Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
248 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
Pesmi, ki jih poslušamo v današnji Pesmi v žepu, so izrazito uglašene z naravo in dihajo z vsako bilko, kamnom in živim bitjem, ob katerih so nastale. Piše jih Jani Kutin, vodja etno zasedbe Bakalina Velika. Skupina je po prvencu »Prvi krajec« iz leta 2019 letos predstavila svojo drugo ploščo »Zviezdna srebruo«. Odpravili smo se v Čadrg in Janija povprašali o nastajanju albuma in o njegovem pogledu na življenje, ki se zrcali v teh pesmih.
Današnji gost Pesmi v žepu je kantavtor Tomaž Domicelj, ki predstavlja novo koncertno ploščo »Jubilej« – izšla je pri ZKP RTV Slovenija, nad snemanjem in urejanjem pa je bdel naš glasbeni urednik Jane Weber. Domiceljeve pesmi nas združujejo že več kot 50 let, mnoge od njih so se med nami ustalile in ponarodele, a ves ta čas nastajajo tudi nove. Domiceljevi koncerti ne slovijo le zaradi dolžine in mnogih zbadljivih pripomb, ki jih natrese med pesmimi, ampak ljudi prepriča predvsem zaradi svoje glasbene in besedilne vsestranskosti. Koncertne utrinke je letos poleti zbral na novem dvojnem albumu »Jubilej«, posvečenem sedemdesetletnici Festivala Ljubljana, kjer so tudi nastali posnetki.
V Pesmi v žepu se nam z novim albumom »Dobro jütro« predstavlja Michael Leopold oziroma radgonski reper Leopold I. Na prvencu, pod katerega se podpisuje producent Vid Turica, nam Leopold I. skozi dvanajst pesmi v neposredni in dramaturško razgibani pripovedni maniri naslika konstelacijo pogledov na življenje, podanih z različnih perspektiv. Iskrena, kritična, a obenem naravnost simpatična izpoved predstavnika mlajše generacije je začinjena z melodiko radgonskega narečja in domišljenim glasbenim prispevkom gostujočih glasbenikov.
V Pesmi v žepu se tokrat odpravljamo po »Stopinjah«, ki jih ubira ustvarjalni dvojec Lara Poreber - Lamai in Borut Antončič - Bort Ross. Začelo se je pred petimi leti s prvencem »Tam«, njuna glasbena ljubezenska zgodba pa se zdaj nadaljuje v osmih skladbah s prepoznavnim Larinim vokalom, ki nadgrajujejo zasanjani pop prvenca, poslušalcem pa ponujajo prijeten odmik od tegob vsakdanjika.
Vse od leta 2003 se v Rušah enkrat letno zberejo kantavtorji. Stari in mladi, izkušeni in tisti, ki na odru šele ubirajo prve korake. In vsako leto znova se vprašajo: na kant ali v kanto? In odgovor je: na Kantfest! Pretekli konec tedna se je ta najpomembnejši slovenski kantavtorski festival odvil že dvajsetič. V prvem, tekmovalnem večeru so se predstavili štiri kantavtorice in štirje kantavtorji in se v sproščenem vzdušju pomerili za festivalske nagrade: prave kante za smeti. Zlato kanto je letos prejela Urška Bančič - Urška, srebrno Mišel Ristov - Amo, bronasto pa Zvezdana Novaković.
Med kantavtorji je nekaj takšnih, ki so v prvi vrsti pesniki, zato so njihove kantavtorske stvaritve pravzaprav uglasbena poezija. Eden od njih je Matej Krajnc, ki kot kantavtor ustvarja že tri desetletja, pesni pa še nekoliko dlje. Zaradi zahtevnejših besedil in nekomercialne naravnanosti svoje glasbe ves čas ostaja bolj na obrobju scene. Letos poleti je predstavil dve vinilni izdaji: novi album »Spačene anekdote« in ponatis svoje prve prave kantavtorske plošče »Vse pesmi so tihe«.
V sedmo sezono Pesmi v žepu vstopamo z novim albumom uglasbene poezije »Med nama je angel«, predstavlja nam ga njegova avtorica, kantavtorica Ditka. Tako kot na prejšnjih treh albumih Ditka v ospredje postavlja sodelovanje s pesnikom Ferijem Lainščkom, tokrat pa dodaja še pet uglasbitev drugih pesnikov: Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca, Karla Destovnika Kajuha ter pesem »Tiha misel« Srečka Kosovela, ki je nastala v sodelovanju s Tinkaro Kovač.
V zadnjem letošnjem poletnemu potepanju po nedavno izdanih skladbah in albumih slovenskih ustvarjalcev poslušamo pesmi v popevkarskih in rokerskih barvnih odtenkih. Z nami so Neisha z albumom »Dvigam jadra«, Tretji kanu s singlom »Na zadnji julijski dan« ter Vudlenderji s prvencem »Si ti tisti«.
Glasba dandanes nima več tolikšnega vpliva na družbeno dogajanje, kot ga je imela denimo v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, s protestnimi kantavtorji in drugimi umetniki, ki so poganjali kolesje družbenih sprememb. A to ne pomeni, da danes glasba ne more biti kritična. Le nekoliko drugačne poti ubira, če želi biti slišana. Za današnji poletni izbor nedavno nastalih pesmi smo izbrali nekaj takšnih, ki našim individualnim in kolektivnim zablodam nastavljajo ogledalo, izvajajo jih zasedbi Katalena in Brina ter kantavtor ter filozof Primož Vidovič.
V Pesmi v žepu se danes skozi glasbo odpravljamo na kratek potep preko meja naše države. Družbo nam delajo glasbenice in glasbeniki, ki smo jih v preteklem letu z novimi projekti predstavili na Prvem: Ani Frece s šansonjerskim albumom »Hotel za srečo«, Noreia, Jani Kovačič in Laura Krajnc s koncertno ploščo »Kilt Roberta Burnsa«, duo 3:RMA s kantavtorskim prvencem »a well-paved road« in Bossa de Novo s svojim 5. albumom »Twist«.
Navdih za današnji glasbeni izbor v Pesmi v žepu odkrivamo v različnih kotičkih Slovenije. V Novi Gorici nas pozdravijo Avtomobili s prvim singlom z njihove prihajajoče plošče, v Čadrgu prisluhnemo zasedbi Bakalina Velika in novemu etno albumu »Zviezdna srebruo«, v Ljubljani nas pozdravi Blaž Mencinger s svojim kantavtorskim prvencem »Ujetnik spominov«, za konec pa odpotujemo proti severovzhodu, v Gornji Radgoni se nam z reperskim prvencem »Dobro jütro« predstavi Leopold I., za konec pa v Razkrižju zazvenijo še »Žalostinke po razkriško«, narečna poezija Vlada Žabota v uglasbitvi Rudija Pančurja in izvedbi Male mestne muzike.
Poslušamo tri vélika imena slovenskega kantavtorstva: Vlado Kreslin, Zoran Predin in Adi Smolar so v preteklem letu predstavili vsak svojo novo vinilno ploščo. Kreslinova »Namesto koga roža cveti« je jubilejna izdaja ob tridesetletnici istoimenskega albuma, Predin je na novi album »Takšnih več ne delajo« ujel odsev današnjega časa, Smolarjeva kompilacija »Pasji dnevi za kantavtorje« pa zaznamuje štiri desetletja njegovega kantavtorskega ustvarjanja.
Za iztočnico tokratnega poletnega izbora Pesmi v žepu smo si izbrali poezijo. Njena zvočnost, ritem in melodija, pretanjena igra vokalov in konzonantov – vse to se prav v tej umetniški zvrsti kar najlepše udejanji. Ker pa je Pesem v žepu glasbena oddaja, bomo ostali pri poeziji, ki je nagovorila glasbenike, da so ji dodali glasbo. Zazvenele bodo uglasbene pesmi Valentina Vodnika, Ferija Lainščka, Karla Destovnika Kajuha, Milana Dekleve, za konec pa še uglasbena pripoved Josipa Jurčiča.
Poslušamo izbor letošnjih singlov in pesmi z nedavno izdanih albumov v izvedbi različnih protagonistk. Večinoma so avtorice ali soavtorice svojih pesmi ter jih vsaka na svoj način zaznamujejo z vokalno interpretacijo. Nekaj besed bosta o svojih projektih spregovorili pevki Lamai in Tinkara Kovač, slednja je v duetu z Aniko Horvat tudi aktualna zmagovalka festivala Melodije morja in sonca.
Odprte so prijave na 20. kantavtorski festival Kantfest 2022, na katerem se bodo 9. septembra kantavtorice in kantavtorji potegovali za zlato, srebrno in bronasto kanto. Najpomembnejši tovrstni festival pri nas že vse od leta 2003 spodbuja izvirno kantavtorsko ustvarjalnost v maternem jeziku, za mnoge sodelujoče pa je pomenil odskočno desko za nadaljevanje glasbene poti. O festivalu spregovorita dva kantavtorja – organizator Peter Andrej in član strokovne žirije Jani Kovačič, poslušamo pa pesmi prejemnikov nagrad iz preteklih let.
Najpopularnejši škotski pesnik Robert Burns je v svojem dokaj kratkem, a burnem življenju napisal precej pesmi, v katere je ujel duh svojega časa. Hitro so ponarodele in segle preko prostorskih in časovnih meja, nedavno pa so oživele tudi v slovenščini, in sicer kot »Kilt Roberta Burnsa«. V tem projektu so združili moči člani zasedbe Noreia, ki sta se jim pridružila kantavtor Jani Kovačič in pevka ter violinistka iz zasedbe Zajtrk Laura Krajnc. V središče svojega programa so postavili Burnsovo kantato »Veseli berači« iz leta 1785, dodali pa so ji še nekaj drugih ponarodelih Burnsovih pesmi. Koncertni album »Kilt Roberta Burnsa« nam v Pesmi v žepu predstavlja Anej Ivanuša, eden od članov zasedbe Noreia.
Kitaristka Urška Supej in pevka Maša But sta duo 3:RMA. Pod imenom, ki je zloženka začetnic imen teh dveh izvrstnih mladih glasbenic, te dni izhaja njun kantavtorski prvenec »a well-paved road«: minimalističen, feminističen in neobremenjeno zazrt v širjave doživljanja življenja. Ustvariti jima ga je pomagal londonski producent Femi Temowo, ki ga skupaj z njima predstavlja v tokratni Pesmi v žepu.
Vipavski gengsta reper Smaal Tokk se je znašel v krizi srednjih let in posledično posnel svojo tretjo ploščo. V svojem značilnem humornem slogu se na njej sprehodi med vprašanji medosebnih odnosov pa vse do politike, dotakne pa se tudi marsikatere boleče tematike. Pesmi, ki sta jih z njim soustvarila saksofonist Klemen Kotar in bobnar Enos Kugler, se na albumu »Kriza srednjih let« prepletajo s povezovalnimi medvložki, številni glasbeni gostje pa poskrbijo za zvrstno pestrost tega konceptualnega albuma. Smaal Tokk ga posveča usmerjeni publiki: moškim v 40. letih in ženskam, ki razumejo te moške.
Tokrat je z nami pevka, pianistka in avtorica, ki je na poklicno pot v prostranstvo popglasbe vstopila pred sedemnajstimi leti kot klasično izobražena akademska pianistka in skladateljica in že s prvencem prepričala občinstvo. Neža Buh - Neisha nam v Pesmi v žepu predpremierno predstavlja svojo novo ploščo »Dvigam jadra«, na kateri združi moči z več izvrstnimi gostujočimi pevci in glasbeniki, pri tem pa gonilna sila vseh trinajstih pesmi ostaja njen prodoren, energičen vokal, ki ga je v zadnjih letih še dodatno izpilila.
Andrej Šifrer, kantavtor s 45-letno glasbeno kilometrino, 23 izdanimi albumi in številnimi uspešnicami, med katerimi jih je kar nekaj ponarodelih, na prvi letošnji majski dan praznuje 70 let. Z nami se pogovarja o svoji glasbeni poti, o svojih pesmih in ljudeh, ki so vplivali nanje. Zaupa pa nam tudi, kaj pripravlja za svoje okroglo glasbeno praznovanje.
Neveljaven email naslov