Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
248 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
Izbrali smo nekaj posnetkov živih koncertnih izvedb slovenskih kantavtorjev. Zaigrali in zapeli nam bodo: Sandra Erpe, Nataša Vester Trseglav, Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Marko Grobler in Robert Petan. Posnetki koncertov ne ujamejo le zvoka, ujamejo vzdušje, doživetje, le nekaj domišljije potrebujemo, da nam oživijo pred očmi.
V Žabji vasi se v mačji družbi pogovarjamo z letošnjo Ježkovo nagrajenko, najbolj reprezentativno sodobno slovensko pravljičarko, satirično šansonjerko, igralko, dramatičarko, glasbenico, ilustratorko, predvsem pa pesnico, ki je močno zaznamovala slovenski kulturni prostor. Njeni šansoni in pesmi za otroke, uglasbitve ljudskih balad, njena besedila za izvirne in prirejene popevke, narodnozabavne viže ter različne uglasbitve njene poezije so povsod okoli nas, le pozorno morate prisluhniti.
Pred desetletjem so na Festivalu slovenskega šansona prvič združili moči pevka Ani Frece, kitarist Marko Mozetič - Mozo ter tekstopisec in pisatelj Tomaž Letnar. Iz njihovega prvega šansona »Hotel za srečo« je zrasla istoimenska živa glasbena zasedba, ki jo poleg Ani in Moza sestavljajo še en kitarist Marko Čepak - Maki, harmonikar Zmago Štih in kontrabasist Nikola Matošić. Njihov prvenec »Hotel za srečo« nas v desetih pesmih v ritmu gipsy swinga odpelje med pripovedi z ženskega zornega kota, ki so jih za Ani Frece napisali Tomaž Letnar, Marko Mozetič - Mozo in Joseph Nzobandora - Jose.
Recept za današnjo Pesem v žepu je naslednji: vokal, kitare, bobne in klaviature odločno premešamo v rokenrol in zalijemo z nekaj decilitri vina ali piva. S štajerskimi koreninami, seveda. Dodamo premislek o vsakdanjih tegobah in radostih človeškega življenja, na koncu pa potresemo še s kančkom humorja. In dobimo album »Črno na belem« zasedbe Mi2. Predstavil nam ga bo kitarist in vokalist ter ustanovni član skupine Jernej Dirnbek.
Leta 2001 je na glasbeni delavnici v Beli krajini nekaj mladih glasbenikov začelo skupaj poustvarjati slovenske ljudske pesmi. Danes so za njimi devet plošč, dva baleta in glasbena predstava za otroke ter nešteto koncertov doma in v tujini. Prvotna šesterica – Vesna Zornik, Polona Janežič, Boštjan Gombač, Boštjan Narat, Tibor Mihelič Syed in Robert Rebolj – je še vedno skupaj; poznate jo pod imenom Katalena. Ustvarjanje skupine s poudarkom na njihovi deveti plošči »Kužne pesmi« bo v Pesmi v žepu predstavil Boštjan Narat, čigar zamisel je pred dvema desetletjema spodbudila nastanek skupine.
Na skrajnem severovzhodu Prlekije, nekaj korakov od hrvaške meje, med meglicami in rokavi Mure, leži Razkrižje. Majhno naselje že dolga stoletja vztraja na prepihu jezikov in kultur. In skriva svojo lastno zgodovino, ujeto v stare pripovedi. V Razkrižju je doma tudi pisatelj Vlado Žabot; duhovno dediščino tega kraja je prelil v cikel desetih pesmi, ki so v uglasbitvi Rudija Pančurja in izvedbi zasedbe Mala mestna muzika zdaj dočakale svojo glasbeno izdajo. Nastale so Žalostinke po razkriško. V Pesmi v žepu nam jih bosta predstavila oba avtorja: Vlado Žabot in Rudi Pančur.
Od daleč zvenijo kot odmev zlatih let Slovenske popevke, od blizu pa nas presenetita njihova izvirnost in pozornost do detajlov. Šestčlansko zasedbo Vudlenderji sestavljajo pevka in flavtistka Maša But, pianist Tomaž Hostnik, kitarist Matic Plemenitaš, saksofonist Žiga Vešligaj, basist Jaka Krušič in bobnar Gregor Hrovat. S svojo avtorsko glasbo v slovenski prostor vnašajo plesne ritme, igrive melodije in premišljena besedila. Zbrali so jih na prvencu »Si ti tisti«, ki ga v Pesmi v žepu predstavljata dva od članov zasedbe: avtor pesmi Tomaž Hostnik ter producent Matic Plemenitaš.
Kantavtorski duo Zajtrk sestavljata violinistka in pevka Laura Krajnc in kitarist Sven Horvat. V njunih pesmih se razkriva igriv in obenem kritičen pogled na svet. Njuna druga plošča, razgibana in hudomušna Žetev, je nastajala spontano, deloma v dvoje in deloma iz glasbenih prijateljstev, ki sta jih spletla na festivalu Plavajoči grad. Tako kot s prvencem Pričutenja (2018) nas tudi tokrat povabita na doživeto glasbeno potovanje po čisto vsakdanjih, a vseeno nekoliko nenavadnih, v etno šanson zavitih življenjskih prigodah.
Tokrat bomo vstopili v prostrano vesolje glasbene zgodbe zasedbe Edenon, ki jo vodi pesnik in kantavtor Miha Lajlar. »Izdih« je njihova tretja plošča, v devetih pesmih na njej se v sozvočju igre besed in glasbe razprostira avtorjeva intima. V času od zadnjega albuma (»Oko v črti«, 2019) se je naš svet korenito spremenil, kar je vplivalo tudi na zasedbo in ustvarjanje članov skupine. Namesto ustaljene skupinske igre so namreč k ustvarjanju pristopili precej bolj individualno in si dovolili veliko svobode pri eksperimentiranju, kar se odraža v samem zvoku plošče – ta se od rocka vse bolj odmika v smer elektronike v kombinaciji z akustiko.
V šesto sezono oddaje Pesem v žepu vstopamo z utrinki z 19. kantavtorskega festivala Kantfest 2021. 18. avgusta so festivalske nagrade – kante – dobile vsaka svojega lastnika: zlato je prejela Nataša Vester Trseglav, srebrno Matej Kavčič oziroma Črn škrat, bronasto pa Janez Ogris. Na veselje vseh vpletenih je festival po lanski spletni različici tokrat znova potekal živo. Poleg nastopajočih bomo slišali še komentar organizatorja festivala Petra Andreja in člana strokovne žirije Janija Kovačiča.
V Pesmi v žepu se tokrat osredotočamo predvsem na mlajšo generacijo kantavtorjev in predstavljamo lanske nagrajence kantavtorskega festivala Kantfest: Primož Vidovič, Blaž Mencinger in duo 3:RMA, v katerem ustvarjata Urška Supej in Maša But. Z nami pa se pogovarja tudi Jure Reherman, idejni vodja festivala Sumo, platforme za združevanje in predstavljanje mladih glasbenikov različnih neodvisnih zvrsti.
V današnjem kantavtorskem izboru bomo v žep spravili potni list, sončna očala in seveda – pesmi. Po svetu nas bodo odpeljali Milan Kamnik, Gal Gjurin, Leon Matek in Tomaž Domicelj.
Kantavtorski festival Kantfest se po lanski epidemijski studijski izvedbi vrača na oder in k sodelovanju vabi vse kantavtorje, ki želijo predstaviti nove, še neizdane pesmi. V Pesmi v žepu poslušamo nekaj nagrajencev festivala iz preteklih let, svoje poglede na festival in kantavtorstvo pa nam zaupata dva od članov strokovne žirije: kantavtorja Adi Smolar in Jani Kovačič.
Kantavtorski festival Kantfest se po lanski epidemijski studijski izvedbi vrača na oder in k sodelovanju vabi vse kantavtorje, ki želijo predstaviti nove, še neizdane pesmi. V Pesmi v žepu poslušamo nekaj nagrajencev festivala iz preteklih let, svoje poglede na festival in kantavtorstvo pa nam zaupata dva od članov strokovne žirije: kantavtorja Adi Smolar in Jani Kovačič.
Koncertne plošče nastajajo v stiku glasbenikov z občinstvom, na posnetku ujeta energija nato oživi ob vsakem našem poslušanju. Nova dvojna vinilna plošča »Šelestenja« Rudija Bučarja pa se je rodila v drugačnih okoliščinah: kot radijski koncert v studiu Hendrix Radia Koper novembra 2020, v času popolnega zaprtja. Rudijeve pesmi iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij zaživijo v izvedbi tria, pri čemer pianist Anže Vrabec in tubist Goran Krmac kantavtorskim in ljudskim elementom dodata jazzovski pečat, capo di banda Rudi Bučar pa uspe na svojevrsten način vzpostaviti dialog z oddaljenim občinstvom. V »Šelestenja« se tako za vedno ujamejo trenutki hrepenenja po bližini in obenem veselja ob živi glasbeni izvedbi.
Skoraj živa koncertna izvedba za skorajšnje življenje v času epidemije: Matevž Šalehar Hamo je z zasedbo Tribute 2 Love v lanskem letu posnel ploščo z osmimi pesmimi s prejšnjega, četrega albuma »4K«, tokrat v akustični izvedbi. Rdeča nit njegovega ustvarjanja ostaja poklon ljubezni, na plošči »Iz4Kani skorlajv« pa sporočilo zazveni drugače: vokal ob nežnejši spremljavi pride močneje do izraza, nekatere pesmi pa v spremenjenih, epidemičnih okoliščinah dobijo povsem nov, močno aktualen pomen.
V domačih Brežicah ga menda že vsi poznajo, zato ni imel druge izbire, kot da naslovi širšo slovensko javnost: mladi kantavtor Robert Petan se nam predstavlja s svojim prvencem »Ni za konja dirka, ni za srečne raj«. V štirinajstih pesmih nam dokaže, da mu zlepa ne zmanjka besed, glasbeno pa se odlično počuti v različnih slogih in ob različnih instrumentih. Pri izbiranju navdiha za svoje pesmi ne diskriminira: privošči si tako druge kot samega sebe, njegove domislice in neposredna pripoved pa nam pri poslušanju hitro izvabijo nasmešek.
Kantavtor Luka Gluvić pri svojem ustvarjanju črpa iz bogate ameriške glasbene zakladnice, prvine folka in countryja pa prepleta z izvirno avtorsko poetiko. S tokratnim albumom »Velerajnki L. G.« ustvari poseben poklon kantavtorju Townesu Van Zandtu in nas ob poslušanju povabi na svojevrstno potovanje pesmi.
Kantavtor Boštjan Gartner se je dobrih dvajset let po svojem prvem albumu Reka (1996) odločil znova stopiti pred studijski mikrofon, kjer so se njegovemu vokalu in kitari pridružile klaviature Boruta Činča. Nastal je album »Čas brez iluzij«, umirjena glasbena ilustracija različnih plati življenja, ki nam ga avtor predstavi v tokratni Pesmi v žepu.
Igralec Boris Cavazza in jazzovski kitarist Igor Leonardi sta prvo skupno glasbeno poglavje, šansone s Cavazzevimi besedili in Leonardijevo glasbo, napisala leta 2005 z albumom »11 korakov«. Sledili so koncerti, tudi na Festivalu slovenskega šansona (2011), prvotni kvartet se je razširil v kvintet, obenem pa so nastajale tudi nove pesmi. V letu 2020 je Boris Cavazza Kvintet posnel ploščo »Sprehod«, ki nam jo v Pesmi v žepu predstavlja Boris Cavazza.
Neveljaven email naslov