Prirodoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Kot take so primarni vir informacij o okoljskih razmerah skozi čas, posebej v sedanjem antropocenu

Nazadnje smo na našem programu o položaju prirodoslovnih zbirk v državi govorili lani jeseni. Sredi tega poletja smo izvedeli, da se njihova agonija nadaljuje, in da je "vse po starem". Ob javnih pobudah za upoštevanje oziroma uresničevanje zakonskih določil, ki ne ločujejo med varstvom kulturne in naravne dediščine, celo več, predpostavljajo njuno enakost pred zakonom, spomnimo na posebno razpravo v okviru Državnega sveta RS l.2018, javni pamflet PMS, SAZU, NIB, obeh osrednjih univerz, Geološkega zavoda RS, odvoz 1 tone prirodnin v depoje Prirodoslovnega muzeja na Dunaj (pri nas propadajo), se je izkazalo, da se stvari niso premaknile niti za najmanjšo mersko enoto. Zato za osvežitev spomina na to, kaj sploh prirodoslovne zbirke v sodobnem svetu danes pomenijo, ponavljamo lanski pogovor, ki smo ga naslovili: Komu zvoni? Naravoslovnim zbirkam. Gosta sta prof.dr. Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v PMS in mag. Slavko Polak, kustos v Notranjskem muzeju Postojna.

Javno pismo iz l. 2018: Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru slovenski javnosti sporoča:

Prvič, naravoslovne zbirke so enkratna in nenadomestljiva kulturna dediščina in znanstvenoraziskovalna infrastruktura. Ker so shranjene prirodnine primarni vir informacij o okoljskih razmerah v določenem obdobju, se v antropocenu njihov pomen pri razumevanju okoljskih sprememb samo še povečuje.

Drugič, edina javna ustanova, pooblaščena za hranjenje tovrstne dediščine, je Prirodoslovni muzej Slovenije. Njegov položaj v javni muzejski mreži se slabša že ves čas samostojne države. V muzejski mreži, financirani iz državnega proračuna, je delež zaposlenih na področjih zoologije, botanike, geologije, mineralogije in paleontologije manj kot tri odstotke.

Tretjič, ocenjujemo, da je v državi javni lasti približno dva milijona prirodnin, od tega polovica v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Te muzealije so natrpane na približno tisoč kvadratnih metrih površin, ki so prostorsko razpršene, neprimerne za hranjenje občutljivega materiala in ne omogočajo širjenja zbirk. Po letu 1991 je ministrstvo za kulturo večkrat obljubilo prioritetno reševanje prostorske stiske Prirodoslovnega muzeja, vendar tega ni nikoli uresničilo.

Četrtič, naravoslovne zbirke (muzeji) so sestavni del večine najeminentnejših univerz (Oxford, Cambridge, Stanford, Harvard, UCL, Princeton, Yale) in nacionalnih akademij znanosti (Philadelphia Academy of Natural Sciences, Ruska akademija znanosti, Academia Sinica). Prepričani smo, da bo imela normalizacija razmer na področju naravoslovnega muzealstva pozitiven učinek na akademsko življenje v Sloveniji.