Ste se že kdaj vprašali kje končajo dokumenti, elektronska sporočila, takšne ali drugačne datoteke na katere ste že zdavnaj pozabili iz vaših starih namiznih, prenosnih, žepnih računalnikov. Morda so najbolj nazoren primer tako imenovanih elektronskih smeti vaše fotografije; za razliko od nekoč, ko so bile zbrane v družinskih albumih, so danes seveda v elektronski obliki povsod, a hkrati nikjer. Vendar ne gre le za fotografije, z uporabo se na diskih naših računalnikov nabira elektronska nesnaga, za katero vsakodnevni uporabniki sploh ne vemo.

O tem zakaj je recikliranje elektronskih odpadkov v ZDA dobilo sodni epilog

Kako pogosto zamenjate star mobilni telefon za novejšega? Računalnik? In drugo elektronsko opremo? Ob dejstvu, da količina elektronskih  odpadkov, zaradi napredka tehnologije,  narašča, ob dejstvu, da je povprečna življenjska doba računalnika danes od 18 do 24 mesecev, a ne zato, ker bi bil pokvarjen, temveč zato ker nas k temu sili potrošništvo, postaja recikliranje e-odpadkov še posebej pomembno. Nujno je iz okoljskega vidika, velik potencial pa ima tudi kot krožna gospodarska dejavnost.

Ste se že kdaj vprašali kje končajo dokumenti, elektronska sporočila skratka takšne ali drugačne datoteke na katere ste že zdavnaj pozabili iz vaših starih namiznih, prenosnih, žepnih računalnikov… Žepnih?, seveda gre za vaše stare prenosne telefone, ki niso nič drugega kot miniaturni računalniki, bolj zmogljivi kot le nekaj desetletij nazaj  superračunalniki, ki so si jih lahko privoščile le ameriška vojska, vesoljska agencija ali znanstvene ustanove.

Morda najbolj nazoren primer tako imenovanih elektronskih smeti so vaše fotografije; za razliko od nekoč, ko so bile zbrane v družinskih albumih so danes seveda v elektronski obliki povsod a hkrati nikjer. A ne gre le za fotografije, z uporabo se na diskih naših računalnikov nabira elektronska nesnaga, za katero vsakodnevni uporabniki sploh ne vemo.

Ameriška revija The Verge opisuje primer Erica Lundgrena, ki je v elektronskih smeteh, natančneje v njihovem odstranjevanju zaslutil poslovno priložnost. Upoštevajoč velikost svetovnega računalniškega trga se je ideja sprva zdela skorajda genialna. Začel je prodajati programe s katerimi uporabniki lahko očistijo svoje računalnike; preprosto povedano z zagonom programa se rabljen računalnik očisti in postane tako rekoč nov.

In zdi se, da so ga prav zaradi tega v Texasu neke noči obiskali agentje ameriške zvezne policije in mu brez usmiljenja zaplenili vse njegove računalnike. Bil je aretiran, obsojen in končal je v zaporu. Ob tem velja omeniti, da so ameriške oblasti, ko gre za nezakonito uporabo računalniških programov izjemno stroge. Uporaba, kaj šele distribucija ali celo prodaja ilegalne računalniške programske opreme je kaznivo dejanje, ki si ga ne gre privoščiti.

Lundgren je na Kitajskem, kje pa drugje seveda!, naročil izdelavo več deset tisoč CDjev s programom za čiščenje računalniških smeti. V bistvu gre za kopijo programa ameriškega in svetovnega giganta Microsofta. Lundgren sicer trdi, da programa ni imel namena prodajati čeprav hkrati ni imel pravega odgovora zakaj je celo odpotoval na Kitajsko, da naroči izdelavo tisočev CDjev z njim. Po vsem sodeč je zvezna policija njegov poslovni podvig že dolgo spremljala.

Po Lundgrenovih besedah je v ozadju njegove aretacije ameriški Microsoft. Uradna Microsoftova cena za očiščenje oziroma ponovno namestitev njegovega operacijskega sistema na računalnik stane 180 dolarjev. Lundgrenov, na kitajskem stiskani CD bi uporabnika zagotovo stal bistveno manj a zaslužek seveda ne bi končal na Microsoftovemu računu.

Microsoft je ob tem izdal sporočilo v katerem poudarja, da podpira obnovo računalnikov kar pa zahteva ponovno namestitev njegove programske opreme. Z obnovo postanejo ponovno uporabni milioni računalnikov, ki bi sicer prej ali slej končali v stiskalnicah računalniških odpadov. Vendar pa samo originalni Microsoftov program obnove računalnikov zagotavlja optimalno varnost uporabnikov pred morebitnimi zlorabami. Ameriška industrija računalniške programske opreme že leta opozarja, da je Kitajska daleč največja kršiteljica avtorskih pravic v računalništvu.