Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bernhard Schlink na Fabuli: “Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi hkrati razmišljal o preteklosti.”

05.03.2020


Nemški pisatelj Bernhard Schlink na Fabuli

V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovor z gostom letošnjega festivala Fabula, nemškim pisateljem Bernhardom Schlinkom. Po uspešni karieri sodnika in profesorja prava je Schlink leta 1987 izdal prvo kriminalko z glavnim likom detektiva Selba. Sledili sta še dve kriminalki, leta 1995 pa je objavil roman Bralec. To je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Leta 2008 je režiser Stephen Daldry po romanu posnel film, ki je igralki Kate Winslet med drugim prinesel oskarja za glavno žensko vlogo. Po treh detektivskih knjigah Bernharda Schlinka, po romanih Bralec, Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirki zgodb Ljubezenski pobegi lahko zdaj v slovenščini beremo tudi njegov najnovejši roman Olga v prevodu Braneta Čopa. Z Bernhardom Schlinkom se je pogovarjala Tesa Drev.


Uspešni ste bili kot jurist in profesor prava, sredi 80.let pa ste izdali prvo kriminalko. Bi lahko rekli, da ni bilo nič nenavadnega, da ste za vstop v pisateljsko kariero izbrali prav ta žanr, glede na vaš poklic?

Ne, tega ne bi mogel trditi. Moje področje v okviru prava so javno pravo, ustavno pravo, upravno pravo in filozofija prava. Kriminalni roman pa je bliže kazenskem pravu, s katerim se ne ukvarjam. Vedno sem pisal – že v srednji šoli sem pisal slabo poezijo in kratke zgodbe. Ko sem postal profesor na univerzi, sem ugotovil, da mi v življenju nekaj manjka. Nekaj sem iskal in to naposled našel v pisanju. S kriminalkami sem začel, ker nisem hotel pisati o sebi. Veliko prvih romanov v resnici govori o avtorjih ali avtoricah samih. Kriminalka pa ima lastno, zelo določeno strukturo, in nekaj takega sem hotel imeti za začetek pisanja.

Je pa opazno, da sta tako v trilogiji o detektivu Selbu kot v Gordijski zanki glavna protagonista nekdanja pravnika, in tudi v večini drugih romanov se pojavljajo liki pravnikov.

Najbolje lahko pišeš o tem, kar poznaš. Če pišem zgodbo, ki ne zahteva česa drugega oziroma se kaj drugega ne ponuja samo od sebe, zdrsnem v to, kar sam najbolje poznam.

Na univerzi ste med drugim predavali o filozofiji prava. Tudi vprašanja, ki si jih zastavlja ta disciplina, so v središču marsikaterega od vaših romanov, predvsem v Vrnitvi domov, kjer glavni lik, ki je tudi pripovedovalec, piše dizertacijo s področja filozofije prava in si ta vprašanja ves čas zastavlja tudi v povezavi z rokopisom, ki ga najde pri babici in dedku, rokopisom, ki ga privede do njegovega očeta in njegovih zapisov o temi krivde in družbene odgovornosti v času nacionalsocializma v Nemčiji.

Problemi, ki me zanimajo in s katerimi se ukvarjam kot jurist, najdejo svojo pot tudi v zgodbe, ki me zanimajo – občutek imam, da to pot najdejo kar sami. Na sploh pa je literatura dober medij za opis določenih problematik, s katerimi se sicer ukvarjajo filozofski spisi. Obstaja tudi področje »Pravo in literatura«, kjer gre za to, da skupaj s študenti in študentkami beremo določena literarna besedila z namenom, da bi spodbudili premislek o nekaterih filozofskih vprašanjih. Kanta in Aristotela nočejo brati, v obliki romana ali zgodbe pa so se pripravljeni soočiti z nekim filozofskim vprašanjem.

V tem smislu v vaših besedilih vedno opisujete ljudi, ki v nekem trenutku ravnajo zelo vprašljivo. Prikažete pa jih tako kompleksno, da bralcu ne daste zadoščenja, da bi hitro oziroma lahko sodil o njih. Vaši literarni portreti nikoli niso črno-beli.

Življenje je kompleksno. Vse drugo bi se mi zdelo grozljiva poenostavitev.

V romanu Bralec je tak problematičen lik Hanna Schmitz – prva ljubezen glavnega lika, pripovedovalca in naslovnega »bralca« Michaela Berga. Med študijem prava v okvirju seminarja, kjer gre za procese, na katerih sodijo storilcem še iz časa nacionalsocializma, Michael naleti na Hanno, ki je skupaj z drugimi paznicami v taborišču obtožena grozljivega dejanja. Kar naenkrat je soočen z notranjim konfliktom, ki mu ni kos, nekaj desetletij pozneje, po Hannini smrti, pa spozna, da je v času, ki ga je prebila v zaporu, veliko brala in se je sama poskušala soočiti s svojo preteklostjo in svojo krivdo. Vsekakor z njo kot likom odpirate vprašanja o krivdi in odpuščanju. Prav zaradi tega ste bili deležni marsikatere ostre kritike tako kritikov kot tudi bralcev, ki so se zgražali, ker likov ne prikažete tako, da bi jih lahko preprosto obsodili.

Mislim, da Hanna, tudi potem, ko v zaporu začne brati, zares ne doume, kaj je naredila med vojno. Mogoče zasluti, kaj je storila, ampak ko v pogovoru z Michaelom reče, da jo lahko razumejo samo mrtvi, ugotovimo, da ni zares dojela, za kaj je šlo. Michael jo je ljubil, ko je bil mlad, in te ljubezni se tudi po tem, ko ugotovi, kaj je Hanna storila med vojno, ne more  povsem otresti. To pa je na sploh usoda povojne generacije, torej generacije s starši, ki so bili med drugo svetovno vojno vpleteni v razna grozodejstva. Pride trenutek, ko izveš, kaj so naredili tvoji starši, stric, teta, učitelj, duhovnik… obenem pa te osebe ostajajo ljudje, ki jim sam veliko dolguješ, jih ljubiš in nosiš v srcu. S to dilemo, tem notranjim konfliktom, se sooča tudi Michael – »bralec«. Spomnim se marsikaterega pogovora z bralci tega romana – predvsem pogovora z moškim v Tel Avivu, ki je rekel, da ob čem takem ne moreš občutiti nobenega notranjega konflikta, ampak lahko samo obsodiš. Ampak ponavljam – tako preproste te stvari pač niso.

Tudi v vašem novem romanu Olga obstaja takšna oseba – Herbert, Olgin izbranec, ki se udeleži genocida nad afriškim ljudstvom. V tem, da si Nemci želijo pokoriti ali celo pobiti celotno ljudstvo v krajih, kjer so pravzaprav oni sami tujci, ne vidi nič problematičnega.

Kdo pa je okrog leta 1900 v vlogi kolonialne sile razumel, da vdira v neko deželo? Tega niso razumeli niti Nemci niti Angleži niti Francozi. Slovenci ste imeli srečo, da niste imeli kolonij in niste soočeni s tovrstnimi krivdami. Res je, Herbert tega nikakor ne razume – v tem smislu je otrok svoje dobe. Tudi tega ne ve najbolje, kako naj bi živel oziroma ne zna živeti. Živi s fantazijami o širjavah in o nečem velikem, ampak to so prazne fantazije. Pravzaprav gre za sanjarjenje o niču, v katerem se konec koncev zgubi in v katerem umre.

In prav roman, ki v tem primeru predstavi Herbertovo perspektivo, je idealen medij za to, da kot bralci doumemo duh časa, ki ga opisujete.

Temu lahko samo pritrdim.

Zanimivo pri vaših romanih je, da na življenja protagonistov vedno ključno vpliva zgodovinsko in družbeno ozadje. Vedno znova opisujete zgodovinska dogajanja, predvsem v Nemčiji, in pogosto se osredotočate na čas nacionalsocializma.

Vse to zame igra pomembno vlogo. Poznam ljudi, ki odločno in zadovoljno živijo v »tukaj in zdaj«, v mislih imam predvsem mlajše ljudi. Nekateri živijo tudi brez osebne biografije, tako da celo njihova lastna zgodovina za njihovo življenje v tem trenutku ne igra ključne vloge. Jaz ne bi mogel tako živeti. Moja lastna zgodovina in zgodovina Nemčije kot moje dežele je del mene, je v meni vedno navzoča in je ne morem odmisliti.

Časovni razpon v vaših romanih je praviloma zelo dolg: na primer v Bralcu nekje od Michaelovega otroštva do Hannine smrti, v Olgi se dogajanje začne ob koncu 19. stoletja in zaobjame celo 20. stoletje. Kako zahtevno je portretirati neko literarno figuro v celotnem poteku njenega življenja?

To je dobro vprašanje. Ne vem, če imam dober odgovor. Ko pišem, se počutim zelo blizu svojim likom. Lahko bi rekel, da z njimi živim. Mogoče si, zdaj ko sem tudi sam starejši, svoje like vedno lažje predstavljam z dolgimi življenji.

Vedno znova se ukvarjate s časom nacionalsocializma. Tudi v romanu Olga, čeprav to obdobje tukaj ni tako zelo v ospredju kakor kje drugje. Kot ste že prej omenili, ste sami pripadnik povojne generacije – generacije, ki je morala boleče ugotoviti, da je prejšnja, torej vojna generacija, počela vse mogoče strašne stvari – pogosto tudi člani znotraj posameznikove družine – in se je s tem morala soočiti. Pri vas lahko sklepamo, da tega še vedno niste uspeli v sebi predelati, saj vedno znova pišete prav o tem.

To je del naše in moje sedanjosti. Pri Olgi sem se v času pomaknil bolj nazaj, ker se pogubno dogajanje ni začelo šele leta 1933, temveč z Nemškim cesarstvom. Že prva svetovna vojna je svet uničila do te mere, da si še dolgo po njej ni opomogel. To zgodovinsko dogajanje je neposredno povezano tudi z našo sodobnostjo. Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi ob tem vedno hkrati razmišljal o preteklosti.

Večina ljudi, ki je bila v času vojne vpletena v grozodejstva, se je po vojni povsem normalno spet integrirala v družbo, spet so se vrnili v svoje družine, zasedli položaje, ki so jih imeli prej, torej niso bili kaznovani za svoja dejanja. Tudi o tem vedno znova pišete.

Tako je. Ljudje, ki počnejo pošastne, grozljive stvari, niso nujno pošasti. Lepo in preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da ljudje spadajo v dve kategoriji – na eni strani v kategorijo pošasti, ki počnejo pošastne stvari, in na drugi strani v kategorijo dobrih ljudi, ki počnejo samo dobre stvari. Ampak tako preprosto to ni. Počneš lahko grozljive stvari, pa si še vedno tudi prijazen sosed, ljubezniv mož in tako naprej.

V Bralcu opisujete čas 60. let prejšnjega stoletja, ko je v Nemčiji prišlo do vsaj delnega predelovanja preteklosti. Prišlo je do določenih procesov, v katerih pa se je v glavnem sodilo tistim, ki so imeli na ravni odločanja razmeroma nizke funkcije. V Bralcu na primer sodijo Hanni in njenim kolegicam, ki so bile samo v vlogah paznic v taborišču. Ste tudi sami v vlogi jurista doživeli ta čas in kakšne sodne procese v tej povezavi?

Ja, videl sem nekaj procesov in v 60. letih sem bil študent. Pri nas se je ta predelava preteklosti začela že s tem, da smo brali stvari, o katerih so pisali naši profesorji. Oni pa niso postali profesorji šele po času Tretjega Reicha, temveč so svoje delo opravljali že prej. Ko sem sam študiral, je še obstajala tako imenovana »strupena omara« v pravni knjižnici, kamor so zaprli problematična besedila, ki so jih pisali naši učitelji. Zavzeli smo se za to, da bi to omaro odprli, in smo potem prebrali, kaj so napisali. Po eni strani sem torej doživel nekaj procesov, po drugi strani pa sem bral o tem, kaj sta pomenila pravo in znanost o pravu v času nacionalsocializma, ter spoznal, kje so bile pri naših učiteljih v razmišljanju določene kontinuitete.

Tudi v romanu Olga je čas nacionalsocializma zelo prisoten, če že ne povsem v središču pozornosti. Eden najbolj bolečih trenutkov v romanu, najbrž kar najbolj boleč za protagonistko Olgo, ima opraviti z njenim sinom in tem, kar je počel v času druge svetovne vojne. Zaradi njegove funkcije, ki jo ima med vojno, se Olga odloči za radikalno dejanje in prekine stik z njim, čeprav je jasno, da ga ljubi. In na sploh je za vaše romane značilno, da vedno znova v življenjih likov, ki jih opisujete, pride do zelo bolečih trenutkov, predvsem na ravni odnosov, in ti trenutki so pogosto povezani z zgodovinskim dogajanjem.

Naša zgodovina je zelo boleča. In tako ni čudno, da ta zgodovina in vsa njena bolečina pride do živega tudi likom, ki jih opisujem, ter njihovi sodobnosti. Kako bi lahko bilo drugače?

Olga je zelo zanimiv literarni lik. Po eni strani je idealistka, ki se spusti v ljubezensko razmerje s Herbertom, sinom bogatega zemljiškega posestnika, čeprav ji je povsem jasno, da se kot oseba, ki prihaja s socialnega dna, ne bo mogla poročiti z njim, po drugi strani pa je realistka, ki se ves čas zaveda svojih družbeno postavljenih omejitev. Vseeno pa doseže, kar si zada v okvirih, ki jih sama prepoznava kot okvire svojih zmožnosti – na primer, da postane učiteljica. V času, ko za dekleta iz njenega okolja izobrazba še zdaleč ni bila nekaj samoumevnega, ona doseže ta cilj. In poleg tega preživi dve vojni.

Ona bi šla z veseljem na univerzo, ne le na učiteljišče. Olga je predstavnica generacije žensk, ki niso izživele svojih sposobnosti. Sam sem recimo imel dve babici, ki sta bili obe zelo sposobni – ena zabavna in tudi muhasta, ki je veliko brala in se izobraževala… lahko bi bila odlična novinarka, druga pa je imela tako dober smisel za književnost, da bi lahko postala, denimo, germanistka ali literarna teoretičarka. Ampak to ni bilo izvedljivo. Tudi tajnice mojih profesorjev so bile večinoma ženske, ki niso mogle uresničiti svojih ambicij in sposobnosti, pogosto ob boku moških, ki pa so živeli prek svojih sposobnosti.

Zanimivo je, da je glavni lik vašega novega romana Olga, vseeno pa ste se odločili, da bo pripovedovalec moški.

To je mladenič, ki jo sreča. Vedno znova se sprašujem, ali bi lahko napisal roman ali kratko zgodbo z ženske perspektive. Že pri prvi kriminalki sem si zastavil to vprašanje. Mislim, da mi ne bi uspelo. Ne vem, kako je, če se vsako jutro zbudiš kot ženska in se moraš podati v ta seksistični svet. Ne vem, kakšen je občutek, ko imaš menstruacijo. Preveč podrobnosti iz vsakodnevnega življenja, preveč detajlov je, s katerimi se ne morem poistovetiti, ki jih ne razumem. Pri Olgi sem prvič poskusil vsaj delno zavzeti žensko perspektivo s pismi, ki jih Olga piše Herbertu. S tem sem imel veliko veselja. Gre pa v pismih seveda za omejeno žensko perspektivo.

In seveda Olga v pismih piše Herbertu – torej sama sebe omeji v tem, o čem mu bo pisala. Razen v poznejših pismih, ki so že bolj dnevniške narave, saj že ve, da je mrtev, a mu kljub temu piše. Prvo napetost v knjigi ustvarite že z opisom Olge kot deklice, ki najraje stoji in gleda, Herberta pa opišete kot fanta, ki se je hotel pognati v tek tisti hip, ko se je naučil stati.

Ja, povsem različna sta. Ona vse življenje ostaja pametna opazovalka, on pa vse svoje življenje teče.

Olga tej nemogoči ljubezni do Herberta ostaja zvesta vse življenje. Tudi v vaših drugih delih radi opisujete težavne ljubezenske zveze in njihov razvoj prek več desetletij. Včasih pa ljubezenskim zvezam v vaših romanih vendarle uspe preživeti.

Tega vašega opisa sem zelo vesel. Res je – ljubezenske zveze so lahko zelo težavne in lahko so zelo lepe. In lahko so oboje hkrati.

V svojih romanih opisujete like v vsej njihovi večplastnosti – prikažete jih v njihovih najtemnejših trenutkih, a tudi s pozitivnih strani. Vaš pogled nanje, kot je razvidno iz vašega opusa, pa je vedno pogled, ki ne sodi, ki ne obsoja. Očitno je, da želite svojim bralcem predvsem zastavljati vprašanja. In jim obenem preprečujete, da bi ostali čustveno neprizadeti.

Prej ste me vprašali o povezavi med pravom in pisanjem – mogoče lahko zdaj odgovorim na to vprašanje. Kot pravnik se moraš odločati, moraš soditi. Razumem, da družba to potrebuje. Književnost in umetnost na sploh pa imamo zato, da odpiramo pogled v daljavo. Toda niso samo pravniki tisti, ki sodijo in odločajo – v življenju moramo to početi vsi. Ampak to naše življenje vedno nekoliko zoži, medtem ko umetnost in literatura vedno znova odpirata horizont.

Olga v romanu večkrat ponovi, da je Nemčija od kanclerja Bismarcka naprej hotela biti prevelika in da so imeli Nemci od takrat naprej predimenzionirana hotenja. Je takšno tudi vaše mnenje?

Olga do Bismarcka ni pravična. On je imel pravzaprav zelo jasen pogled glede možnosti Nemčije in je veliko svaril. Ni na primer želel, da bi imela Nemčija kolonije in da bi osvajala svet. O njem ne presoja pravično. Ni pa zgrešena njena teorija, da so Nemci, ki so dobili svojo lastno deželo pozneje kot drugi evropski narodi, in je torej zanje ta dežela dolgo obstajala samo v domišljiji ter  je ta domišljijska slika posledično postala prevelika, ko so končno imeli svojo državo, pa se je ta fantazija o veličini nadaljevala in se usmerila v razmišljanje o kolonijah in osvajanjih.

Začeli ste s pisanjem kriminalk. Od te forme ste ohranili, da v vaših delih vedno pride do določenih razkritij. Tudi v romanu Olga je nekaj stvari, ki jih kot bralci morda slutimo, potem pa dobimo potrditev. Bralcu torej ne odrečete zadovoljstva, ki ga ima ob odkrivanju skrivnosti, kar je značilno tudi za kriminalke.

Mislim, da je nekaj resnice v tem vašem opažanju. Mogoče imam preprosto rad skrivnosti.

Bralec je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Kaj je po vašem mnenju največji razlog za takšen uspeh? Naj dodam, da tudi v tem romanu ves čas prihaja do razkritij in je v tem smislu zelo napet.

Razlogov je najbrž več. Mislim, da se je veliko bralcev in bralk, predvsem tistih starejših, zanimalo za to, kaj pomeni preteklost Tretjega Reicha za mojo, torej za povojno generacijo. In kakšen je naš odnos do te preteklosti. Mislim, da je dilema oziroma notranji konflikt, ki ga doživi Michael, da ljubi nekoga, ki je storil nekaj strašnega, nekaj univerzalnega, kar ni nujno povezano s politično zgodovino. Poleg tega knjiga ni predebela, kar marsikateri bralec zna ceniti. V Bralcu gre za ljubezen, za sodno dramo, za težave, ki pri bralcih spodbudijo premislek in čustvovanje. Bralci in bralke radi razmišljajo o tem, kar preberejo in jim ugaja, če jih kot avtor soočiš z nekim problemom, ki bremeni tudi njih. Poleg tega sem imel preprosto veliko srečo, da je bila knjiga tako uspešna.

Je bilo po takšnem uspehu Bralca težko napisati naslednjo knjigo?

Sploh ni bilo težko. Imel sem 50 let. Živel sem življenje profesorja in sodnika ustavnega sodišča in sem pisanje od samega začetka doživljal kot veliko srečo. In potem sem imel s tem pisanjem še uspeh. Velika sreča je že, če se ti kaj takega zgodi enkrat v življenju. Kar sem napisal pozneje, mi je bilo prav tako v veliko zadovoljstvo. Preprosto rad pišem.

Obstaja več filmov, ki so bili posneti po vaših romanih. Najboljši in najuspešnejši je vsekakor Bralec režiserja Stephena Daldryja – Kate Winslet je za vlogo Hanne Schmitz med drugim prejela oskarja za najboljšo glavno žensko vlogo. Kako gledate na filmske adaptacije vaših romanov?

Ne smeš pričakovati, da boš v filmu videl podobe, ki si jih imel v glavi, ko si pisal knjigo. Film ne more biti ilustracija knjige, temveč je nekakšna različica knjige. Pogosto slišim, da se pisatelji in pisateljice pritožujejo nad filmskimi adaptacijami knjig, vendar mislim, da je glavna težava v njihovem prepričanju, da bi moral režiser na film prenesti podobe, ki jih imajo oni v glavi. To se seveda nikoli ne zgodi in v filmu nujno pride do določenih sprememb – že zaradi dolžine. Med knjigo in filmom Bralec je precej razlik – osnovna je, da je knjiga pripovedovana iz prvoosebne perspektive, česar v filmu ni. Michaela v filmu upodobita dva igralca, kar ta lik malce oslabi, njo pa upodobi neverjetno prezentna, močna in čudovita igralka, s čimer nujno pride do določenih zamikov v zgodbi. Ampak menim, da gre v tem filmu za tehtno in dobro variacijo in zamike.

Film je med drugim produciral Harvey Weinstein, ki ga je v zadnjih letih več žensk obtožilo spolnega nadlegovanja. Spet gre za človeka, ki je sicer za področje filma storil marsikaj pozitivnega, v svet je spravil veliko izjemnih filmov, ko gre za odnose, pa je očitno prečkal vse dopustne meje. Tudi Kate Winslet se mu na podelitvi oskarjev ni hotela zahvaliti, čeprav ji je filmska ekipa naročila, naj to naredi, če bo dobila nagrado. Kaj o tem menite vi?

Harveya sem tudi sam spoznal. Res je tip traktorja in predstavljam si, da do žensk ni bil nič drugačen – da je od njih zahteval vse mogoče, jih celo posilil. Lahko si predstavljam, da je to počel, glede na svojo izkušnjo z njim. Obenem je deloval kot traktor tudi, ko je šlo za ustvarjanje filmov. Bil je nepopustljiv, boril se je in priskrbel denar za projekte ter vse, kar je potrebno za produkcijo. Pri njem je v eni osebi združeno oboje.

Ali že pišete  novo knjigo?

Vedno pišem. Jeseni bo izšla nova zbirka kratkih zgodb, pišem pa tudi že nov roman.

Bernhard Schlink, najlepša hvala za pogovor.


Razgledi in razmisleki

701 epizod


Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.

Bernhard Schlink na Fabuli: “Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi hkrati razmišljal o preteklosti.”

05.03.2020


Nemški pisatelj Bernhard Schlink na Fabuli

V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovor z gostom letošnjega festivala Fabula, nemškim pisateljem Bernhardom Schlinkom. Po uspešni karieri sodnika in profesorja prava je Schlink leta 1987 izdal prvo kriminalko z glavnim likom detektiva Selba. Sledili sta še dve kriminalki, leta 1995 pa je objavil roman Bralec. To je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Leta 2008 je režiser Stephen Daldry po romanu posnel film, ki je igralki Kate Winslet med drugim prinesel oskarja za glavno žensko vlogo. Po treh detektivskih knjigah Bernharda Schlinka, po romanih Bralec, Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirki zgodb Ljubezenski pobegi lahko zdaj v slovenščini beremo tudi njegov najnovejši roman Olga v prevodu Braneta Čopa. Z Bernhardom Schlinkom se je pogovarjala Tesa Drev.


Uspešni ste bili kot jurist in profesor prava, sredi 80.let pa ste izdali prvo kriminalko. Bi lahko rekli, da ni bilo nič nenavadnega, da ste za vstop v pisateljsko kariero izbrali prav ta žanr, glede na vaš poklic?

Ne, tega ne bi mogel trditi. Moje področje v okviru prava so javno pravo, ustavno pravo, upravno pravo in filozofija prava. Kriminalni roman pa je bliže kazenskem pravu, s katerim se ne ukvarjam. Vedno sem pisal – že v srednji šoli sem pisal slabo poezijo in kratke zgodbe. Ko sem postal profesor na univerzi, sem ugotovil, da mi v življenju nekaj manjka. Nekaj sem iskal in to naposled našel v pisanju. S kriminalkami sem začel, ker nisem hotel pisati o sebi. Veliko prvih romanov v resnici govori o avtorjih ali avtoricah samih. Kriminalka pa ima lastno, zelo določeno strukturo, in nekaj takega sem hotel imeti za začetek pisanja.

Je pa opazno, da sta tako v trilogiji o detektivu Selbu kot v Gordijski zanki glavna protagonista nekdanja pravnika, in tudi v večini drugih romanov se pojavljajo liki pravnikov.

Najbolje lahko pišeš o tem, kar poznaš. Če pišem zgodbo, ki ne zahteva česa drugega oziroma se kaj drugega ne ponuja samo od sebe, zdrsnem v to, kar sam najbolje poznam.

Na univerzi ste med drugim predavali o filozofiji prava. Tudi vprašanja, ki si jih zastavlja ta disciplina, so v središču marsikaterega od vaših romanov, predvsem v Vrnitvi domov, kjer glavni lik, ki je tudi pripovedovalec, piše dizertacijo s področja filozofije prava in si ta vprašanja ves čas zastavlja tudi v povezavi z rokopisom, ki ga najde pri babici in dedku, rokopisom, ki ga privede do njegovega očeta in njegovih zapisov o temi krivde in družbene odgovornosti v času nacionalsocializma v Nemčiji.

Problemi, ki me zanimajo in s katerimi se ukvarjam kot jurist, najdejo svojo pot tudi v zgodbe, ki me zanimajo – občutek imam, da to pot najdejo kar sami. Na sploh pa je literatura dober medij za opis določenih problematik, s katerimi se sicer ukvarjajo filozofski spisi. Obstaja tudi področje »Pravo in literatura«, kjer gre za to, da skupaj s študenti in študentkami beremo določena literarna besedila z namenom, da bi spodbudili premislek o nekaterih filozofskih vprašanjih. Kanta in Aristotela nočejo brati, v obliki romana ali zgodbe pa so se pripravljeni soočiti z nekim filozofskim vprašanjem.

V tem smislu v vaših besedilih vedno opisujete ljudi, ki v nekem trenutku ravnajo zelo vprašljivo. Prikažete pa jih tako kompleksno, da bralcu ne daste zadoščenja, da bi hitro oziroma lahko sodil o njih. Vaši literarni portreti nikoli niso črno-beli.

Življenje je kompleksno. Vse drugo bi se mi zdelo grozljiva poenostavitev.

V romanu Bralec je tak problematičen lik Hanna Schmitz – prva ljubezen glavnega lika, pripovedovalca in naslovnega »bralca« Michaela Berga. Med študijem prava v okvirju seminarja, kjer gre za procese, na katerih sodijo storilcem še iz časa nacionalsocializma, Michael naleti na Hanno, ki je skupaj z drugimi paznicami v taborišču obtožena grozljivega dejanja. Kar naenkrat je soočen z notranjim konfliktom, ki mu ni kos, nekaj desetletij pozneje, po Hannini smrti, pa spozna, da je v času, ki ga je prebila v zaporu, veliko brala in se je sama poskušala soočiti s svojo preteklostjo in svojo krivdo. Vsekakor z njo kot likom odpirate vprašanja o krivdi in odpuščanju. Prav zaradi tega ste bili deležni marsikatere ostre kritike tako kritikov kot tudi bralcev, ki so se zgražali, ker likov ne prikažete tako, da bi jih lahko preprosto obsodili.

Mislim, da Hanna, tudi potem, ko v zaporu začne brati, zares ne doume, kaj je naredila med vojno. Mogoče zasluti, kaj je storila, ampak ko v pogovoru z Michaelom reče, da jo lahko razumejo samo mrtvi, ugotovimo, da ni zares dojela, za kaj je šlo. Michael jo je ljubil, ko je bil mlad, in te ljubezni se tudi po tem, ko ugotovi, kaj je Hanna storila med vojno, ne more  povsem otresti. To pa je na sploh usoda povojne generacije, torej generacije s starši, ki so bili med drugo svetovno vojno vpleteni v razna grozodejstva. Pride trenutek, ko izveš, kaj so naredili tvoji starši, stric, teta, učitelj, duhovnik… obenem pa te osebe ostajajo ljudje, ki jim sam veliko dolguješ, jih ljubiš in nosiš v srcu. S to dilemo, tem notranjim konfliktom, se sooča tudi Michael – »bralec«. Spomnim se marsikaterega pogovora z bralci tega romana – predvsem pogovora z moškim v Tel Avivu, ki je rekel, da ob čem takem ne moreš občutiti nobenega notranjega konflikta, ampak lahko samo obsodiš. Ampak ponavljam – tako preproste te stvari pač niso.

Tudi v vašem novem romanu Olga obstaja takšna oseba – Herbert, Olgin izbranec, ki se udeleži genocida nad afriškim ljudstvom. V tem, da si Nemci želijo pokoriti ali celo pobiti celotno ljudstvo v krajih, kjer so pravzaprav oni sami tujci, ne vidi nič problematičnega.

Kdo pa je okrog leta 1900 v vlogi kolonialne sile razumel, da vdira v neko deželo? Tega niso razumeli niti Nemci niti Angleži niti Francozi. Slovenci ste imeli srečo, da niste imeli kolonij in niste soočeni s tovrstnimi krivdami. Res je, Herbert tega nikakor ne razume – v tem smislu je otrok svoje dobe. Tudi tega ne ve najbolje, kako naj bi živel oziroma ne zna živeti. Živi s fantazijami o širjavah in o nečem velikem, ampak to so prazne fantazije. Pravzaprav gre za sanjarjenje o niču, v katerem se konec koncev zgubi in v katerem umre.

In prav roman, ki v tem primeru predstavi Herbertovo perspektivo, je idealen medij za to, da kot bralci doumemo duh časa, ki ga opisujete.

Temu lahko samo pritrdim.

Zanimivo pri vaših romanih je, da na življenja protagonistov vedno ključno vpliva zgodovinsko in družbeno ozadje. Vedno znova opisujete zgodovinska dogajanja, predvsem v Nemčiji, in pogosto se osredotočate na čas nacionalsocializma.

Vse to zame igra pomembno vlogo. Poznam ljudi, ki odločno in zadovoljno živijo v »tukaj in zdaj«, v mislih imam predvsem mlajše ljudi. Nekateri živijo tudi brez osebne biografije, tako da celo njihova lastna zgodovina za njihovo življenje v tem trenutku ne igra ključne vloge. Jaz ne bi mogel tako živeti. Moja lastna zgodovina in zgodovina Nemčije kot moje dežele je del mene, je v meni vedno navzoča in je ne morem odmisliti.

Časovni razpon v vaših romanih je praviloma zelo dolg: na primer v Bralcu nekje od Michaelovega otroštva do Hannine smrti, v Olgi se dogajanje začne ob koncu 19. stoletja in zaobjame celo 20. stoletje. Kako zahtevno je portretirati neko literarno figuro v celotnem poteku njenega življenja?

To je dobro vprašanje. Ne vem, če imam dober odgovor. Ko pišem, se počutim zelo blizu svojim likom. Lahko bi rekel, da z njimi živim. Mogoče si, zdaj ko sem tudi sam starejši, svoje like vedno lažje predstavljam z dolgimi življenji.

Vedno znova se ukvarjate s časom nacionalsocializma. Tudi v romanu Olga, čeprav to obdobje tukaj ni tako zelo v ospredju kakor kje drugje. Kot ste že prej omenili, ste sami pripadnik povojne generacije – generacije, ki je morala boleče ugotoviti, da je prejšnja, torej vojna generacija, počela vse mogoče strašne stvari – pogosto tudi člani znotraj posameznikove družine – in se je s tem morala soočiti. Pri vas lahko sklepamo, da tega še vedno niste uspeli v sebi predelati, saj vedno znova pišete prav o tem.

To je del naše in moje sedanjosti. Pri Olgi sem se v času pomaknil bolj nazaj, ker se pogubno dogajanje ni začelo šele leta 1933, temveč z Nemškim cesarstvom. Že prva svetovna vojna je svet uničila do te mere, da si še dolgo po njej ni opomogel. To zgodovinsko dogajanje je neposredno povezano tudi z našo sodobnostjo. Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi ob tem vedno hkrati razmišljal o preteklosti.

Večina ljudi, ki je bila v času vojne vpletena v grozodejstva, se je po vojni povsem normalno spet integrirala v družbo, spet so se vrnili v svoje družine, zasedli položaje, ki so jih imeli prej, torej niso bili kaznovani za svoja dejanja. Tudi o tem vedno znova pišete.

Tako je. Ljudje, ki počnejo pošastne, grozljive stvari, niso nujno pošasti. Lepo in preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da ljudje spadajo v dve kategoriji – na eni strani v kategorijo pošasti, ki počnejo pošastne stvari, in na drugi strani v kategorijo dobrih ljudi, ki počnejo samo dobre stvari. Ampak tako preprosto to ni. Počneš lahko grozljive stvari, pa si še vedno tudi prijazen sosed, ljubezniv mož in tako naprej.

V Bralcu opisujete čas 60. let prejšnjega stoletja, ko je v Nemčiji prišlo do vsaj delnega predelovanja preteklosti. Prišlo je do določenih procesov, v katerih pa se je v glavnem sodilo tistim, ki so imeli na ravni odločanja razmeroma nizke funkcije. V Bralcu na primer sodijo Hanni in njenim kolegicam, ki so bile samo v vlogah paznic v taborišču. Ste tudi sami v vlogi jurista doživeli ta čas in kakšne sodne procese v tej povezavi?

Ja, videl sem nekaj procesov in v 60. letih sem bil študent. Pri nas se je ta predelava preteklosti začela že s tem, da smo brali stvari, o katerih so pisali naši profesorji. Oni pa niso postali profesorji šele po času Tretjega Reicha, temveč so svoje delo opravljali že prej. Ko sem sam študiral, je še obstajala tako imenovana »strupena omara« v pravni knjižnici, kamor so zaprli problematična besedila, ki so jih pisali naši učitelji. Zavzeli smo se za to, da bi to omaro odprli, in smo potem prebrali, kaj so napisali. Po eni strani sem torej doživel nekaj procesov, po drugi strani pa sem bral o tem, kaj sta pomenila pravo in znanost o pravu v času nacionalsocializma, ter spoznal, kje so bile pri naših učiteljih v razmišljanju določene kontinuitete.

Tudi v romanu Olga je čas nacionalsocializma zelo prisoten, če že ne povsem v središču pozornosti. Eden najbolj bolečih trenutkov v romanu, najbrž kar najbolj boleč za protagonistko Olgo, ima opraviti z njenim sinom in tem, kar je počel v času druge svetovne vojne. Zaradi njegove funkcije, ki jo ima med vojno, se Olga odloči za radikalno dejanje in prekine stik z njim, čeprav je jasno, da ga ljubi. In na sploh je za vaše romane značilno, da vedno znova v življenjih likov, ki jih opisujete, pride do zelo bolečih trenutkov, predvsem na ravni odnosov, in ti trenutki so pogosto povezani z zgodovinskim dogajanjem.

Naša zgodovina je zelo boleča. In tako ni čudno, da ta zgodovina in vsa njena bolečina pride do živega tudi likom, ki jih opisujem, ter njihovi sodobnosti. Kako bi lahko bilo drugače?

Olga je zelo zanimiv literarni lik. Po eni strani je idealistka, ki se spusti v ljubezensko razmerje s Herbertom, sinom bogatega zemljiškega posestnika, čeprav ji je povsem jasno, da se kot oseba, ki prihaja s socialnega dna, ne bo mogla poročiti z njim, po drugi strani pa je realistka, ki se ves čas zaveda svojih družbeno postavljenih omejitev. Vseeno pa doseže, kar si zada v okvirih, ki jih sama prepoznava kot okvire svojih zmožnosti – na primer, da postane učiteljica. V času, ko za dekleta iz njenega okolja izobrazba še zdaleč ni bila nekaj samoumevnega, ona doseže ta cilj. In poleg tega preživi dve vojni.

Ona bi šla z veseljem na univerzo, ne le na učiteljišče. Olga je predstavnica generacije žensk, ki niso izživele svojih sposobnosti. Sam sem recimo imel dve babici, ki sta bili obe zelo sposobni – ena zabavna in tudi muhasta, ki je veliko brala in se izobraževala… lahko bi bila odlična novinarka, druga pa je imela tako dober smisel za književnost, da bi lahko postala, denimo, germanistka ali literarna teoretičarka. Ampak to ni bilo izvedljivo. Tudi tajnice mojih profesorjev so bile večinoma ženske, ki niso mogle uresničiti svojih ambicij in sposobnosti, pogosto ob boku moških, ki pa so živeli prek svojih sposobnosti.

Zanimivo je, da je glavni lik vašega novega romana Olga, vseeno pa ste se odločili, da bo pripovedovalec moški.

To je mladenič, ki jo sreča. Vedno znova se sprašujem, ali bi lahko napisal roman ali kratko zgodbo z ženske perspektive. Že pri prvi kriminalki sem si zastavil to vprašanje. Mislim, da mi ne bi uspelo. Ne vem, kako je, če se vsako jutro zbudiš kot ženska in se moraš podati v ta seksistični svet. Ne vem, kakšen je občutek, ko imaš menstruacijo. Preveč podrobnosti iz vsakodnevnega življenja, preveč detajlov je, s katerimi se ne morem poistovetiti, ki jih ne razumem. Pri Olgi sem prvič poskusil vsaj delno zavzeti žensko perspektivo s pismi, ki jih Olga piše Herbertu. S tem sem imel veliko veselja. Gre pa v pismih seveda za omejeno žensko perspektivo.

In seveda Olga v pismih piše Herbertu – torej sama sebe omeji v tem, o čem mu bo pisala. Razen v poznejših pismih, ki so že bolj dnevniške narave, saj že ve, da je mrtev, a mu kljub temu piše. Prvo napetost v knjigi ustvarite že z opisom Olge kot deklice, ki najraje stoji in gleda, Herberta pa opišete kot fanta, ki se je hotel pognati v tek tisti hip, ko se je naučil stati.

Ja, povsem različna sta. Ona vse življenje ostaja pametna opazovalka, on pa vse svoje življenje teče.

Olga tej nemogoči ljubezni do Herberta ostaja zvesta vse življenje. Tudi v vaših drugih delih radi opisujete težavne ljubezenske zveze in njihov razvoj prek več desetletij. Včasih pa ljubezenskim zvezam v vaših romanih vendarle uspe preživeti.

Tega vašega opisa sem zelo vesel. Res je – ljubezenske zveze so lahko zelo težavne in lahko so zelo lepe. In lahko so oboje hkrati.

V svojih romanih opisujete like v vsej njihovi večplastnosti – prikažete jih v njihovih najtemnejših trenutkih, a tudi s pozitivnih strani. Vaš pogled nanje, kot je razvidno iz vašega opusa, pa je vedno pogled, ki ne sodi, ki ne obsoja. Očitno je, da želite svojim bralcem predvsem zastavljati vprašanja. In jim obenem preprečujete, da bi ostali čustveno neprizadeti.

Prej ste me vprašali o povezavi med pravom in pisanjem – mogoče lahko zdaj odgovorim na to vprašanje. Kot pravnik se moraš odločati, moraš soditi. Razumem, da družba to potrebuje. Književnost in umetnost na sploh pa imamo zato, da odpiramo pogled v daljavo. Toda niso samo pravniki tisti, ki sodijo in odločajo – v življenju moramo to početi vsi. Ampak to naše življenje vedno nekoliko zoži, medtem ko umetnost in literatura vedno znova odpirata horizont.

Olga v romanu večkrat ponovi, da je Nemčija od kanclerja Bismarcka naprej hotela biti prevelika in da so imeli Nemci od takrat naprej predimenzionirana hotenja. Je takšno tudi vaše mnenje?

Olga do Bismarcka ni pravična. On je imel pravzaprav zelo jasen pogled glede možnosti Nemčije in je veliko svaril. Ni na primer želel, da bi imela Nemčija kolonije in da bi osvajala svet. O njem ne presoja pravično. Ni pa zgrešena njena teorija, da so Nemci, ki so dobili svojo lastno deželo pozneje kot drugi evropski narodi, in je torej zanje ta dežela dolgo obstajala samo v domišljiji ter  je ta domišljijska slika posledično postala prevelika, ko so končno imeli svojo državo, pa se je ta fantazija o veličini nadaljevala in se usmerila v razmišljanje o kolonijah in osvajanjih.

Začeli ste s pisanjem kriminalk. Od te forme ste ohranili, da v vaših delih vedno pride do določenih razkritij. Tudi v romanu Olga je nekaj stvari, ki jih kot bralci morda slutimo, potem pa dobimo potrditev. Bralcu torej ne odrečete zadovoljstva, ki ga ima ob odkrivanju skrivnosti, kar je značilno tudi za kriminalke.

Mislim, da je nekaj resnice v tem vašem opažanju. Mogoče imam preprosto rad skrivnosti.

Bralec je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Kaj je po vašem mnenju največji razlog za takšen uspeh? Naj dodam, da tudi v tem romanu ves čas prihaja do razkritij in je v tem smislu zelo napet.

Razlogov je najbrž več. Mislim, da se je veliko bralcev in bralk, predvsem tistih starejših, zanimalo za to, kaj pomeni preteklost Tretjega Reicha za mojo, torej za povojno generacijo. In kakšen je naš odnos do te preteklosti. Mislim, da je dilema oziroma notranji konflikt, ki ga doživi Michael, da ljubi nekoga, ki je storil nekaj strašnega, nekaj univerzalnega, kar ni nujno povezano s politično zgodovino. Poleg tega knjiga ni predebela, kar marsikateri bralec zna ceniti. V Bralcu gre za ljubezen, za sodno dramo, za težave, ki pri bralcih spodbudijo premislek in čustvovanje. Bralci in bralke radi razmišljajo o tem, kar preberejo in jim ugaja, če jih kot avtor soočiš z nekim problemom, ki bremeni tudi njih. Poleg tega sem imel preprosto veliko srečo, da je bila knjiga tako uspešna.

Je bilo po takšnem uspehu Bralca težko napisati naslednjo knjigo?

Sploh ni bilo težko. Imel sem 50 let. Živel sem življenje profesorja in sodnika ustavnega sodišča in sem pisanje od samega začetka doživljal kot veliko srečo. In potem sem imel s tem pisanjem še uspeh. Velika sreča je že, če se ti kaj takega zgodi enkrat v življenju. Kar sem napisal pozneje, mi je bilo prav tako v veliko zadovoljstvo. Preprosto rad pišem.

Obstaja več filmov, ki so bili posneti po vaših romanih. Najboljši in najuspešnejši je vsekakor Bralec režiserja Stephena Daldryja – Kate Winslet je za vlogo Hanne Schmitz med drugim prejela oskarja za najboljšo glavno žensko vlogo. Kako gledate na filmske adaptacije vaših romanov?

Ne smeš pričakovati, da boš v filmu videl podobe, ki si jih imel v glavi, ko si pisal knjigo. Film ne more biti ilustracija knjige, temveč je nekakšna različica knjige. Pogosto slišim, da se pisatelji in pisateljice pritožujejo nad filmskimi adaptacijami knjig, vendar mislim, da je glavna težava v njihovem prepričanju, da bi moral režiser na film prenesti podobe, ki jih imajo oni v glavi. To se seveda nikoli ne zgodi in v filmu nujno pride do določenih sprememb – že zaradi dolžine. Med knjigo in filmom Bralec je precej razlik – osnovna je, da je knjiga pripovedovana iz prvoosebne perspektive, česar v filmu ni. Michaela v filmu upodobita dva igralca, kar ta lik malce oslabi, njo pa upodobi neverjetno prezentna, močna in čudovita igralka, s čimer nujno pride do določenih zamikov v zgodbi. Ampak menim, da gre v tem filmu za tehtno in dobro variacijo in zamike.

Film je med drugim produciral Harvey Weinstein, ki ga je v zadnjih letih več žensk obtožilo spolnega nadlegovanja. Spet gre za človeka, ki je sicer za področje filma storil marsikaj pozitivnega, v svet je spravil veliko izjemnih filmov, ko gre za odnose, pa je očitno prečkal vse dopustne meje. Tudi Kate Winslet se mu na podelitvi oskarjev ni hotela zahvaliti, čeprav ji je filmska ekipa naročila, naj to naredi, če bo dobila nagrado. Kaj o tem menite vi?

Harveya sem tudi sam spoznal. Res je tip traktorja in predstavljam si, da do žensk ni bil nič drugačen – da je od njih zahteval vse mogoče, jih celo posilil. Lahko si predstavljam, da je to počel, glede na svojo izkušnjo z njim. Obenem je deloval kot traktor tudi, ko je šlo za ustvarjanje filmov. Bil je nepopustljiv, boril se je in priskrbel denar za projekte ter vse, kar je potrebno za produkcijo. Pri njem je v eni osebi združeno oboje.

Ali že pišete  novo knjigo?

Vedno pišem. Jeseni bo izšla nova zbirka kratkih zgodb, pišem pa tudi že nov roman.

Bernhard Schlink, najlepša hvala za pogovor.


04.02.2021

Vloga subkultur v družbi in kulturi

Vsaka oblika kulture mora reševati vprašanja odnosov med ljudmi, odnosov do bivanja, do družbenih pravil in norm, tudi odnos do rojstva in smrti. Glede na to lahko ugotavljamo, kako je neka kulturna oblika, ki jo imenujemo subkultura, celovita, samostojna kulturna praksa, ali pa je morda okrnjena, na posamezne segmente bivanja vezana vsebina. O tem, kakšne oblike subkultur poznamo v našem družbenem okolju, kakšen je njihov pomen za celotno družbo ter dele družbe, kot so socialni, kulturni, izobraževalni in celo politični v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden razpravljajo: dr. Mitja Velikonja, redni profesor kulturologije in predstojnik Centra za preučevanje kulture in religije na Fakulteti za družbene vede Univeze v Ljubljani, Ksenija Čerče akademska slikarka, ustvarjalka na področju zvočne in video umetnosti in izredna profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in Božo Pogačar, anarhist in delavec Avtonomne tovarne ROG.


28.01.2021

Stodeset let modrosti Alice Herz Sommer - ob dnevu spomina na žrtve holokavsta

Sedemindvajsetega januarja mednarodna skupnost obeležuje dan spomina na žrtve holokavsta; na ta dan leta 1945 so zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Med aprilom 1940 in decembrom 1944 je tam umrlo okoli 1.5 milijona Judov pa tudi veliko Sintov, Romov, Poljakov, tudi jetnikov iz Slovenije. Današnjo oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo Alice Herz-Sommer, v Pragi rojeni pianistki judovskega rodu. Po nacističnem napadu na Češkoslovaško je večina njenih sorodnikov in prijateljev emigrirala v Palestino, Alice pa je ostala v Pragi in skrbela za ostarelo mater; obe so aretirali, mater so umorili v koncentracijskem taborišču; Alice so 1943 zaprli v taborišče Terezin, kjer je odigrala več kot 100 koncertov. Njen mož je za tifusom umrl v Dachauu, Alice in njen sin pa sta preživela in se leta 1949 izselila v Izrael; pri triinosemdesetih letih se je preselila v Anglijo, kjer je leta 2014 umrla, stara 110 let. Knjigo, naslovljeno 110 let modrosti Alice Herz Sommer, je na osnovi pogovorov z njo napisala Caroline Stoessinger, prevedla jo je Miriam Drev. Na fotografiji z naslovnice knjige (v slovenskem prevodu je izšla leta 2014 pri Celjski Mohorjevi družbi) je mlada Alice Herz Sommer.


21.01.2021

Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev

Prevajalka Tanja Petrič je od septembra 2020 nova predsednica društva Slovenskih književnih prevajalcev, enem najuglednejših stanovskih društev pri nas. Kako vidi književno prevajalstvo in prevajalce, kakšen se ji zdi položaj društva v družbi in kako sledi izzivom časa? V pogovoru s Tadejo Krečič.


14.01.2021

Josif Brodski: Govor na stadionu

Mineva 25 let od smrti ruskega pesnika in esejista, nobelovca Josifa Brodskega. Rodil se je leta 1940 v Leningradu Pri petnajstih je zapustil šolo, opravljal različna dela in konec petdesetih se je odločil za poezijo. V šestdesetih letih minulega stoletja je bil obsojen na prisilno delo, zaradi protesta številnih tujih pisateljev pa nato izpuščen in pregnan iz Sovjetske zveze. Od leta 1972 je živel v Združenih državah Amerike, leta 1987 pa je za svoje literarno delo prejel Nobelovo nagrado. Za prozno pisanje je pozneje prevzel angleščino, poezijo pa je vedno pisal v ruščini. Umrl je leta 1996 v New Yorku. Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, je Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov - in za tehtno popotnico za življenje, ki ni izgubila veljave. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik.


22.10.2020

Per Petterson

Leta 2013 je Slovenijo obiskal norveški pisatelj Per Petterson. Bil je gost založbe Litera, pri kateri sta izšla dva njegova romana: Konje krast leta 2008 in prav zdaj roman z naslovom: V Sibirijo. Oba je prevedla Marija Zlatnar Moe. S Perom Pettersenom, večkrat nagrajenim pisateljem, ki ima roman Konje krast preveden v petdeset jezikov, se je pogovarjala Tadeja Krečič.


07.01.2021

Dušan Jovanovič: Strahovi

Dušan Jovanović, pisatelj, dramatik, gledališki režiser, pesnik je na začetku leta preminil. Kot hommage enemu najvidnejših umetnikov tega časa: štirje njegovi eseji o strahovih. Sprašuje se, kaj je strah, v čem je fascinacija strahu, govori o strahovih hlapcev, predvsem pa se pred bralcem, poslušalcem, razgalja, ko razpreda o svojih strahovih. Tak je bil Dušan Jovanović. Pronicljiv, direkten, neprizanesljiv. Tudi do sebe.


31.12.2020

Jan Morris: Iz dnevnikov

Konec novembra je v 95. letu umrla Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine. na fotografiji: norveška gozdna mačka


24.12.2020

Ob 50-letnici smrti Staneta Severja

Te dni mineva 50 let od smrti legendarnega dramskega igralca Staneta Severja. Rodil se je leta 1914 v Ljubljani, konec leta 1937 je postal član ansambla ljubljanske Drame in na tem odru odigral magistralne vloge. Ob 80. obletnici njegovega prvega angažmaja v osrednjem slovenskem gledališču je Slovenski gledališki inštitut pripravil večer, na katerem je o njegovem položaju v Drami in slovenskem gledališču nasploh ter o Severjevi ikonografski podobi v drugi polovici 20. stoletja predaval dr. Štefan Vevar. Zanimive ugotovitve bomo slišali v ponovljeni oddaji Razgledi in razmisleki – obogateni z recitacijama Prešernovih pesmi.


17.12.2020

Wallace Stevens: Domišljija kot vrednost

Wallace Stevens se je rodil leta 1879 v Pennsylvaniji. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je doživljal v tridesetih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. V ameriško tradicijo se je Stevens vpisal kot prvak modernizma in eden najbolj trdnih stebrov kanona, z močnim vplivom na poezijo pesnikov XX. stoletja. V poznejše obdobje Stevensovega ustvarjanja sodijo tudi eseji o pesništvu, ki jih je zbral v knjigi Nujni angel in podnaslovil kot eseje o realnosti in domišljiji. Zapisal je, da se v njih ukvarja "s poezijo samo, z golo pesmijo, domišljijo, ki se izraža v svoji nadvladi besed". Esej Domišljija kot vrednost, ki ga je prevedel Primož Čučnik, je bil leta 1947 prebran na Kolumbijski univerzi in leto pozneje objavljen v njenem glasilu. Wallace Stevens je umrl leta 1955. ODPOVED: Poslušali ste prvi del daljšega eseja ameriškega pesnika Wallaca Stevensa z naslovom Domišljija kot vrednost. Prevedel ga je Primož Čučnik, brala sta Maja Moll in Bernard Stramič, oddajo je posnel Jon Čergan.


10.12.2020

Simona Škrabec, prejemnica Lavrinove diplome: "Zdi se mi, da lahko živim med jeziki."

Društvo slovenskih književnih prevajalcev podeljuje več nagrad – ena od njih je Lavrinova diploma za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike oziroma za pomemben prispevek k uveljavitvi slovenske književnosti v tujini. Letošnja nagrajenka je Simona Škrabec, ki - tako so zapisali v utemeljitvi priznanja - »že skoraj trideset let gradi mostove med Slovenijo in Katalonijo, Španijo in Srednjo Evropo, Balkanom in Iberskim polotokom«. Zahvaljujoč njenemu prevajalskemu delu lahko v španščini in katalonščini berejo sodobno slovensko književnost od Gorana Vojnovića do Borisa Pahorja, od Svetlane Makarovič do Braneta Mozetiča, ob tem pa tudi dela drugih slovanskih avtorjev. Simona Škrabec je poleg tega poslovenila dela najopaznejših katalonskih avtorjev in avtoric 20. in 21. stoletja, med njimi so Jaume Cabre, Maria Barbal in Jesús Moncada, prevaja pa tudi iz španščine. Piše razprave, eseje in literarna besedila in dejavno sodeluje v mednarodnem PEN. Simona Škrabec je torej vrhunska literarna posrednica. Foto: Josep M. Munoz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Simona_Škrabec.jpg


03.12.2020

Radka Denemarkova o biografiji Milana Kundere

Poleti je Češko republiko pretresel literarni škandal, ki je kmalu dobil politični priokus: pisatelj Jan Novák je predstavil prvo češko biografijo o Milanu Kunderi, češko-francoskem pisatelju, ki je dosegel svetovni sloves, vendar na Češkem pogosto vzbuja pohujšanje. Devetsto strani dolga knjiga se posveča Kunderovemu življenju na Čehoslovaškem pred emigracijo v Francijo leta 1975. Opisuje začetke njegove literarne kariere, vključno z njegovim sprejemanjem stalinizma, menjavanjem partneric in domnevnim sodelovanjem z Državno varnostjo - čehoslovaško tajno policijo. Knjiga je sprožila senzacijo, odzivi v tradicionalnih in družbenih medijih pa so precej mešani. Po mnenju Radke Denemarkove, ene največkrat nagrajenih sodobnih čeških pisateljic, literarno zgodovinarko in prevajalko nemške književnosti, se češka družba z obdobjem pred letom 1989 še niti ni začela soočati, kar pripoveduje v pogovoru z urednikom Filipom Noubelom. Pogovor je prevedla Tatjana Jamnik.


26.11.2020

Z Martinom Pollackom o knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti

Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je po svojih prednikih po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini imamo prevedeni njegovi knjigi Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine. V lani objavljeni zgodovinski knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče na gradu Hrastovec, kjer je kmalu umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek. Fotografija Pauline Bast - Drolc je iz avtorjevega arhiva.


19.11.2020

Z dr. Silvijo Borovnik o Zgodnjih in drugih delih Florjana Lipuša

Pri mariborski založbi Litera, kjer že leta izdajajo dela pisatelja Florjana Lipuša, so nedavno objavili njegova Zgodnja dela; gre za besedila z začetkov Lipuševega ustvarjanja, ki jih je avtor objavljal v reviji Mladje - ta je izhajala v Celovcu med letoma 1960 in 1991. Od literarnih začetkov v petdesetih letih prejšnjega stoletja do danes je Florjan Lipuš ustvaril izjemen literarni opus, v katerem imata pomembno mesto tako položaj in drža slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem kot njegova lastna travmatična preteklost, povezana s preganjanjem med drugo svetovno vojno. Florjan Lipuš je v središče svojega ustvarjanja od prvega romana Zmote dijaka Tjaža leta 1972 do najnovejšega Gramoz iz leta 2017 postavil jezik, slovenščino, ki je tako sredstvo vrhunskega literarnega izražanja kot vsebina sama. O knjigi Zgodnja dela in o Lipuševem ustvarjanju nasploh se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Silvijo Borovnik, profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, poznavalko Lipuševega dela in avtorico spremne študije k Lipuševim Zgodnjim delom. Foto: BoBo


14.11.2020

Vizualni prikaz pandemije temelji na starih klišejih

Fotografija je eden najpomembnejših dejavnikov pri nastanku predstave o pandemiji, ker je vizualno povezala različne izbruhe po vsem svetu." Tako pravi medicinski antropolog dr. Christos Lynteris. Z dr. Lyterisom, glavnim raziskovalcem pri projektu Univerze v Cambridgeu Vizualni prikaz tretje pandemije kuge, smo se pogovarjali o človekovem razumevanju pandemij, fotografiji izbruhov, zgodovini zaščitnih mask, pa tudi o tem, kaj nam o naših strahovih pred nalezljivimi boleznimi povedo hollywoodski filmi. Na fotografiji so vagoni za karanteno v Mandžuriji leta 1911.


12.11.2020

Goran Paskaljević (1947-2020)

Publicist Tone Frelih predstavlja vznemirljivo življenje in bogat ustvarjalni opus srbskega režiserja Gorana Paskaljevića, ki je posnel filme, kot sta Čuvaj plaže v zimskem času in Sod smodnika. Foto: Petr Novák, Wikipedia


05.11.2020

In memoriam Jože Valentič

Pred dnevi se je poslovil naš dolgoletni radijski kolega, režiser Jože Valentič. Dramaturginja Vilma Štritof je za Razglede in razmisleke o dragem in cenjenem sodelavcu in njegovem bogatem ustvarjalnem opusu pripravila zapis in ga opremila z odlomki iz njegovih radijskih oddaj, ki za vedno ostajajo v našem arhivu.


29.10.2020

Neda Pagon: Zagovor lenobe

Poslovila se je Neda Pagon, ena najvidnejših slovenskih intelektualk, doktorica sociologije, romanistka, zgodovinarka, prevajalka in dolgoletna odgovorna urednica akademske založbe Stúdia humanitátis. Bila je tudi soustanoviteljica Fakultete za podiplomski humanistični študij Institútum studiórum humanitátis ter Inštituta za civilizacijo in kulturo. Delala je kot predavateljica na Fakulteti za družbene vede in na Pedagoški akademiji v Ljubljani, kot znanstvena svetnica pa na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Neda Pagon je avtorica obsežnega opusa knjig, razprav, študij in prevodov. V njem najdemo tudi besedilo Zagovor lenobe.


15.10.2020

Z direktorjem frankfurtskega knjižnega sejma Jürgenom Boosom

Pod naslovom Zdaj vsi skupaj – pa če tudi zgolj virtualno bi lahko dodali – se je včeraj začel največji knjižni sejem na svetu, frankfurtski. Prireditev s 500-letno tradicijo in z rednim potekom od leta 1949 je še lani v hessensko mesto ob reki Majni pritegnila več kot 7.000 razstavljalcev, 300.000 obiskovalcev in 9.000 novinarjev. Letos bo vzdušje v mestu industrije finančnega kapitala popolnoma drugačno: zaradi ponovnega zaostrovanja pandemije novega koronavirusa so klasično obliko sejma na začetku septembra dokončno odpovedali. 90 odstotkov dogajanja je tako prenesenega na splet. Gre za eksperiment, zaradi katerega je sejem letos skorajda bolj kot sejem knjižni festival. A če bo vzdržalo omrežje svetovnega spleta, bo sejem izveden. Tako pravi Jürgen Boos, ki je direktor Frankfurtskega sejma že 15 let. Pred odprtjem se o letošnji izredni ediciji prireditve z njim pogovarjala Polona Balantič.


08.10.2020

Janko Messner, Otok 1970 - V ozadju Celovec

Za Razglede in razmisleke smo ob 100-letnici koroškega plebiscita izbrali zapis pisatelja, pesnika, dramatika in publicista Janka Messnerja, ki je živel med letoma 1921 in 2011. Glosa z naslovom Otok 1970 – V ozadju Celovec je nastala ob 50. obletnici plebiscita, ki jo je koroški pisatelj doživljal s trpkimi občutki. Zasnoval jo je kot polemiko z nemško naravnanim in pišočim usmerjenim koroškim pesnikom Johannom Friedrichom Perkonigom, predstavnikom koroške domačijske literature. Foto Marko Pernhart (1824-1871): Otok ob Vrbskem jezeru


01.10.2020

Simenon in Fellini o filmu Casanova: "Casanova, najin brat."

Še enkrat letos se bomo ob 100-letnici rojstva spomnili velikega italijanskega režiserja Federica Fellinija – tokrat z zanimivim pogovorom, ki ga je z režiserjem leta 1977, ob premieri njegovega znamenitega in nenavadnega filma Casanova pripravil belgijski pisatelj Georges Simenon (žorž simenon). Pogovor odpira pogled na film in njegovo nastajanje, hkrati pa tudi na življenje in ustvarjanje obeh pomembnih ustvarjalcev 20. stoletja.


Stran 11 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov