot del občečloveške konceptualne zapuščine, v kateri ni prostora za umetne, ostre razmejitve.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Neveljaven email naslov