S konservatorko-restavratorko mag. Blanko Avguštin Florjanovič o teoretičnem znanju in praktičnih veščinah, ki so potrebne, če hočemo starim knjigam podaljšati življenje

Boriti se s časom, je seveda donkihotsko. In vendar človeštvo potrebuje svoje don Kihote, ljudi, ki zmorejo – zahvaljujoč svojemu bogatemu znanju, veščini in predanosti – zob časa tudi učinkovito obrusiti in tako pred pozabo oziroma propadom (vsaj začasno) rešiti največje dragocenosti minulih stoletij. Mednje gotovo sodi tudi Blanka Avguštin Florjanovič, konservatorsko-restavratorska svetnica v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije.

Blanka Avguštin Florjanovič je diplomirala iz bibliotekarstva in knjigarstva na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z nalogo Minimalni posegi na srednjeveških vezavah je nato magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, vzporedno s tem pa je svoje védenje o vezavah srednjeveških kodeksov več kot deset let izpopolnjevala tudi pri profesorju Christopherju Clarksonu z Oxforda.

Vse to znanje ji je prišlo še kako prav, ko se je lotila zahtevnega konservatorsko-restavratorskega posega na izvodu Dalmatinove Biblije iz Osrednje knjižnice Kranj. Za to delo so ji leta 2011 stanovski kolegi podelili nagrado Mirka Šubica. V utemeljitvi so takrat zapisali, da je Blanka Avguštin Florjanovič pri svojem delu uporabila na novo odkrita in ponovno naučena znanja, ki ne pomenijo le rešitve za en spomenik, ampak odpirajo nove možnosti v reševanja tovrstnega arhivskega gradiva.

Toda – kaj to pravzaprav pomeni? Kako se strokovnjak sploh loti popravila več kot štiristo let starega izvoda knjige, ki jo po pravici lahko označimo za eno temeljnih v zgodovini slovenskega kulturnega prostora? Kakšna znanja in veščine za to potrebuje? Za koliko časa taka dela podaljšajo življenje knjigi? – Ta in druga sorodna vprašanja nas zaposlujejo v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofnom gostimo prav Blanko Avguštin Florjanovič.