Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
468 epizod
Odbita do bita se loteva sodobnih tehnologij in jih kritično umešča v prostor in čas. Pogovarjata se Maruša Kerec in Anže Tomić.
Glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo je prejšnji mesec na Dunaju omenil video kamere, ki jih Tomo Križnar in Klemen Mihelič dostavljata v Darfur. Posnetki tamkajšnjih zločinov nad civilnim prebivalstvom bi lahko v prihodnje služili kot dokazno gradivo na sodišču. To pa se že od leta 2007 dogaja v Izraelu.
B’Tselem je izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic na zasedenih ozemljih, ki s kamerami oskrbuje Palestince na območjih, kjer so incidenti z izraelskim prebivalstvom in represivnimi organi najpogostejši.
Yoav Gross pojasnjuje, da s projektom spodbujajo javno debato o situaciji na Zahodnem bregu. Predvsem v Izraelu, kjer je pogled na dogajanje izrazito enostranski. Zaznali pa so tudi potrebo po neposrednih video dokazih, ki bi izraelske oblasti soočila s pogosto neprijetno resnico.
Ustvarjanje skupnosti
Kandidate za snemalce skrbno izberejo. Najpomembnejši kriterij je zanesljivost – prostovoljcu morajo zaupati in ne sme biti nekdo, ki kakorkoli sodeluje pri nasilnih dejanjih. Poskrbijo pa tudi za potrebno izobraževanje, saj večina pred tem ni nikoli snemala.
“Poskušamo ustvariti tudi neke vrste skupnost, ponavadi od 10 do 30 ljudi, ki komunicira med seboj.” V vsaki takšni lokalni snemalni skupnosti je tudi koordinator, to je B’Tselemov terenski delavec na konkretnem območju.
Skupnost se srečuje na nekaj tednov ali mesecev, odvisno od okoliščin. “Skušamo torej ustvariti skupnost, ki bi se kot taka identificirala, in ki bi jo preveval občutek skupnega boja.”
Uspešnost projekta
Gross, vodja video oddelka pri B’Tselemu, poudarja, da je projekt uspešen tudi zaradi njihove organizacije, ki se od leta 1989 ukvarja z nadzorom stanja človekovih pravic. Izgrajena infrastruktura, razvejana mreža sodelavcev in poznavanje zapletenih okoliščin izraelsko-palestinskega konflikta sta jim namreč precej olajšala začetek in izvedbo projekta video nadzora.
Pomoč Palestincem pa je s strani marsikoga v Izraelu dojeta skorajda kot izdaja, pravi Gross. Zato vsak posnetek, preden ga posredujejo medijem, oblastem ali objavijo na spletu, temeljito preverijo in mu dodajo kontekst.
“S tem načelom zanesljivosti si pravzaprav zagotavljamo preživetje v težavnem okolju izraelsko-palestinskega konflikta. Za preživetje je torej zanesljivost informacij najpomembnejši vidk, ki ga moramo obdržati ves čas.”
Posnetek kot dokaz
Eden od primerov učinkovitega nadzora je posnetek vojakov, ki sta palestinskega civilista vklenila, mu prekrila oči, nato pa vanj iz bližine ustrelila ne ravno nenevaren gumijasti naboj.
“Kmalu po objavi posnetka sta bila vojak in častnik kaznovana s strani vojske. Najprej sicer zgolj zaradi neprimernega vedenja, kar je bilo po našem sramotno, saj je šlo za incident, ki bi moral biti strožje sankcioniran. Zato smo šli z video posnetkom na višje sodišče in po dveh letih in pol od prve objave sta bila udeležena vojaka obsojena zaradi kaznivega dejanja.”
B’Tselemov video arhiv trenutno obsega več kot 2000 ur video gradiva, usoposobili in s kamerami opremili pa so že več kot 200 Palestincev na zasedenih ozemljih. Ker niso povsem prepričani v določene video vsebine, jih objavijo zgolj nekaj odstotkov. Projekt video nadzora močnejših pa ima tudi svoje imejitve.
“Celo v skupnostih, kjer lahko govorimo, da so kamere učinkovite, ne gre za video revolucijo. Sistem še vedno ostaja sistem okupacije palestinskih ozemelj in neenake ter nesorazmerne uporabe represivnih sredstev.”
Gross razlaga, da obstaja veliko stvari, proti katerim se s kamerami težko boriš. “Relativno enostavno je posneti nasilje represivnih organov, težko pa je denimo posneti zasedbo palestinskih ozemelj, ali pa težave Palestincev s sodnim sistemom. Gre za bolj abstraktne težave, ki terjajo več domišljije in truda, da bi se spopadli z njimi.”
Dostop do interneta bi moral biti osnova socialne države, pravi Katja K. Ošljak. Med epidemijo spletna orodja uporablja kot učenka (na tečaju japonščine), kot mentorica otrokom, ki spoznavajo programiranje in kot predavateljica pri predmetu Internetni praktikum na FDV.
Miniserijo o zloglasnem mobilnem omrežju 5G zaokrožujemo z vseprisotnimi teorijami zarote. Mladi raziskovalec na FDV Nejc Slukan ugotavlja, da so bili tehnološki skeptiki neupravičeno kritični že do omrežja 3G in 4G.
Novosti v primerjavi z omrežjem 4G (še) ni veliko, smo ugotovili v prvem delu miniserije o zloglasnem omrežju 5G. Debato nadaljujemo in se sprašujemo, zakaj so razlike pri vzpostavitvi omrežja tako velike med državami in od česa je odvisno, kdaj bo Slovenija dobila najzmogljivejšo različico omrežja 5G. Tokrat z mobilnima operaterjema Telekom Slovenija in A1 Slovenija.
5G je zaenkrat preveč podoben omrežju 4G, da bi lahko govorili o novi generaciji mobilnega omrežja, pravi dr. Boštjan Batagelj s Fakultete za elektrotehniko. Novosti ni veliko, se pa sprašujemo kaj prinašajo in zakaj vzbujajo skrb?
Maruša, Anže in Matej debatirajo o napadih na spletu. Zakaj smo še vedno leni in malomarni? Sprašujejo se, če se splača biti prvi, če vemo, da vse naslednje generacije naprav ali storitev izboljšujejo uporabniško izkušnjo in iščejo uporabne vrednosti tehnologije NFC.
Apple ni presenetil z dovršeno in estetsko predstavitvijo, a si za vse sprecifikacije telefona pripisuje preveč zaslug. Ker cel tehnološki svet v zadnjem tednu govori o najnovejših modelih iPhona, smo tudi mi debatirali o iPhonu 12, igranju iger v oblaku in vislicah, znani analogni igri, ki je postala digitalna.
Nina Pejič je mlada raziskovalka, ki v ospredje raziskovanja postavlja Kitajsko in se navdušuje nad novimi tehnologijami. Zato v novi epizodi debatiramo o odnosu Slovenije do podjetja Huawei; slovenska vlada je namreč kitajskega giganta označila za dobavitelja z visokim tveganjem, o tem, kako so Kitajci s tehnologijami (nadzora) zamejili širjenje koronavirusa ter o mitih in resnicah, ki veljajo za Kitajce in kitajsko tehnološko družbo.
O LinkedInu, ki uvaja priljubljeno storitev stories. Kaj je na video zgodbah, ki izginejo po 24-ih urah tako privlačnega, da bi slavne storije imelo tudi najbolj neprivlačno omrežje na svetu? O trendih v vplivnostnem marketingu. Čeprav je še vedno pomembno štetje sledilcev in všečkov, vedno bolj izstopajo nano in mikro vplivneži z nagovarjanjem nišne publike; ter o jesenskih novostih. Je Google obupal nad telefonom Pixel in kaj prinaša nov pripomoček za pametnejšo televizijo - Chromecast?
Maruša in Anže z gosti debatirata o aktualnih tehnoloških temah doma in v svetu. Pomaga jima Boštjan Napotnik, ki piše oglase, blog in kuharske knjige. O Tik Toku, ki je vse pogosteje predmet resnih debat, čeprav ga nihče ne razume dobro. O uporabniški izkušnji, nagovarjanju mladih in trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko, ki s politikami vse bolj vpliva na uporabe tehnologij; o uporabnosti kulinaričnih blogov in zgodovini hrane na spletu; ter o virtualnem spremljanju realnih športnih tekem v obdobju epidemije. Zakaj je gledalce bolj navdušila liga NBA kot liga prvakov?
Maruša in Anže z gosti debatirata o aktualnih tehnoloških temah doma in v svetu. V prvi epizodi pete sezone jima pomaga kolega novinar in televizijski voditelj Igor E. Bergant. O Facebooku, ki se brani tudi z novicami, da je odstranil 13 računov, povezanih z rusko Agencijo za raziskovanje interneta, ki so širili propagando, lažne novice in se v preteklosti že vpletali v volitve, o najpopularnejši videoigri na svetu Fortnite, ki je v sporu z Applom in Googlom, ker meni, da delitev dobička v njunih spletnih trgovinah ni pravična in o pripomočku, napravi ali aplikaciji, ki je zaznamovala digitalno poletje 2020.
Zadnja epizoda sezone tradicionalno ponuja odbita priporočila. Kateri digitalni pripomočki, aplikacije, podkasti, serije ali filmi so navdušili valovsko multimedijsko redakcijo?
Odbita do bita še zadnjič preverja spremembe, ki so jih po vmešavanju Appla in Googla uvedle države v Evropski uniji. Katere države so bile uspešne pri uvedbi aplikacij za sledenje okuženim s koronavirusom in kaj bi lahko uporabljali v Sloveniji v morebitnem drugem valu okužb?
Dr. Jure Leskovec je profesor na ugledni ameriški Univerzi Stanford. Kako se je na koronakrizo odzvala Silicijeva dolina in kako tehnološki giganti razmišljajo ob aktualni zdravstveni in politični krizi v svetu?
E-pošta je že desetletja namenjena resnim, službenim temam. Spletna družabna omrežja pa tudi zaradi videza in številnih možnosti dajejo občutek bolj sproščene in osebne komunikacije.
Med karanteno smo ugotovili, da ima uporabno vrednost tudi oprema, ki je ponavadi ležala v predalu, na primer spletne kamere ali naglavni mikrofoni. Zaradi šolanja in dela od doma so številne spletne trgovine po svetu celo poročale o razprodaji opreme, ki omogoča komunikacijo na daljavo. Kako izbrati dober domač mikrofon in spletno kamero in kako svoj pametni telefon spremeniti v delujoč mikrofon ali kamero?
Zakaj nekateri optiki prodajajo očala, ki naj bi pomagala proti modri svetlobi, če drugi opozarjajo, da gre samo za marketinško potezo?
Evropa hiti z vzpostavitvijo aplikacij za sledenje uporabnikom, ki so okuženi s koronavirusom. Kot se je pokazalo v zadnjih dveh mesecih enotne rešitve ni mogoče najti, zato sta se vmešala še tehnološka velikana Apple in Google. Lahko torej mobilne aplikacije rešijo poletne dopuste ali nam zagotovijo varnejšo, zdravo prihodnost?
Kaj počne etični heker? Kako najti mejo med dovoljenimi in kaznivimi vdori v računalniške sisteme in aplikacije? In zakaj so omrežja v korona dobi bolj ranljiva? Odgovarja pionir etičnega hekerstva pri nas, Milan Gabor.
Maruša in Anže testirata spomladanske novosti in se sprašujeta kakšen bo telefonski trg 2020 zaradi pandemije koronavirusa? "Posledice nedvomno bodo," pravi tehnološki novinar Dan Moren.
Na vprašanja o teorijah zarote, tehnološkem nadzoru državljanov in družabnih omrežjih, ki se prvič v zgodovini odzivajo na lažne novice, odgovarja novinarski kolega Lenart J. Kučić.
Neveljaven email naslov