Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
248 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v tej in prihodnji Pesmi v žepu posvetimo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat sta v ospredju predvsem ideja in besedilo pesmi.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
Festival Kantfest je zrasel iz ideje slovenskih kantavtorjev, ki niso imeli svojega prostora za združevanje in predstavljanje drug drugemu. Počasi se je osnovni ideji pridružilo še tekmovanje za zlato, srebrno in bronasto kanto. Letošnji Kantfest bo že osemnajsti po vrsti, zadnjih pet let ga spremljamo tudi na Prvem – in z veseljem opazujemo, da kakovost in prepoznavnost festivala počasi, a vztrajno rasteta. Vsako leto se prijavi vsaj nekaj neznanih, a odličnih ustvarjalcev, ki jim festivalska izkušnja nato pomaga storiti korak dlje do uresničitve kantavtorskih sanj. Kantfest je sicer nekomercialno zastavljeni festival, pri katerem največ štejejo kakovost, prepričljivost in pristnost. Pobudnica festivala je bila kantavtorica in pesnica Ksenija Jus, ki se sama v vlogi organizatorke ni najbolje počutila, je pa zaslutila, da bi bil za to nalogo verjetno pravi človek kantavtor Peter Andrej. Vse od leta 2003 se festival odvija v Rušah, združevanju se je kmalu pridružila tudi tekmovalna komponenta, saj se sodelujoči potegujejo za zlato, srebrno in bronasto kanto. Peter Andrej je iz osnovne ideje uspel razviti festival, ki spodbuja razvoj našega kantavtorskega prostora. Prav on ima zasluge, kot pravi Ksenija Jus:
»da festival vsa ta leta hodi naokrog, da raste, da v bistvu raste s festivalom tudi neka festivalska publika, ki želi ali pa ki verjame, da je glasba lahko v povezavi z besedili, s poezijo dosti več kot samo zabava in obrezovanje človeškega možgana, lahko je širjenje dimenzij. In pravzaprav zato smo nekateri ljudje na planetu, da dajemo ta sporočila v tako fini obliki, kot sta glasba in beseda, da celo tisti, ki ne verjamejo v to, včasih prisluhnejo.«
Ksenija Jus, pogovor za Pesem v žepu, november 2017
Morda tudi vam ustvarjalna žilica ne da miru in se vam po glavi podijo besede in melodije, ob omembi festivala Kantfest pa vas je zamikalo, da bi svoje ideje predstavili tudi drugim. Kako to storiti – kako napisati dobro pesem? Za začetek je najbolj pomembno, da izhajate iz sebe, iz lastnega občutenja sveta. Avtentičnost, ki je sicer v strokovnem smislu precej neoprijemljiva beseda, v praksi vendarle dobro zajame bistvo kantavtorstva. Čar tega ustvarjanja je v neposrednosti, saj med osnovno idejo in končno izvedbo največkrat ni kaj dosti vmesnih postaj, na katerih bi se izgubilo ali popačilo samo bistvo pesmi.
V kantavtorstvu ni prepovedanih tem, ni nedovoljenih občutij. Vsak od nas svet doživlja malo po svoje – in ni lepšega kot skozi pesem doživeti svet nekoga drugega. So pa kantavtorji pogosto tudi kritiki sveta, ki nas obdaja. Kantavtorica Katarina Avbar je v svojih pesmih večinoma izražala intimna občutja, vendar se je močno odzivala tudi na zunanje dogodke. Tole je povedala o svoji družbenokritični pesmi »Igor«:
»Ta pesem Igor je nastala ravno na prehodu iz leta 2007 v 2008, mislim, da je bil nek hladen zimski čas. Takrat je Slovenijo počasi že zajemala kriza, prvi odpusti so bili, taki množični. Nisem mogla mimo tega, no, na poročilih si videl vrste, ki so čakale na pakete Rdečega križa. Veliko izobraženih ljudi je izgubilo službe in jih potem niso več mogli najti. Veliko je bilo odpuščanja starejših oseb – in takrat je sama od sebe prišla ta skladba.«
Katarina Avbar, pogovor za Pesem v žepu, november 2016
Dogajanje okrog nas – posledično pa tudi v nas samih – nam je še posebno v zadnjem času podalo ogromno materiala za razmišljanje. Seveda lahko ta material postane tudi gradivo za pesmi. Vendar je od ideje do končnega rezultata navadno kar nekaj ovinkov. Pri ustvarjanju pesmi, na primer, se lahko zatakne že pri uporabi jezika. Če ste že toliko pogumni, da se odločite za slovenščino, je tudi tu dilema: se boste držali knjižnega jezika ali morda posegli po narečju ali pogovornem jeziku? Oboje zahteva kar nekaj poznavanja zakonitosti strukture jezika, dobra pesem se namreč ne napiše v trenutku, ampak jo je treba dodelati. Lanski zmagovalec festivala Kantfest Robert Petan pravi, da je izredno pozoren glede podrobnosti in dobro premisli vsak element svojih pesmi. Obenem pa se dobro zaveda pomena pristnosti izvedbe; prav to mu je, kot sam meni, pomagalo do prepričljivosti in posledično do zlate kante na festivalu:
»Jaz mislim, da je v glavnem zaslužno za to samo to, da je bilo veliko narečja, zelo je tekla beseda. Ker čim greš ti v nekaj, kar je načeloma pravilno, ampak je ljudem malo bolj tuje, se vsi malo nazaj držijo. V mojih tekstih se mi pa zdi, da je – vsaj poskušam narediti tako, no – da bi bilo res čim bolj človeško, da bi bili vsi ti najboljši momenti, da bi se človek totalno počutil razgaljeno: točno to sem razumel, točno to sem hotel, da nekdo pove, s točno takšnimi besedami … samo punch line, s prve, da udari na polno. Zdaj po domače ali ne po domače, po angleško, po slovensko, kakor koli. Se mi zdi, da vsi ful noro začutimo to.«
Robert Petan, pogovor za Pesem v žepu, avgust 2019
Humor, ali pa tudi bolj resen pristop – le da ostanete zvesti sebi. Vendar je pri pisanju besedil lahko v izredno pomoč tudi prebiranje poezije. Pa ne le tiste, ki smo jo spoznavali v šoli. Še najbolje bi bilo, če zavijete v knjižnico ali knjigarno in pobrskate med zbirkami svojih vrstnikov – naša pesniška ustvarjalnost je namreč izjemno raznolika in neverjetno kakovostna. Tega se dobro zaveda predlanska zmagovalka festivala Kantfest Sandra Erpe; s pesništvom se je intenzivno srečevala skozi študij primerjalne književnosti, kot ustvarjalka pa pravi, da je kakovost in prepričljivost pesmi mogoče doseči z branjem poezije in druge literature:
»Jaz mislim, da če ne bereš, potem si samo klišejski … Mislim, da mora biti tekst tudi strukturno nekaj posebnega, da ne posegamo čisto po pogovornem jeziku pa po frazah, ki jih že poznamo, da je nek twist notri. Ker občutja so ista, jaz mislim, da se ne bodo spreminjala še čez tisočletja, ker tudi do zdaj se niso. Spreminja se samo način izražanja in se mi zdi, da bi moralo biti to čedalje bolj cenjeno, ker svet čedalje več časa obstaja, stvari se pa ponavljajo in je težje napisati nekaj originalnega.«
Sandra Erpe, pogovor za pesem v žepu, september 2017
V tej Pesmi v žepu smo se posvetili predvsem ideji in besedilu, ki odlikujeta posamezno pesem; prihodnjič se bomo vprašali, kako je z ustvarjanjem glasbe in s samo izvedbo na odru. Morda vam kaj od naštetega pride prav tudi pri lastnem ustvarjanju – in kdo ve, morda vas zamika, da se že letos preizkusite na odru festivala Kantfest 2020!
Andraž Hribar se je širši javnosti prvič predstavil pred 25 leti na festivalu Slovenska popevka, leta 2001 je bil nagrajen na prvem Festivalu slovenskega šansona, istega leta je nastopil tudi na slovenskem izboru za pesem Evrovizije in se tja v naslednjih letih vrnil še štirikrat, ves ta čas pa ostaja stalnica domačih glasbenih odrov. Sedem svojih samostojnih glasbenih albumov je doslej spravil na polico, tokrat nam v Pesem v žepu prinaša osmega, album ljubezenskih pesmi z naslovom ∞ (Neskončno).
Dvojina v ritmu bossa nove: BosaZnova sta Vanja in Matjaž Romih, ustvarjalni par, ki je svoje zgodbe iz zasebnega okolja pred kratkim prenesel na velike odre, kot sta Popevka in Melodije morja in sonca. Na svojem prvem albumu »Terapija za pare« nam skozi trinajst pesmi v duetu pripovedujeta o povsem vsakdanjih plateh življenja v dvoje.
Vstopamo v pesniški svet Kajetana Koviča, Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Janeza Menarta – in njihovih pesmi, ki so leta 1953 izšle v skupni zbirki »Pesmi štirih«. Zbirka je kmalu obveljala za ključno delo slovenske poezije, štirje pesniki pa s svojimi tematikami že sedemdeset let nagovarjajo glasbenike, ki v zapisanih verzih najdejo odmev svojih lastnih misli. Nekaj njihovih uglasbitev bomo poslušali v tokratni Pesmi v žepu.
Sanje o ustvarjanju glasbe so štiri najstnike iz Zreč pred leti združile v bend, jih nato odpeljale vsakega na svojo profesionalno glasbeno pot in po desetletju spet povezale v želji, da posnamejo avtorski album. Vokalist, kitarist in avtor Janez Skaza, klaviaturist Samo Jezovšek, baskitarist Tomaž Dolžan in bobnar Matjaž Skaza nam kot skupina Petsto metrov predstavljajo »Telo«. Rdeča nit albuma je ljubezen, ki na izrazito neposreden, vsakdanji, a nikakor ne banalen način v celoto poveže vseh deset zvrstno pisanih pesmi. O albumu nam v Pesmi v žepu spregovorita brata Janez in Matjaž Skaza.
Osmo sezono oddaje Pesem v žepu začenjamo s predstavitvijo novega albuma »Tree« zasedbe Blu.Sine. Drevo, ki je pognalo korenine v času lockdowna, se skozi glasbo na trenutke ozira v preteklost in obenem pogleduje v prihodnost, medtem ko se besedila spoprijemajo z osebnim ter hkrati občečloveškim vprašanjem smisla našega obstoja. Z nami se pogovarjata dva od članov zasedbe Blu.Sine: pevka in avtorica besedil Urška Bajec ter kitarist in producent Žiga Kroflič.
Prejšnji teden smo se v Pesmi v žepu ustavili na 21. festivalu Kantfest 2023. Festival, za katerim sta dve desetletji uspešnega delovanja, je do danes na svojem odru gostil veliko večino slovenskih kantavtoric in kantavtorjev, pa tudi nekaj tujih. Posnetki njihovih pesmi z vseh dosedanjih festivalov predstavljajo svojevrstno zakladnico: pregled, kako se je skozi teh 20 let razvijala slovenska kantavtorska scena, obenem pa tudi vpogled v zgodnejše faze ustvarjanja nastopajočih posameznikov. Nekaj jih poslušamo v tokratni Pesmi v žepu, pred mikrofonom pa se zvrstijo organizator Peter Andrej ter člana žirije Adi Smolar in Jani Kovačič.
Prvi program se vsako leto ustavi na kantavtorskem festivalu v Rušah in prisluhne nastopajočim. Med njimi se namreč vedno najdejo tudi takšni, ki bodo v prihodnosti oblikovali podobo slovenske glasbe. V Rušah smo bili tako tudi 11. avgusta letos, ko je 21. Kantfest 2023 razdelil nove kante. V Pesem v žepu prinašamo festivalski utrip in poslušamo nekaj nastopajočih, z nami pa spregovorijo organizator Peter Andrej, člani festivalske žirije Urška Čop Šmajgert, Jure Potokar in Adi Smolar ter trije nagrajenci: prejemnik zlate kante Matjaž Verčič – Wera Bestrd, prejemnik bronaste kante Boštjan Pertinač in nagrajenec za pesmi v tujem jeziku Vedran Ivorek.
Utrip tokratne Pesmi v žepu bodo narekovali ritmi brazilske bossa nove. V slovenščini, seveda. Poslušali bomo izbrane avtorske in prirejene skladbe v izvedbi zasedb Bossa de Novo in BosaZnova ter kantavtorice Sandre Erpe.
V tokratnem zvrstno pisanem kantavtorskem izboru znova povabimo na letošnji 21. Kantfest in poslušamo lanskega prejemnika srebrne kante Mišela Ristova - Ama, zapoje nam Iztok Mlakar z Big Bandom RTV Slovenija, nato pa se posvetimo albumu »Kontra-Alba«, na katerem sta Vita Mavrič in Jaka Pucihar predstavila izbrane manj znane pesmi Janija Kovačiča.
V Pesmi v žepu se najprej ustavimo na Obali, kjer poslušamo Draga Misleja Mefa in Rudija Bučarja, nato pa odpotujemo na festival Novomeško poletje na nastop Aleksandra Mežka. Aleksander nam premierno predstavi »Cloonaholly«, pesem »Tu sem doma« v angleškem jeziku, ki jo je posnel v duetu s škotskim glasbenikom Ianom Bruceom. Z nami spregovorita tudi organizatorja festivala Novomeško poletje Anja Pavlin in Igor Ilić.
Žgoči sončni žarki in nepredvidljivi nevihtni oblaki, svežina rečnega toka, šelestenje drevesnih krošenj in šum morskih valov. Poletna impresija bo usmerjala potek današnje kantavtorske Pesmi v žepu, s svojimi pesmimi bodo z nami Nika Solce, Marko Grobler, Andraž Polič, Marko Brecelj in Tomaž Pengov.
V drugem Poletnem utripu se ustavimo pri domači avtorici in izvajalki ter njeni novi mali plošči. Pevka Ajda Stina Turek se na EP-albumu »Trauma« loteva ozaveščanja o težavah duševnega zdravja, ki se je v zadnjih letih (predvsem po zaslugi epidemije koronavirusa) še posebej pri mladih precej poslabšalo. Album je nastal v okviru Ajdinega magistrskega študija na Berkleeju v Valencii, v štirih pesmih pa se je avtorica poleg pisanja in petja prvič lotila tudi glasbene produkcije.
Prva poletna Pesem v žepu vas najprej povabi različne kantavtorske koncerte po vsej Sloveniji, nato pa se ustavimo pri razpisu za letošnji 21. kantavtorski festival Kantfest International 2023. Prijave so odprte do 12. julija, nastopajoči pa si bodo 11. avgusta v Rušah poskušali priboriti zlato, srebrno ali bronasto kanto. Nad Kantfestom vse od začetka bdi kantavtor in pesnik Peter Andrej, s katerim spregovorimo o dvajsetih preteklih in prihajajočem enaindvajsetem festivalu.
Upamo, da je to vprašanje zgolj retorično, pa vendarle je lebdelo v zraku med pogovorom, ki je nastajal za tokratno Pesem v žepu. V središču bosta založba oziroma ustvarjalno polje Celinka in njen festival Godibodi, ki letos že šestnajstič po vrsti predstavlja nove glasbene projekte in izdaje. Z nami se pogovarja glasbenik in skladatelj ter umetniški vodja založbe in festivala Janez Dovč, pogovor pa prepletemo z glasbo nekaterih ustvarjalcev, ki so v preteklih letih sodelovali z založbo in nastopili na festivalu Godibodi: Sounds of Slovenia, Robert Petan, Počeni Škafi, Rudi Bučar, Katice, Lamai, Bilbi, Volk Folk, Elevators in Nula Kelvina.
Festival slovenskega šansona se je v prvi polovici maja vrnil na slovenske odre. V Kulturnem domu Krško in Gledališču Park Murska Sobota se je predstavila izbrana dvajseterica nastopajočih, ki so nam takoj po nastopih zaupali svoje vtise: Tomaž Hostnik, Irena Gantar, Ana Vipotnik, Laura Krajnc, Smaal Tokk, Patricija Škof, Dejan Dimec, Kaya Tokuhisa, Klemen Smolej, Ana Maria Mitić, Anja Strajnar, Boštjan Rous, Veronika Nikolovska, Mihael Lajlar, Andrejka Možina, Andrej Tomšič, Anja Hrastovšek, Primož Vidovič, Ana Mezgec in Jure Ivanušič. Poglede na festival so z nami delili tudi člani strokovne žirije: Jadranka Juras, Barbara Šinigoj, Gregor Stermecki, Miha Zor in Vlado Žabot.
V Pesmi v žepu se tokrat odpravljamo na kantavtorske koncerte iz bližnje in nekoliko bolj oddaljene preteklosti. Zapeli in zaigrali nam bodo Robert Petan, Tomaž Pengov, Vlado Kreslin in Momento Cigano, Hostnik pa Krečič, Vita Mavrič in Iztok Mlakar.
Pesem, še posebno kantavtorska pesem, je nosilka sporočil. Tudi takšnih z uporniško držo, ki želijo povezati podobno misleče posameznike in skupine ali zbosti tiste, ki so na drugi strani. A tokrat v središču naše pozornosti ne bodo angažirane, protestne pesmi, ki premikajo množice. Glas upora se lahko namreč v pesem ujame tudi na druge načine: kot spomin na preteklost, kot reakcija na sedanjost in nenazadnje kot obet – ali svarilo – na poti v prihodnost.
Laetitia Pohl je v vsakdanjem življenju študentka dramaturgije, na glasbenem odru pa se prelevi v lik KiKi, na videz naivne punčke, ki odraslim postreže z neprijetnimi vprašanji. Na kantavtorskem prvencu »KRiKi« nam v tesnobnem glasbenem vzdušju skozi trinajst pesmi posreduje svoj pogled na izzive odraščanja v današnjem svetu.
Pred dvajsetimi leti se je na literarnih večerjah v gostišču pri Pavli sestajala družba dobrodušnih src in zverinskih krikov, ki je prebirala poezijo različnih avtorjev – in lepega dne spomladi leta 2003 so na vrsto prišle pesmi Janeza Menarta. Zanje bi se menda spodobilo, da se jih tudi uglasbi, je razmišljal Viki Baba, poklical še tri glasbenike in rodila se je zasedba Same babe. V naslednjih dveh desetletjih je skupina prispevala nekaj ključnih kamenčkov v mozaik slovenskega šansona. Zadnjega, kot kaže, dodaja zdaj, kot poklon pokojnemu vodji zasedbe Vikiju. Ploščo »Vse živo! Same babe in samospevci« nam v Pesmi v žepu predstavljata dva od članov zasedbe: vokalist Miha Nemanič in bobnar Uroš Buh.
V Pesmi v žepu se bomo danes ozrli čez mejo, v sosednjo Italijo, kjer je od konca petdesetih let pa vse do preloma tisočletja ustvarjal Giorgio Gaber, sin tržaškega Slovenca, ki je kariero začel kot popevkar in zaslovel na San Remu, nadaljeval na televiziji in se skozi leta prelevil v izrazito družbenokritičnega kantavtorja, avtorja konceptualnih glasbenogledaliških predstav. Njegov opus nam bosta v slovenščini približala Jani Kovačič in Miran Košuta, avtorja nove knjigozvočnice »Giorgio Gaber(ščik): od popevk do teatrskih pesmi«.
Neveljaven email naslov