Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če človek želi dnevno spremljati dogajanje v Sloveniji, lahko počne to samo v varnem zavetju orwellovskega kitovega trebuha. A trebušna stena postaja vse tanjša in slej ko prej bo počila, takrat pa bomo imeli na izbiro samo še ravnodušnost ali življenje.
Tedenski komentar je pripravil Gašper Andrinek.
Kdaj bodo kratkovidni vladajoči ugotovili, da politični oportunizem, hrepenenje po neprestani rasti ter kopičenju dobička nepovratno vodi v propadanje in umiranje planeta pri živem telesu?
Če človek želi dnevno spremljati dogajanje v Sloveniji, lahko počne to samo v varnem zavetju orwellovskega kitovega trebuha. A trebušna stena postaja vse tanjša in slej ko prej bo počila, takrat pa bomo imeli na izbiro samo še ravnodušnost ali življenje.
Čas, v katerem živimo, je resen in krut. Besede, ki jih je zapisal 18. marca rojeni preroški in vedno aktualen Srečko Kosovel. Zapis o tisti dobi se nadaljuje: “Doba najsramotnejših političnih kupčij, doba kupčij z narodom, doba zatajevanih mnenj, doba splošne depresije zbog teh razmer, nas je poklicala k resnemu, pozitivnemu, graditeljskemu delu. Plast laži je tako debela, da je potrebno vsekati pot globoko nazaj, globoko do žive plasti življenja, do tja, koder je še soka in sile za ustvarjanje novih kulturnih vrednot, novih življenjskih vrednot, novega življenja.”
Na Hiosu v Grčiji, na začetku evropsko-turškega dogovora, je neki večer sirski begunec stal na skali ob morju in opazoval moške, kako lomijo drva z večjimi kamni, da bi zakurili ogenj za peko rib. Tiho je dodal: "Postali smo neandertalci."
921 epizod
Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.
Če človek želi dnevno spremljati dogajanje v Sloveniji, lahko počne to samo v varnem zavetju orwellovskega kitovega trebuha. A trebušna stena postaja vse tanjša in slej ko prej bo počila, takrat pa bomo imeli na izbiro samo še ravnodušnost ali življenje.
Tedenski komentar je pripravil Gašper Andrinek.
Kdaj bodo kratkovidni vladajoči ugotovili, da politični oportunizem, hrepenenje po neprestani rasti ter kopičenju dobička nepovratno vodi v propadanje in umiranje planeta pri živem telesu?
Če človek želi dnevno spremljati dogajanje v Sloveniji, lahko počne to samo v varnem zavetju orwellovskega kitovega trebuha. A trebušna stena postaja vse tanjša in slej ko prej bo počila, takrat pa bomo imeli na izbiro samo še ravnodušnost ali življenje.
Čas, v katerem živimo, je resen in krut. Besede, ki jih je zapisal 18. marca rojeni preroški in vedno aktualen Srečko Kosovel. Zapis o tisti dobi se nadaljuje: “Doba najsramotnejših političnih kupčij, doba kupčij z narodom, doba zatajevanih mnenj, doba splošne depresije zbog teh razmer, nas je poklicala k resnemu, pozitivnemu, graditeljskemu delu. Plast laži je tako debela, da je potrebno vsekati pot globoko nazaj, globoko do žive plasti življenja, do tja, koder je še soka in sile za ustvarjanje novih kulturnih vrednot, novih življenjskih vrednot, novega življenja.”
Na Hiosu v Grčiji, na začetku evropsko-turškega dogovora, je neki večer sirski begunec stal na skali ob morju in opazoval moške, kako lomijo drva z večjimi kamni, da bi zakurili ogenj za peko rib. Tiho je dodal: "Postali smo neandertalci."
Peremo tedensko perilo. O protestnih shodih, izidu nove knjige, ki se imenuje Bela knjiga, nogometnih sporih in Tomažu Pandurju.
Ne zaupamo nikomur, velikokrat z razlogom. Spoznamo se na vse in sodimo o vsem, malo manjkrat z razlogom. Smo vrhunski poznavalci znanosti, medicine, prava, sociale …, največkrat brez znanja in pravih informacij. In politika in politiki zato še lažje manipulirajo z nami. Tudi mediji nismo nikakršne izjeme. Odzvem dveh nesrečnih dečkov starim staršem in njuna namestitev v rejniško družino, je žalosten primer splošne vsevednosti in nezaupljivosti. Vendarle gre za otroke, tu se strinjamo, in igranje z njihovo usodo res ne sme postati resničnostni šov. Žal je nekaj epizod že neizbrisljivo posnetih …
Iskanje pravice v tednu od velikonočnih praznikov do dneva norcev. Pravice pa nikjer. Haaško sodišče je predsednika Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja oprostilo v vseh devetih točkah obtožnice, v katerih je bil obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na Hrvaškem, BiH in Vojvodini med letoma 1991 in 1993. Sodni senat je večinsko presodil, da tožilstvo obtožb ni dokazalo onkraj razumnega dvoma. So v imenu političnih ciljev dovoljena vsa sredstva? Bi se zločini v nekdanji Jugoslaviji zgodili brez političnega projekta Velike Srbije? Ne nazadnje so bili tudi odzivi na razsodbo sodišča odvisni prav od nacionalne in ideološke usmerjenosti: ogorčenje na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, v Srbiji zadržanost, med radikalci zmagoslavje, v nesrečni Srebrenici celo z grožnjami namenjenimi Bošnjakom in bučnim proslavljanjem.
Evropska unija, ki že skoraj deset let drsi iz krize v krizo, je v minulih dneh znova reševala samo sebe. Še en prelomni vrh, še ena usodna pogajanja. Za slovensko vlado je majavi kompromis iz bruseljske tržnice olajšanje. Za 35 tisoč beguncev na grško madžarski meji pa katastrofa. In še: spet trenja v vladni koaliciji, zakaj je sindikalist Zoran Petrovič pravi slovenski funcionar, kdo praznuje 8.marec in kateri Slovenec ruši internet.
Odnos do migrantov je vnovič potrdil že znano dejstvo, da ima Slovenija dva obraza. In ob tem ne gre preslišati opozoril, da zahteva dani trenutek, ki ga živimo in ga poganja strah pred neznanim in s tem povezano podpihovanje sovraštva, veliko mero zdravega razuma. Dva obraza pa je pokazala tudi policija. Skrb in nezaupanje zbuja tisti obraz, ki kuje zarote kar prek spletnih družabnih omrežij.
Stalni pekovi rubriki Centrifuga pravimo tudi "pranje tedenskega perila". Ampak pridejo tedni, ki se jih enostavno ne da oprati. Ker so preveč svinjski. Zato je tole samo poskus (avdio) razmastitve najbolj trdovratnih madežev.
Vojna v Siriji je bila v ospredju münchenske varnostne konference in vrha držav Evropske unije. Te, vključno s Slovenijo, zapirajo meje za ekonomske migrante in uvajajo kvote za sprejem prišlekov. Drugače kot Evropska unija, je o njih govoril papež na svojem obisku Mehike. Ljudi je pozval k solidarnosti z najbolj revnimi in žrtvami ilegalne trgovine z mamili. V Sloveniji žal bolj ali manj vse po starem, vsaj z odličnimi nastopi so nas razveselili: smučarske skakalke in skakalci.
Pogled v teden, ko smo se vsi še enkrat več vprašali, ali je komunikacija v politiki lahko še bolj primitivna? Pa tudi o kvotah slovenske glasbe in denarnih tokovih v času, ko se javnost ukvarja z ekstremisti in migranti.
Prav res, teden, ki ga bomo oprali v naslednjih minutah, bi lahko najbolje opisali prav z besedami predsednika vlade v televizijskem intervjuju. Beseda je tekla o kredibilnosti vlade in premiera samega potem, ko ta ni sprejel ponujenega odstopa ministra Mramorja. Najboljšega finančnega ministra Evrope Cerar že ne bo žrtvoval zaradi nekaj deset tisoč evrov nezakonito izplačanih dodatkov, saj ga državljani potrebujemo veliko bolj, kot se zavedamo.
Maja Weiss je leta 2002 posnela film Varuh meje, nekateri takrat posneti prizori in dialogi ob reki Kolpi se zdijo kot napoved grotesknega stanja tukaj in zdaj. Filmski varuh meje je proti beguncem ščuval prebivalce ob Kolpi, ki leta 2016 ne morejo verjeti, da jim je vlada postavila čisto prave žičnate kulise. Varuhi meja so danes evropska maksima, vse bolj v ospredje se postavlja tudi naš premier Cerar. Ampak slovenskim varuhom meja in kvazi demokracije tu in tam postane tudi dolgčas, zato se igrajo Jamese Bonde in Karle Velike. Postavljajo ograje med dobrim in zlim, za nameček pa so nekateri še v stalni finančni pripravljenosti. Vse težje razumemo čas, v katerem smo padli na Zemljo in nam zvezde morda vsaj trenutno niso najbolj naklonjene. Morda nam lahko pomaga David Bowie.
Maja Weiss je leta 2002 posnela film Varuh meje, nekateri takrat posneti prizori in dialogi ob reki Kolpi se zdijo kot napoved grotesknega stanja tukaj in zdaj. Filmski varuh meje je proti beguncem ščuval prebivalce ob Kolpi, ki leta 2016 ne morejo verjeti, da jim je vlada postavila čisto prave žičnate kulise. Varuhi meja so danes evropska maksima, vse bolj v ospredje se postavlja tudi naš premier Cerar. Ampak slovenskim varuhom meja in kvazi demokracije tu in tam postane tudi dolgčas, zato se igrajo Jamese Bonde in Karle Velike. Postavljajo ograje med dobrim in zlim, za nameček pa so nekateri še v stalni finančni pripravljenosti. Vse težje razumemo čas, v katerem smo padli na Zemljo in nam zvezde morda vsaj trenutno niso najbolj naklonjene. Morda nam lahko pomaga David Bowie.
Če bi dali na tehtnico, ki meri veselje, nedeljsko navdušenje otrok, ki so končno dočakali prvi pravi sneg te sezone ali evforijo ob zmagi Petra Prevca na novoletni turneji, si ne bi upal napovedovati na katero stran bi se nagnila. A bili smo pripravljeni na sneg in na Petrovo zmago, zakaj in na kaj pa naj bi bili v pripravljenosti vse popoldneve, noči in praznike dekani in profesorji na devetih fakultetah, pa je še vedno neznanka.
Čas smo ujeli za rep in za rap. Čas imamo zato, da se vse ne zgodi hkrati. Vesele praznike vam želita Zlatko in Tatjana.
Referendumsko kampanjo so nekateri napovedali kot najlepšo, bila je vse prej kot to. Pokazala je na vso iracionalnost strahov in predsodkov, na nevednost pa tudi na do absurda prignano uravnoteženost v javni hiši. Mnenje ima lahko vsak, ki ima čas, znanje si je treba pridobiti. Na neki način poraz je že to, da se bo o enakopravnosti v družbi odločalo na referendumu. Ker 25 let po plebiscitu se bomo odločali prav o tem, ali kot družba razumemo, za kaj v demokraciji sploh gre. Če ne gremo proti enakopravnejši družbi v vseh vidikih, potem ne gremo nikamor. Če ne gre za prav vse otroke v družbi, potem gre le za sprenevedanje, za predsodke in diskriminacijo. Po vsakih volitvah pa žal tudi dobimo tudi prav tisto, kar si zaslužimo.
Začel se je drugi del podnebne konference v Parizu, kjer so vajeti v roke vzeli okoljski in zunanji ministri. Do konca tega stoletja bi si želeli uresničitev sicer že doseženega dogovora o omejitvi globalnega segrevanja, a kaj ko so odločevalci le polni lepih besed s figami v žepu.
Neveljaven email naslov