Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bernhard Schlink na Fabuli: “Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi hkrati razmišljal o preteklosti.”

05.03.2020


Nemški pisatelj Bernhard Schlink na Fabuli

V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovor z gostom letošnjega festivala Fabula, nemškim pisateljem Bernhardom Schlinkom. Po uspešni karieri sodnika in profesorja prava je Schlink leta 1987 izdal prvo kriminalko z glavnim likom detektiva Selba. Sledili sta še dve kriminalki, leta 1995 pa je objavil roman Bralec. To je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Leta 2008 je režiser Stephen Daldry po romanu posnel film, ki je igralki Kate Winslet med drugim prinesel oskarja za glavno žensko vlogo. Po treh detektivskih knjigah Bernharda Schlinka, po romanih Bralec, Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirki zgodb Ljubezenski pobegi lahko zdaj v slovenščini beremo tudi njegov najnovejši roman Olga v prevodu Braneta Čopa. Z Bernhardom Schlinkom se je pogovarjala Tesa Drev.


Uspešni ste bili kot jurist in profesor prava, sredi 80.let pa ste izdali prvo kriminalko. Bi lahko rekli, da ni bilo nič nenavadnega, da ste za vstop v pisateljsko kariero izbrali prav ta žanr, glede na vaš poklic?

Ne, tega ne bi mogel trditi. Moje področje v okviru prava so javno pravo, ustavno pravo, upravno pravo in filozofija prava. Kriminalni roman pa je bliže kazenskem pravu, s katerim se ne ukvarjam. Vedno sem pisal – že v srednji šoli sem pisal slabo poezijo in kratke zgodbe. Ko sem postal profesor na univerzi, sem ugotovil, da mi v življenju nekaj manjka. Nekaj sem iskal in to naposled našel v pisanju. S kriminalkami sem začel, ker nisem hotel pisati o sebi. Veliko prvih romanov v resnici govori o avtorjih ali avtoricah samih. Kriminalka pa ima lastno, zelo določeno strukturo, in nekaj takega sem hotel imeti za začetek pisanja.

Je pa opazno, da sta tako v trilogiji o detektivu Selbu kot v Gordijski zanki glavna protagonista nekdanja pravnika, in tudi v večini drugih romanov se pojavljajo liki pravnikov.

Najbolje lahko pišeš o tem, kar poznaš. Če pišem zgodbo, ki ne zahteva česa drugega oziroma se kaj drugega ne ponuja samo od sebe, zdrsnem v to, kar sam najbolje poznam.

Na univerzi ste med drugim predavali o filozofiji prava. Tudi vprašanja, ki si jih zastavlja ta disciplina, so v središču marsikaterega od vaših romanov, predvsem v Vrnitvi domov, kjer glavni lik, ki je tudi pripovedovalec, piše dizertacijo s področja filozofije prava in si ta vprašanja ves čas zastavlja tudi v povezavi z rokopisom, ki ga najde pri babici in dedku, rokopisom, ki ga privede do njegovega očeta in njegovih zapisov o temi krivde in družbene odgovornosti v času nacionalsocializma v Nemčiji.

Problemi, ki me zanimajo in s katerimi se ukvarjam kot jurist, najdejo svojo pot tudi v zgodbe, ki me zanimajo – občutek imam, da to pot najdejo kar sami. Na sploh pa je literatura dober medij za opis določenih problematik, s katerimi se sicer ukvarjajo filozofski spisi. Obstaja tudi področje »Pravo in literatura«, kjer gre za to, da skupaj s študenti in študentkami beremo določena literarna besedila z namenom, da bi spodbudili premislek o nekaterih filozofskih vprašanjih. Kanta in Aristotela nočejo brati, v obliki romana ali zgodbe pa so se pripravljeni soočiti z nekim filozofskim vprašanjem.

V tem smislu v vaših besedilih vedno opisujete ljudi, ki v nekem trenutku ravnajo zelo vprašljivo. Prikažete pa jih tako kompleksno, da bralcu ne daste zadoščenja, da bi hitro oziroma lahko sodil o njih. Vaši literarni portreti nikoli niso črno-beli.

Življenje je kompleksno. Vse drugo bi se mi zdelo grozljiva poenostavitev.

V romanu Bralec je tak problematičen lik Hanna Schmitz – prva ljubezen glavnega lika, pripovedovalca in naslovnega »bralca« Michaela Berga. Med študijem prava v okvirju seminarja, kjer gre za procese, na katerih sodijo storilcem še iz časa nacionalsocializma, Michael naleti na Hanno, ki je skupaj z drugimi paznicami v taborišču obtožena grozljivega dejanja. Kar naenkrat je soočen z notranjim konfliktom, ki mu ni kos, nekaj desetletij pozneje, po Hannini smrti, pa spozna, da je v času, ki ga je prebila v zaporu, veliko brala in se je sama poskušala soočiti s svojo preteklostjo in svojo krivdo. Vsekakor z njo kot likom odpirate vprašanja o krivdi in odpuščanju. Prav zaradi tega ste bili deležni marsikatere ostre kritike tako kritikov kot tudi bralcev, ki so se zgražali, ker likov ne prikažete tako, da bi jih lahko preprosto obsodili.

Mislim, da Hanna, tudi potem, ko v zaporu začne brati, zares ne doume, kaj je naredila med vojno. Mogoče zasluti, kaj je storila, ampak ko v pogovoru z Michaelom reče, da jo lahko razumejo samo mrtvi, ugotovimo, da ni zares dojela, za kaj je šlo. Michael jo je ljubil, ko je bil mlad, in te ljubezni se tudi po tem, ko ugotovi, kaj je Hanna storila med vojno, ne more  povsem otresti. To pa je na sploh usoda povojne generacije, torej generacije s starši, ki so bili med drugo svetovno vojno vpleteni v razna grozodejstva. Pride trenutek, ko izveš, kaj so naredili tvoji starši, stric, teta, učitelj, duhovnik… obenem pa te osebe ostajajo ljudje, ki jim sam veliko dolguješ, jih ljubiš in nosiš v srcu. S to dilemo, tem notranjim konfliktom, se sooča tudi Michael – »bralec«. Spomnim se marsikaterega pogovora z bralci tega romana – predvsem pogovora z moškim v Tel Avivu, ki je rekel, da ob čem takem ne moreš občutiti nobenega notranjega konflikta, ampak lahko samo obsodiš. Ampak ponavljam – tako preproste te stvari pač niso.

Tudi v vašem novem romanu Olga obstaja takšna oseba – Herbert, Olgin izbranec, ki se udeleži genocida nad afriškim ljudstvom. V tem, da si Nemci želijo pokoriti ali celo pobiti celotno ljudstvo v krajih, kjer so pravzaprav oni sami tujci, ne vidi nič problematičnega.

Kdo pa je okrog leta 1900 v vlogi kolonialne sile razumel, da vdira v neko deželo? Tega niso razumeli niti Nemci niti Angleži niti Francozi. Slovenci ste imeli srečo, da niste imeli kolonij in niste soočeni s tovrstnimi krivdami. Res je, Herbert tega nikakor ne razume – v tem smislu je otrok svoje dobe. Tudi tega ne ve najbolje, kako naj bi živel oziroma ne zna živeti. Živi s fantazijami o širjavah in o nečem velikem, ampak to so prazne fantazije. Pravzaprav gre za sanjarjenje o niču, v katerem se konec koncev zgubi in v katerem umre.

In prav roman, ki v tem primeru predstavi Herbertovo perspektivo, je idealen medij za to, da kot bralci doumemo duh časa, ki ga opisujete.

Temu lahko samo pritrdim.

Zanimivo pri vaših romanih je, da na življenja protagonistov vedno ključno vpliva zgodovinsko in družbeno ozadje. Vedno znova opisujete zgodovinska dogajanja, predvsem v Nemčiji, in pogosto se osredotočate na čas nacionalsocializma.

Vse to zame igra pomembno vlogo. Poznam ljudi, ki odločno in zadovoljno živijo v »tukaj in zdaj«, v mislih imam predvsem mlajše ljudi. Nekateri živijo tudi brez osebne biografije, tako da celo njihova lastna zgodovina za njihovo življenje v tem trenutku ne igra ključne vloge. Jaz ne bi mogel tako živeti. Moja lastna zgodovina in zgodovina Nemčije kot moje dežele je del mene, je v meni vedno navzoča in je ne morem odmisliti.

Časovni razpon v vaših romanih je praviloma zelo dolg: na primer v Bralcu nekje od Michaelovega otroštva do Hannine smrti, v Olgi se dogajanje začne ob koncu 19. stoletja in zaobjame celo 20. stoletje. Kako zahtevno je portretirati neko literarno figuro v celotnem poteku njenega življenja?

To je dobro vprašanje. Ne vem, če imam dober odgovor. Ko pišem, se počutim zelo blizu svojim likom. Lahko bi rekel, da z njimi živim. Mogoče si, zdaj ko sem tudi sam starejši, svoje like vedno lažje predstavljam z dolgimi življenji.

Vedno znova se ukvarjate s časom nacionalsocializma. Tudi v romanu Olga, čeprav to obdobje tukaj ni tako zelo v ospredju kakor kje drugje. Kot ste že prej omenili, ste sami pripadnik povojne generacije – generacije, ki je morala boleče ugotoviti, da je prejšnja, torej vojna generacija, počela vse mogoče strašne stvari – pogosto tudi člani znotraj posameznikove družine – in se je s tem morala soočiti. Pri vas lahko sklepamo, da tega še vedno niste uspeli v sebi predelati, saj vedno znova pišete prav o tem.

To je del naše in moje sedanjosti. Pri Olgi sem se v času pomaknil bolj nazaj, ker se pogubno dogajanje ni začelo šele leta 1933, temveč z Nemškim cesarstvom. Že prva svetovna vojna je svet uničila do te mere, da si še dolgo po njej ni opomogel. To zgodovinsko dogajanje je neposredno povezano tudi z našo sodobnostjo. Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi ob tem vedno hkrati razmišljal o preteklosti.

Večina ljudi, ki je bila v času vojne vpletena v grozodejstva, se je po vojni povsem normalno spet integrirala v družbo, spet so se vrnili v svoje družine, zasedli položaje, ki so jih imeli prej, torej niso bili kaznovani za svoja dejanja. Tudi o tem vedno znova pišete.

Tako je. Ljudje, ki počnejo pošastne, grozljive stvari, niso nujno pošasti. Lepo in preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da ljudje spadajo v dve kategoriji – na eni strani v kategorijo pošasti, ki počnejo pošastne stvari, in na drugi strani v kategorijo dobrih ljudi, ki počnejo samo dobre stvari. Ampak tako preprosto to ni. Počneš lahko grozljive stvari, pa si še vedno tudi prijazen sosed, ljubezniv mož in tako naprej.

V Bralcu opisujete čas 60. let prejšnjega stoletja, ko je v Nemčiji prišlo do vsaj delnega predelovanja preteklosti. Prišlo je do določenih procesov, v katerih pa se je v glavnem sodilo tistim, ki so imeli na ravni odločanja razmeroma nizke funkcije. V Bralcu na primer sodijo Hanni in njenim kolegicam, ki so bile samo v vlogah paznic v taborišču. Ste tudi sami v vlogi jurista doživeli ta čas in kakšne sodne procese v tej povezavi?

Ja, videl sem nekaj procesov in v 60. letih sem bil študent. Pri nas se je ta predelava preteklosti začela že s tem, da smo brali stvari, o katerih so pisali naši profesorji. Oni pa niso postali profesorji šele po času Tretjega Reicha, temveč so svoje delo opravljali že prej. Ko sem sam študiral, je še obstajala tako imenovana »strupena omara« v pravni knjižnici, kamor so zaprli problematična besedila, ki so jih pisali naši učitelji. Zavzeli smo se za to, da bi to omaro odprli, in smo potem prebrali, kaj so napisali. Po eni strani sem torej doživel nekaj procesov, po drugi strani pa sem bral o tem, kaj sta pomenila pravo in znanost o pravu v času nacionalsocializma, ter spoznal, kje so bile pri naših učiteljih v razmišljanju določene kontinuitete.

Tudi v romanu Olga je čas nacionalsocializma zelo prisoten, če že ne povsem v središču pozornosti. Eden najbolj bolečih trenutkov v romanu, najbrž kar najbolj boleč za protagonistko Olgo, ima opraviti z njenim sinom in tem, kar je počel v času druge svetovne vojne. Zaradi njegove funkcije, ki jo ima med vojno, se Olga odloči za radikalno dejanje in prekine stik z njim, čeprav je jasno, da ga ljubi. In na sploh je za vaše romane značilno, da vedno znova v življenjih likov, ki jih opisujete, pride do zelo bolečih trenutkov, predvsem na ravni odnosov, in ti trenutki so pogosto povezani z zgodovinskim dogajanjem.

Naša zgodovina je zelo boleča. In tako ni čudno, da ta zgodovina in vsa njena bolečina pride do živega tudi likom, ki jih opisujem, ter njihovi sodobnosti. Kako bi lahko bilo drugače?

Olga je zelo zanimiv literarni lik. Po eni strani je idealistka, ki se spusti v ljubezensko razmerje s Herbertom, sinom bogatega zemljiškega posestnika, čeprav ji je povsem jasno, da se kot oseba, ki prihaja s socialnega dna, ne bo mogla poročiti z njim, po drugi strani pa je realistka, ki se ves čas zaveda svojih družbeno postavljenih omejitev. Vseeno pa doseže, kar si zada v okvirih, ki jih sama prepoznava kot okvire svojih zmožnosti – na primer, da postane učiteljica. V času, ko za dekleta iz njenega okolja izobrazba še zdaleč ni bila nekaj samoumevnega, ona doseže ta cilj. In poleg tega preživi dve vojni.

Ona bi šla z veseljem na univerzo, ne le na učiteljišče. Olga je predstavnica generacije žensk, ki niso izživele svojih sposobnosti. Sam sem recimo imel dve babici, ki sta bili obe zelo sposobni – ena zabavna in tudi muhasta, ki je veliko brala in se izobraževala… lahko bi bila odlična novinarka, druga pa je imela tako dober smisel za književnost, da bi lahko postala, denimo, germanistka ali literarna teoretičarka. Ampak to ni bilo izvedljivo. Tudi tajnice mojih profesorjev so bile večinoma ženske, ki niso mogle uresničiti svojih ambicij in sposobnosti, pogosto ob boku moških, ki pa so živeli prek svojih sposobnosti.

Zanimivo je, da je glavni lik vašega novega romana Olga, vseeno pa ste se odločili, da bo pripovedovalec moški.

To je mladenič, ki jo sreča. Vedno znova se sprašujem, ali bi lahko napisal roman ali kratko zgodbo z ženske perspektive. Že pri prvi kriminalki sem si zastavil to vprašanje. Mislim, da mi ne bi uspelo. Ne vem, kako je, če se vsako jutro zbudiš kot ženska in se moraš podati v ta seksistični svet. Ne vem, kakšen je občutek, ko imaš menstruacijo. Preveč podrobnosti iz vsakodnevnega življenja, preveč detajlov je, s katerimi se ne morem poistovetiti, ki jih ne razumem. Pri Olgi sem prvič poskusil vsaj delno zavzeti žensko perspektivo s pismi, ki jih Olga piše Herbertu. S tem sem imel veliko veselja. Gre pa v pismih seveda za omejeno žensko perspektivo.

In seveda Olga v pismih piše Herbertu – torej sama sebe omeji v tem, o čem mu bo pisala. Razen v poznejših pismih, ki so že bolj dnevniške narave, saj že ve, da je mrtev, a mu kljub temu piše. Prvo napetost v knjigi ustvarite že z opisom Olge kot deklice, ki najraje stoji in gleda, Herberta pa opišete kot fanta, ki se je hotel pognati v tek tisti hip, ko se je naučil stati.

Ja, povsem različna sta. Ona vse življenje ostaja pametna opazovalka, on pa vse svoje življenje teče.

Olga tej nemogoči ljubezni do Herberta ostaja zvesta vse življenje. Tudi v vaših drugih delih radi opisujete težavne ljubezenske zveze in njihov razvoj prek več desetletij. Včasih pa ljubezenskim zvezam v vaših romanih vendarle uspe preživeti.

Tega vašega opisa sem zelo vesel. Res je – ljubezenske zveze so lahko zelo težavne in lahko so zelo lepe. In lahko so oboje hkrati.

V svojih romanih opisujete like v vsej njihovi večplastnosti – prikažete jih v njihovih najtemnejših trenutkih, a tudi s pozitivnih strani. Vaš pogled nanje, kot je razvidno iz vašega opusa, pa je vedno pogled, ki ne sodi, ki ne obsoja. Očitno je, da želite svojim bralcem predvsem zastavljati vprašanja. In jim obenem preprečujete, da bi ostali čustveno neprizadeti.

Prej ste me vprašali o povezavi med pravom in pisanjem – mogoče lahko zdaj odgovorim na to vprašanje. Kot pravnik se moraš odločati, moraš soditi. Razumem, da družba to potrebuje. Književnost in umetnost na sploh pa imamo zato, da odpiramo pogled v daljavo. Toda niso samo pravniki tisti, ki sodijo in odločajo – v življenju moramo to početi vsi. Ampak to naše življenje vedno nekoliko zoži, medtem ko umetnost in literatura vedno znova odpirata horizont.

Olga v romanu večkrat ponovi, da je Nemčija od kanclerja Bismarcka naprej hotela biti prevelika in da so imeli Nemci od takrat naprej predimenzionirana hotenja. Je takšno tudi vaše mnenje?

Olga do Bismarcka ni pravična. On je imel pravzaprav zelo jasen pogled glede možnosti Nemčije in je veliko svaril. Ni na primer želel, da bi imela Nemčija kolonije in da bi osvajala svet. O njem ne presoja pravično. Ni pa zgrešena njena teorija, da so Nemci, ki so dobili svojo lastno deželo pozneje kot drugi evropski narodi, in je torej zanje ta dežela dolgo obstajala samo v domišljiji ter  je ta domišljijska slika posledično postala prevelika, ko so končno imeli svojo državo, pa se je ta fantazija o veličini nadaljevala in se usmerila v razmišljanje o kolonijah in osvajanjih.

Začeli ste s pisanjem kriminalk. Od te forme ste ohranili, da v vaših delih vedno pride do določenih razkritij. Tudi v romanu Olga je nekaj stvari, ki jih kot bralci morda slutimo, potem pa dobimo potrditev. Bralcu torej ne odrečete zadovoljstva, ki ga ima ob odkrivanju skrivnosti, kar je značilno tudi za kriminalke.

Mislim, da je nekaj resnice v tem vašem opažanju. Mogoče imam preprosto rad skrivnosti.

Bralec je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Kaj je po vašem mnenju največji razlog za takšen uspeh? Naj dodam, da tudi v tem romanu ves čas prihaja do razkritij in je v tem smislu zelo napet.

Razlogov je najbrž več. Mislim, da se je veliko bralcev in bralk, predvsem tistih starejših, zanimalo za to, kaj pomeni preteklost Tretjega Reicha za mojo, torej za povojno generacijo. In kakšen je naš odnos do te preteklosti. Mislim, da je dilema oziroma notranji konflikt, ki ga doživi Michael, da ljubi nekoga, ki je storil nekaj strašnega, nekaj univerzalnega, kar ni nujno povezano s politično zgodovino. Poleg tega knjiga ni predebela, kar marsikateri bralec zna ceniti. V Bralcu gre za ljubezen, za sodno dramo, za težave, ki pri bralcih spodbudijo premislek in čustvovanje. Bralci in bralke radi razmišljajo o tem, kar preberejo in jim ugaja, če jih kot avtor soočiš z nekim problemom, ki bremeni tudi njih. Poleg tega sem imel preprosto veliko srečo, da je bila knjiga tako uspešna.

Je bilo po takšnem uspehu Bralca težko napisati naslednjo knjigo?

Sploh ni bilo težko. Imel sem 50 let. Živel sem življenje profesorja in sodnika ustavnega sodišča in sem pisanje od samega začetka doživljal kot veliko srečo. In potem sem imel s tem pisanjem še uspeh. Velika sreča je že, če se ti kaj takega zgodi enkrat v življenju. Kar sem napisal pozneje, mi je bilo prav tako v veliko zadovoljstvo. Preprosto rad pišem.

Obstaja več filmov, ki so bili posneti po vaših romanih. Najboljši in najuspešnejši je vsekakor Bralec režiserja Stephena Daldryja – Kate Winslet je za vlogo Hanne Schmitz med drugim prejela oskarja za najboljšo glavno žensko vlogo. Kako gledate na filmske adaptacije vaših romanov?

Ne smeš pričakovati, da boš v filmu videl podobe, ki si jih imel v glavi, ko si pisal knjigo. Film ne more biti ilustracija knjige, temveč je nekakšna različica knjige. Pogosto slišim, da se pisatelji in pisateljice pritožujejo nad filmskimi adaptacijami knjig, vendar mislim, da je glavna težava v njihovem prepričanju, da bi moral režiser na film prenesti podobe, ki jih imajo oni v glavi. To se seveda nikoli ne zgodi in v filmu nujno pride do določenih sprememb – že zaradi dolžine. Med knjigo in filmom Bralec je precej razlik – osnovna je, da je knjiga pripovedovana iz prvoosebne perspektive, česar v filmu ni. Michaela v filmu upodobita dva igralca, kar ta lik malce oslabi, njo pa upodobi neverjetno prezentna, močna in čudovita igralka, s čimer nujno pride do določenih zamikov v zgodbi. Ampak menim, da gre v tem filmu za tehtno in dobro variacijo in zamike.

Film je med drugim produciral Harvey Weinstein, ki ga je v zadnjih letih več žensk obtožilo spolnega nadlegovanja. Spet gre za človeka, ki je sicer za področje filma storil marsikaj pozitivnega, v svet je spravil veliko izjemnih filmov, ko gre za odnose, pa je očitno prečkal vse dopustne meje. Tudi Kate Winslet se mu na podelitvi oskarjev ni hotela zahvaliti, čeprav ji je filmska ekipa naročila, naj to naredi, če bo dobila nagrado. Kaj o tem menite vi?

Harveya sem tudi sam spoznal. Res je tip traktorja in predstavljam si, da do žensk ni bil nič drugačen – da je od njih zahteval vse mogoče, jih celo posilil. Lahko si predstavljam, da je to počel, glede na svojo izkušnjo z njim. Obenem je deloval kot traktor tudi, ko je šlo za ustvarjanje filmov. Bil je nepopustljiv, boril se je in priskrbel denar za projekte ter vse, kar je potrebno za produkcijo. Pri njem je v eni osebi združeno oboje.

Ali že pišete  novo knjigo?

Vedno pišem. Jeseni bo izšla nova zbirka kratkih zgodb, pišem pa tudi že nov roman.

Bernhard Schlink, najlepša hvala za pogovor.


Razgledi in razmisleki

701 epizod


Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.

Bernhard Schlink na Fabuli: “Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi hkrati razmišljal o preteklosti.”

05.03.2020


Nemški pisatelj Bernhard Schlink na Fabuli

V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki lahko poslušate pogovor z gostom letošnjega festivala Fabula, nemškim pisateljem Bernhardom Schlinkom. Po uspešni karieri sodnika in profesorja prava je Schlink leta 1987 izdal prvo kriminalko z glavnim likom detektiva Selba. Sledili sta še dve kriminalki, leta 1995 pa je objavil roman Bralec. To je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Leta 2008 je režiser Stephen Daldry po romanu posnel film, ki je igralki Kate Winslet med drugim prinesel oskarja za glavno žensko vlogo. Po treh detektivskih knjigah Bernharda Schlinka, po romanih Bralec, Vrnitev domov in Konec tedna ter zbirki zgodb Ljubezenski pobegi lahko zdaj v slovenščini beremo tudi njegov najnovejši roman Olga v prevodu Braneta Čopa. Z Bernhardom Schlinkom se je pogovarjala Tesa Drev.


Uspešni ste bili kot jurist in profesor prava, sredi 80.let pa ste izdali prvo kriminalko. Bi lahko rekli, da ni bilo nič nenavadnega, da ste za vstop v pisateljsko kariero izbrali prav ta žanr, glede na vaš poklic?

Ne, tega ne bi mogel trditi. Moje področje v okviru prava so javno pravo, ustavno pravo, upravno pravo in filozofija prava. Kriminalni roman pa je bliže kazenskem pravu, s katerim se ne ukvarjam. Vedno sem pisal – že v srednji šoli sem pisal slabo poezijo in kratke zgodbe. Ko sem postal profesor na univerzi, sem ugotovil, da mi v življenju nekaj manjka. Nekaj sem iskal in to naposled našel v pisanju. S kriminalkami sem začel, ker nisem hotel pisati o sebi. Veliko prvih romanov v resnici govori o avtorjih ali avtoricah samih. Kriminalka pa ima lastno, zelo določeno strukturo, in nekaj takega sem hotel imeti za začetek pisanja.

Je pa opazno, da sta tako v trilogiji o detektivu Selbu kot v Gordijski zanki glavna protagonista nekdanja pravnika, in tudi v večini drugih romanov se pojavljajo liki pravnikov.

Najbolje lahko pišeš o tem, kar poznaš. Če pišem zgodbo, ki ne zahteva česa drugega oziroma se kaj drugega ne ponuja samo od sebe, zdrsnem v to, kar sam najbolje poznam.

Na univerzi ste med drugim predavali o filozofiji prava. Tudi vprašanja, ki si jih zastavlja ta disciplina, so v središču marsikaterega od vaših romanov, predvsem v Vrnitvi domov, kjer glavni lik, ki je tudi pripovedovalec, piše dizertacijo s področja filozofije prava in si ta vprašanja ves čas zastavlja tudi v povezavi z rokopisom, ki ga najde pri babici in dedku, rokopisom, ki ga privede do njegovega očeta in njegovih zapisov o temi krivde in družbene odgovornosti v času nacionalsocializma v Nemčiji.

Problemi, ki me zanimajo in s katerimi se ukvarjam kot jurist, najdejo svojo pot tudi v zgodbe, ki me zanimajo – občutek imam, da to pot najdejo kar sami. Na sploh pa je literatura dober medij za opis določenih problematik, s katerimi se sicer ukvarjajo filozofski spisi. Obstaja tudi področje »Pravo in literatura«, kjer gre za to, da skupaj s študenti in študentkami beremo določena literarna besedila z namenom, da bi spodbudili premislek o nekaterih filozofskih vprašanjih. Kanta in Aristotela nočejo brati, v obliki romana ali zgodbe pa so se pripravljeni soočiti z nekim filozofskim vprašanjem.

V tem smislu v vaših besedilih vedno opisujete ljudi, ki v nekem trenutku ravnajo zelo vprašljivo. Prikažete pa jih tako kompleksno, da bralcu ne daste zadoščenja, da bi hitro oziroma lahko sodil o njih. Vaši literarni portreti nikoli niso črno-beli.

Življenje je kompleksno. Vse drugo bi se mi zdelo grozljiva poenostavitev.

V romanu Bralec je tak problematičen lik Hanna Schmitz – prva ljubezen glavnega lika, pripovedovalca in naslovnega »bralca« Michaela Berga. Med študijem prava v okvirju seminarja, kjer gre za procese, na katerih sodijo storilcem še iz časa nacionalsocializma, Michael naleti na Hanno, ki je skupaj z drugimi paznicami v taborišču obtožena grozljivega dejanja. Kar naenkrat je soočen z notranjim konfliktom, ki mu ni kos, nekaj desetletij pozneje, po Hannini smrti, pa spozna, da je v času, ki ga je prebila v zaporu, veliko brala in se je sama poskušala soočiti s svojo preteklostjo in svojo krivdo. Vsekakor z njo kot likom odpirate vprašanja o krivdi in odpuščanju. Prav zaradi tega ste bili deležni marsikatere ostre kritike tako kritikov kot tudi bralcev, ki so se zgražali, ker likov ne prikažete tako, da bi jih lahko preprosto obsodili.

Mislim, da Hanna, tudi potem, ko v zaporu začne brati, zares ne doume, kaj je naredila med vojno. Mogoče zasluti, kaj je storila, ampak ko v pogovoru z Michaelom reče, da jo lahko razumejo samo mrtvi, ugotovimo, da ni zares dojela, za kaj je šlo. Michael jo je ljubil, ko je bil mlad, in te ljubezni se tudi po tem, ko ugotovi, kaj je Hanna storila med vojno, ne more  povsem otresti. To pa je na sploh usoda povojne generacije, torej generacije s starši, ki so bili med drugo svetovno vojno vpleteni v razna grozodejstva. Pride trenutek, ko izveš, kaj so naredili tvoji starši, stric, teta, učitelj, duhovnik… obenem pa te osebe ostajajo ljudje, ki jim sam veliko dolguješ, jih ljubiš in nosiš v srcu. S to dilemo, tem notranjim konfliktom, se sooča tudi Michael – »bralec«. Spomnim se marsikaterega pogovora z bralci tega romana – predvsem pogovora z moškim v Tel Avivu, ki je rekel, da ob čem takem ne moreš občutiti nobenega notranjega konflikta, ampak lahko samo obsodiš. Ampak ponavljam – tako preproste te stvari pač niso.

Tudi v vašem novem romanu Olga obstaja takšna oseba – Herbert, Olgin izbranec, ki se udeleži genocida nad afriškim ljudstvom. V tem, da si Nemci želijo pokoriti ali celo pobiti celotno ljudstvo v krajih, kjer so pravzaprav oni sami tujci, ne vidi nič problematičnega.

Kdo pa je okrog leta 1900 v vlogi kolonialne sile razumel, da vdira v neko deželo? Tega niso razumeli niti Nemci niti Angleži niti Francozi. Slovenci ste imeli srečo, da niste imeli kolonij in niste soočeni s tovrstnimi krivdami. Res je, Herbert tega nikakor ne razume – v tem smislu je otrok svoje dobe. Tudi tega ne ve najbolje, kako naj bi živel oziroma ne zna živeti. Živi s fantazijami o širjavah in o nečem velikem, ampak to so prazne fantazije. Pravzaprav gre za sanjarjenje o niču, v katerem se konec koncev zgubi in v katerem umre.

In prav roman, ki v tem primeru predstavi Herbertovo perspektivo, je idealen medij za to, da kot bralci doumemo duh časa, ki ga opisujete.

Temu lahko samo pritrdim.

Zanimivo pri vaših romanih je, da na življenja protagonistov vedno ključno vpliva zgodovinsko in družbeno ozadje. Vedno znova opisujete zgodovinska dogajanja, predvsem v Nemčiji, in pogosto se osredotočate na čas nacionalsocializma.

Vse to zame igra pomembno vlogo. Poznam ljudi, ki odločno in zadovoljno živijo v »tukaj in zdaj«, v mislih imam predvsem mlajše ljudi. Nekateri živijo tudi brez osebne biografije, tako da celo njihova lastna zgodovina za njihovo življenje v tem trenutku ne igra ključne vloge. Jaz ne bi mogel tako živeti. Moja lastna zgodovina in zgodovina Nemčije kot moje dežele je del mene, je v meni vedno navzoča in je ne morem odmisliti.

Časovni razpon v vaših romanih je praviloma zelo dolg: na primer v Bralcu nekje od Michaelovega otroštva do Hannine smrti, v Olgi se dogajanje začne ob koncu 19. stoletja in zaobjame celo 20. stoletje. Kako zahtevno je portretirati neko literarno figuro v celotnem poteku njenega življenja?

To je dobro vprašanje. Ne vem, če imam dober odgovor. Ko pišem, se počutim zelo blizu svojim likom. Lahko bi rekel, da z njimi živim. Mogoče si, zdaj ko sem tudi sam starejši, svoje like vedno lažje predstavljam z dolgimi življenji.

Vedno znova se ukvarjate s časom nacionalsocializma. Tudi v romanu Olga, čeprav to obdobje tukaj ni tako zelo v ospredju kakor kje drugje. Kot ste že prej omenili, ste sami pripadnik povojne generacije – generacije, ki je morala boleče ugotoviti, da je prejšnja, torej vojna generacija, počela vse mogoče strašne stvari – pogosto tudi člani znotraj posameznikove družine – in se je s tem morala soočiti. Pri vas lahko sklepamo, da tega še vedno niste uspeli v sebi predelati, saj vedno znova pišete prav o tem.

To je del naše in moje sedanjosti. Pri Olgi sem se v času pomaknil bolj nazaj, ker se pogubno dogajanje ni začelo šele leta 1933, temveč z Nemškim cesarstvom. Že prva svetovna vojna je svet uničila do te mere, da si še dolgo po njej ni opomogel. To zgodovinsko dogajanje je neposredno povezano tudi z našo sodobnostjo. Ne morem si predstavljati, da bi razmišljal o trenutni družbi in politiki, ne da bi ob tem vedno hkrati razmišljal o preteklosti.

Večina ljudi, ki je bila v času vojne vpletena v grozodejstva, se je po vojni povsem normalno spet integrirala v družbo, spet so se vrnili v svoje družine, zasedli položaje, ki so jih imeli prej, torej niso bili kaznovani za svoja dejanja. Tudi o tem vedno znova pišete.

Tako je. Ljudje, ki počnejo pošastne, grozljive stvari, niso nujno pošasti. Lepo in preprosto bi bilo, če bi lahko rekli, da ljudje spadajo v dve kategoriji – na eni strani v kategorijo pošasti, ki počnejo pošastne stvari, in na drugi strani v kategorijo dobrih ljudi, ki počnejo samo dobre stvari. Ampak tako preprosto to ni. Počneš lahko grozljive stvari, pa si še vedno tudi prijazen sosed, ljubezniv mož in tako naprej.

V Bralcu opisujete čas 60. let prejšnjega stoletja, ko je v Nemčiji prišlo do vsaj delnega predelovanja preteklosti. Prišlo je do določenih procesov, v katerih pa se je v glavnem sodilo tistim, ki so imeli na ravni odločanja razmeroma nizke funkcije. V Bralcu na primer sodijo Hanni in njenim kolegicam, ki so bile samo v vlogah paznic v taborišču. Ste tudi sami v vlogi jurista doživeli ta čas in kakšne sodne procese v tej povezavi?

Ja, videl sem nekaj procesov in v 60. letih sem bil študent. Pri nas se je ta predelava preteklosti začela že s tem, da smo brali stvari, o katerih so pisali naši profesorji. Oni pa niso postali profesorji šele po času Tretjega Reicha, temveč so svoje delo opravljali že prej. Ko sem sam študiral, je še obstajala tako imenovana »strupena omara« v pravni knjižnici, kamor so zaprli problematična besedila, ki so jih pisali naši učitelji. Zavzeli smo se za to, da bi to omaro odprli, in smo potem prebrali, kaj so napisali. Po eni strani sem torej doživel nekaj procesov, po drugi strani pa sem bral o tem, kaj sta pomenila pravo in znanost o pravu v času nacionalsocializma, ter spoznal, kje so bile pri naših učiteljih v razmišljanju določene kontinuitete.

Tudi v romanu Olga je čas nacionalsocializma zelo prisoten, če že ne povsem v središču pozornosti. Eden najbolj bolečih trenutkov v romanu, najbrž kar najbolj boleč za protagonistko Olgo, ima opraviti z njenim sinom in tem, kar je počel v času druge svetovne vojne. Zaradi njegove funkcije, ki jo ima med vojno, se Olga odloči za radikalno dejanje in prekine stik z njim, čeprav je jasno, da ga ljubi. In na sploh je za vaše romane značilno, da vedno znova v življenjih likov, ki jih opisujete, pride do zelo bolečih trenutkov, predvsem na ravni odnosov, in ti trenutki so pogosto povezani z zgodovinskim dogajanjem.

Naša zgodovina je zelo boleča. In tako ni čudno, da ta zgodovina in vsa njena bolečina pride do živega tudi likom, ki jih opisujem, ter njihovi sodobnosti. Kako bi lahko bilo drugače?

Olga je zelo zanimiv literarni lik. Po eni strani je idealistka, ki se spusti v ljubezensko razmerje s Herbertom, sinom bogatega zemljiškega posestnika, čeprav ji je povsem jasno, da se kot oseba, ki prihaja s socialnega dna, ne bo mogla poročiti z njim, po drugi strani pa je realistka, ki se ves čas zaveda svojih družbeno postavljenih omejitev. Vseeno pa doseže, kar si zada v okvirih, ki jih sama prepoznava kot okvire svojih zmožnosti – na primer, da postane učiteljica. V času, ko za dekleta iz njenega okolja izobrazba še zdaleč ni bila nekaj samoumevnega, ona doseže ta cilj. In poleg tega preživi dve vojni.

Ona bi šla z veseljem na univerzo, ne le na učiteljišče. Olga je predstavnica generacije žensk, ki niso izživele svojih sposobnosti. Sam sem recimo imel dve babici, ki sta bili obe zelo sposobni – ena zabavna in tudi muhasta, ki je veliko brala in se izobraževala… lahko bi bila odlična novinarka, druga pa je imela tako dober smisel za književnost, da bi lahko postala, denimo, germanistka ali literarna teoretičarka. Ampak to ni bilo izvedljivo. Tudi tajnice mojih profesorjev so bile večinoma ženske, ki niso mogle uresničiti svojih ambicij in sposobnosti, pogosto ob boku moških, ki pa so živeli prek svojih sposobnosti.

Zanimivo je, da je glavni lik vašega novega romana Olga, vseeno pa ste se odločili, da bo pripovedovalec moški.

To je mladenič, ki jo sreča. Vedno znova se sprašujem, ali bi lahko napisal roman ali kratko zgodbo z ženske perspektive. Že pri prvi kriminalki sem si zastavil to vprašanje. Mislim, da mi ne bi uspelo. Ne vem, kako je, če se vsako jutro zbudiš kot ženska in se moraš podati v ta seksistični svet. Ne vem, kakšen je občutek, ko imaš menstruacijo. Preveč podrobnosti iz vsakodnevnega življenja, preveč detajlov je, s katerimi se ne morem poistovetiti, ki jih ne razumem. Pri Olgi sem prvič poskusil vsaj delno zavzeti žensko perspektivo s pismi, ki jih Olga piše Herbertu. S tem sem imel veliko veselja. Gre pa v pismih seveda za omejeno žensko perspektivo.

In seveda Olga v pismih piše Herbertu – torej sama sebe omeji v tem, o čem mu bo pisala. Razen v poznejših pismih, ki so že bolj dnevniške narave, saj že ve, da je mrtev, a mu kljub temu piše. Prvo napetost v knjigi ustvarite že z opisom Olge kot deklice, ki najraje stoji in gleda, Herberta pa opišete kot fanta, ki se je hotel pognati v tek tisti hip, ko se je naučil stati.

Ja, povsem različna sta. Ona vse življenje ostaja pametna opazovalka, on pa vse svoje življenje teče.

Olga tej nemogoči ljubezni do Herberta ostaja zvesta vse življenje. Tudi v vaših drugih delih radi opisujete težavne ljubezenske zveze in njihov razvoj prek več desetletij. Včasih pa ljubezenskim zvezam v vaših romanih vendarle uspe preživeti.

Tega vašega opisa sem zelo vesel. Res je – ljubezenske zveze so lahko zelo težavne in lahko so zelo lepe. In lahko so oboje hkrati.

V svojih romanih opisujete like v vsej njihovi večplastnosti – prikažete jih v njihovih najtemnejših trenutkih, a tudi s pozitivnih strani. Vaš pogled nanje, kot je razvidno iz vašega opusa, pa je vedno pogled, ki ne sodi, ki ne obsoja. Očitno je, da želite svojim bralcem predvsem zastavljati vprašanja. In jim obenem preprečujete, da bi ostali čustveno neprizadeti.

Prej ste me vprašali o povezavi med pravom in pisanjem – mogoče lahko zdaj odgovorim na to vprašanje. Kot pravnik se moraš odločati, moraš soditi. Razumem, da družba to potrebuje. Književnost in umetnost na sploh pa imamo zato, da odpiramo pogled v daljavo. Toda niso samo pravniki tisti, ki sodijo in odločajo – v življenju moramo to početi vsi. Ampak to naše življenje vedno nekoliko zoži, medtem ko umetnost in literatura vedno znova odpirata horizont.

Olga v romanu večkrat ponovi, da je Nemčija od kanclerja Bismarcka naprej hotela biti prevelika in da so imeli Nemci od takrat naprej predimenzionirana hotenja. Je takšno tudi vaše mnenje?

Olga do Bismarcka ni pravična. On je imel pravzaprav zelo jasen pogled glede možnosti Nemčije in je veliko svaril. Ni na primer želel, da bi imela Nemčija kolonije in da bi osvajala svet. O njem ne presoja pravično. Ni pa zgrešena njena teorija, da so Nemci, ki so dobili svojo lastno deželo pozneje kot drugi evropski narodi, in je torej zanje ta dežela dolgo obstajala samo v domišljiji ter  je ta domišljijska slika posledično postala prevelika, ko so končno imeli svojo državo, pa se je ta fantazija o veličini nadaljevala in se usmerila v razmišljanje o kolonijah in osvajanjih.

Začeli ste s pisanjem kriminalk. Od te forme ste ohranili, da v vaših delih vedno pride do določenih razkritij. Tudi v romanu Olga je nekaj stvari, ki jih kot bralci morda slutimo, potem pa dobimo potrditev. Bralcu torej ne odrečete zadovoljstva, ki ga ima ob odkrivanju skrivnosti, kar je značilno tudi za kriminalke.

Mislim, da je nekaj resnice v tem vašem opažanju. Mogoče imam preprosto rad skrivnosti.

Bralec je bil prvi nemški roman, ki se je uvrstil na vrh lestvice prodajnih uspešnic New York Timesa. Kaj je po vašem mnenju največji razlog za takšen uspeh? Naj dodam, da tudi v tem romanu ves čas prihaja do razkritij in je v tem smislu zelo napet.

Razlogov je najbrž več. Mislim, da se je veliko bralcev in bralk, predvsem tistih starejših, zanimalo za to, kaj pomeni preteklost Tretjega Reicha za mojo, torej za povojno generacijo. In kakšen je naš odnos do te preteklosti. Mislim, da je dilema oziroma notranji konflikt, ki ga doživi Michael, da ljubi nekoga, ki je storil nekaj strašnega, nekaj univerzalnega, kar ni nujno povezano s politično zgodovino. Poleg tega knjiga ni predebela, kar marsikateri bralec zna ceniti. V Bralcu gre za ljubezen, za sodno dramo, za težave, ki pri bralcih spodbudijo premislek in čustvovanje. Bralci in bralke radi razmišljajo o tem, kar preberejo in jim ugaja, če jih kot avtor soočiš z nekim problemom, ki bremeni tudi njih. Poleg tega sem imel preprosto veliko srečo, da je bila knjiga tako uspešna.

Je bilo po takšnem uspehu Bralca težko napisati naslednjo knjigo?

Sploh ni bilo težko. Imel sem 50 let. Živel sem življenje profesorja in sodnika ustavnega sodišča in sem pisanje od samega začetka doživljal kot veliko srečo. In potem sem imel s tem pisanjem še uspeh. Velika sreča je že, če se ti kaj takega zgodi enkrat v življenju. Kar sem napisal pozneje, mi je bilo prav tako v veliko zadovoljstvo. Preprosto rad pišem.

Obstaja več filmov, ki so bili posneti po vaših romanih. Najboljši in najuspešnejši je vsekakor Bralec režiserja Stephena Daldryja – Kate Winslet je za vlogo Hanne Schmitz med drugim prejela oskarja za najboljšo glavno žensko vlogo. Kako gledate na filmske adaptacije vaših romanov?

Ne smeš pričakovati, da boš v filmu videl podobe, ki si jih imel v glavi, ko si pisal knjigo. Film ne more biti ilustracija knjige, temveč je nekakšna različica knjige. Pogosto slišim, da se pisatelji in pisateljice pritožujejo nad filmskimi adaptacijami knjig, vendar mislim, da je glavna težava v njihovem prepričanju, da bi moral režiser na film prenesti podobe, ki jih imajo oni v glavi. To se seveda nikoli ne zgodi in v filmu nujno pride do določenih sprememb – že zaradi dolžine. Med knjigo in filmom Bralec je precej razlik – osnovna je, da je knjiga pripovedovana iz prvoosebne perspektive, česar v filmu ni. Michaela v filmu upodobita dva igralca, kar ta lik malce oslabi, njo pa upodobi neverjetno prezentna, močna in čudovita igralka, s čimer nujno pride do določenih zamikov v zgodbi. Ampak menim, da gre v tem filmu za tehtno in dobro variacijo in zamike.

Film je med drugim produciral Harvey Weinstein, ki ga je v zadnjih letih več žensk obtožilo spolnega nadlegovanja. Spet gre za človeka, ki je sicer za področje filma storil marsikaj pozitivnega, v svet je spravil veliko izjemnih filmov, ko gre za odnose, pa je očitno prečkal vse dopustne meje. Tudi Kate Winslet se mu na podelitvi oskarjev ni hotela zahvaliti, čeprav ji je filmska ekipa naročila, naj to naredi, če bo dobila nagrado. Kaj o tem menite vi?

Harveya sem tudi sam spoznal. Res je tip traktorja in predstavljam si, da do žensk ni bil nič drugačen – da je od njih zahteval vse mogoče, jih celo posilil. Lahko si predstavljam, da je to počel, glede na svojo izkušnjo z njim. Obenem je deloval kot traktor tudi, ko je šlo za ustvarjanje filmov. Bil je nepopustljiv, boril se je in priskrbel denar za projekte ter vse, kar je potrebno za produkcijo. Pri njem je v eni osebi združeno oboje.

Ali že pišete  novo knjigo?

Vedno pišem. Jeseni bo izšla nova zbirka kratkih zgodb, pišem pa tudi že nov roman.

Bernhard Schlink, najlepša hvala za pogovor.


20.04.2023

Tatiana Ţîbuleac, moldavijska pisateljica

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je obiskala Ljubljano kot gostja Festivala literature sveta – Fabule. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo, na začetku pa lahko slišite nekaj taktov iz komada Primavara (Pomlad) priljubljene moldavijske skupine Norok, skupine, ki jo je v osemdesetih letih dvajsetega stoletja poslušala tudi Tatiana Ţîbuleac.


13.04.2023

Deset let festivala Kurja polt - pogovor z Mašo Peče

Med 17. in 23. aprilom bo v Ljubljani v Kinodvoru in v Slovenski kinoteki potekala 10. izdaja festivala žanrskega filma Kurja polt. Ob tem jubileju se Tesa Drev Juh v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarja z Mašo Peče, ki festival vodi že od začetka – o izzivih, uspehih, o preteklih izdajah in o letošnji ediciji Kurje polti, pa o stigmi, ki se še vedno drži žanrskega filma. Na fotografiji Maša Peče Foto: Miloš Ojdanić / MMC RTV SLO


06.04.2023

Bernardine Evaristo: "Jaz pišem, liki pa mi povedo, kdo so. Torej se napišejo sami."

Kot zadnja mednarodna gostja festivala Fabula - Literature sveta je Ljubljano obiskala britanska avtorica Bernardine Evaristo, ki jo pri nas poznamo predvsem po romanu Dekle, ženska, druga_i, pa tudi po novoizdanih spominih z naslovom Manifest: nikdar odnehati; obe knjigi je prevedla Katja Zakrajšek. Z Bernardine Evaristo se je pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://en.wikipedia.org/wiki/Bernardine_Evaristo


30.03.2023

José Luis Peixoto: "Smrt je tista, ki daje vrednost življenju, trenutkom in nepovrnljivosti časa."

Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najvidnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah sta se ob Peixotovem gostovanju na festivalu Fabula pogovarjala z Majo Žvokelj. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.


23.03.2023

Oksana Zabužko, avtorica romana Terenske raziskave ukrajinskega seksa: "Pri tej knjigi je šlo za dejanje osvoboditve."

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je pogovarjala Staša Grahek. Foto: Nik Rovan / BoBo


16.03.2023

Amir Muratović, režiser filma Temni pokrov sveta: "Prihodnost je v tem, da manj trošimo, manj delamo in si manj stvari želimo."

Amir Muratović je avtor številnih dokumentarnih del – lotil se je slikarstva v filmu Kolo: Pesem za Matijo Jamo, literature v filmu Cankar, arhitekture v filmu Fabiani: Plečnik, posnel je film o Švicariji, Muzeju norosti in še čem. V svojem novem filmu Temni pokrov sveta, ki si ga lahko ogledate na Festivalu dokumentarnega filma, ki poteka v Ljubljani, je s kamero spremljal Matevža Lenarčiča, ko je z letalom potoval po svetu in meril količino črnega ogljika, enega od glavnih onesnaževalcev našega planeta. Z režiserjem se je pogovarjala Tesa Drev Juh. Foto: Amir Muratović / Tomaž Lunder


09.03.2023

Slavenka Drakulić: "Ko v Amazon v angleščini vpišete pojem staranje, torej ageing, dobite knjige, ki govorijo o tem, kako se ne postarati."

Slavenka Drakulić, ena najpomembnejših hrvaških publicistk in pisateljic, je nedavno v Ljubljani predstavila prevod svoje knjige Nevidna ženska in druge zgodbe. V njej obravnava intimni svet staranja, v središču katerega je spet žensko telo. Zbirko, avtoričino že deseto delo, ki ga lahko beremo v slovenščini, je prevedla Mateja Komel Snoj. S Slavenko Drakulić se je ob tej priložnosti pogovarjal Sašo Puljarević. Foto: Luka Dakskobler / BoBo


02.03.2023

Adelia Prado Pogovor z Barbaro Juršič

Nedavno je pri založbi KUD Logos izšla prva knjiga Adélie Prado v slovenščini z naslovom Razbijanje srca v prevodu Barbare Juršič. Oseminosemdesetletna brazilska pesnica in pisateljica se je šele pri štiridesetih letih odločila, da objavi svoje pesmi in ko so prišle so v roke pesniku Carlosu Drummondu de Andradeju, je napisal v časopisni kolumni, da je »gospodinji iz Minas Gerais pesmi narekoval sam sveti Frančišek«. Danes velja Adélia Prado za eno najizvirnejših in najboljših brazilskih pesnic. O njej in njenem ustvarjanju se Tadeja Krečič pogovarja s prevajalko Barbaro Juršič, ki je trenutno tudi direktorica Tehniškega muzeja Slovenije.


02.02.2023

Branko Cestnik, Sonce Petovione in Viktorin Ptujski

Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.


23.02.2023

Romunski filmski ustvarjalec Cristian Mungiu: "Pomembno se mi zdi, da za to, kar v filmu vidimo, obstajajo različne interpretacije."

Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić


16.02.2023

Zadnje poletje obiranja breskev: z zlatim medvedom nagrajeni Alcarràs Carle Simón

V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost. Na fotografiji: režiserka Carla Simón https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carla_Sim%C3%B3n-67545.jpg


11.02.2023

Dr. Marko Štepec: "Upam, da bosta javnost in politika nekoč bolj odgovorno pristopili k dediščini osamosvojitve."

Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja. Foto: https://www.muzej-nz.si/


09.02.2023

Pogovor z Asto Vrečko, ministrico za kulturo

Še preden je propadel poskus interpelacije je Miha Žorž gostil doktorico Asto Vrečko, ministrico za kulturo Republike Slovenije. Pogovarjala sta se o trenutnem stanju slovenske kulture, o velikih projektih, ki so pred nami, na primer gostovanje na Frankfurtskem knjižnem sejmu, dotaknila pa sta se tudi aktualnih in neprijetnih tem od združitve Muzeja osamosvojitve z Muzejem novejše zgodovine do afere Fotopub.


26.01.2023

Asher Kravitz, avtor Judovskega psa: "S smislom za humor je tako: ko ostaneš brez njega, ti običajno zmanjka tudi volje do življenja."

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras


19.01.2023

In memoriam Borut Trekman

Kratka Radijska igra - Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost - Portretna študija dramaturga in prevajalca Boruta Trekmana Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. V tokratne Razglede in razmisleke smo zato uvrstili portretno miniaturo Boruta Trekmana z naslovom Šlo nam je za to, da produciramo radijsko umetnost. Leta 2015 jo je kot Kratko radijsko igro pripravil režiser Klemen Markovčič, ki se je s portretirancem tudi pogovarjal. Oddajo sta sooblikovala tonski mojster Nejc Zupančič in bralec Igor Velše. V oddaji so bili uporabljeni odlomki iz radijskih iger Garou – Garou Marcela Aymeja in Hellmuta von Cubeja; Osebna izkaznica van Badebouma Michela Deona; Lumpacij vagabundus ali Zanikrna trojica Johanna Nepomuka Nestroya; Direktor Primoža Kozaka; Smrt Jamesa Deana Alfreda Anderscha; Dolgi pohod Gerta Hofmanna; Magnetofonski trakovi Alfonsa Sastra; Slušna igra 1 Petra Handkeja in Maturantska naloga Sonje Grizila - pri katerih je bil portretiranec dramaturg ali prevajalec. Produkcija Uredništva igranega programa. Na fotografiji: Borut Trekman l. 2007 Foto: Tina Kosec/Bobo


12.01.2023

Drago Jančar: Nisem si mislil, da bo imel ta roman tak učinek

Ko je Drago Jančar neko noč prebiral kroniko gradu Strmol, je takoj vedel, da bo napisal roman To noč sem jo videl. Ni pa si predstavljal, da bo imel roman tak učinek, pa ne le na slovensko družbo: to tragično zgodbo prebirajo tudi drugod po svetu. Roman je bil preveden v več kot 26 jezikov, zdaj pa ga bo mogoče tudi poslušati, saj je pri ZKP RTV Slovenija izšel v obliki zvočne knjige. Ob tej izdaji je Drago Jančar razmišljal o poti romana in o tem, kako je spoznaval tragično usodo zakoncev Hribar. Izdaja zvočne knjige To noč sem jo videl je prvi iz niza dogodkov ob praznovanju šestdesete obletnice 3. programa Radia Slovenija, programa Ars. V teh dneh jo lahko na Arsu poslušate vsak delovnik ob 19.00. Razdeljena je v štiriindvajset nadaljevanj, na voljo pa je tudi na spletnih straneh programa Ars in ZKP RTV Slovenija.


05.01.2023

Latvijska režiserka Signe Baumane: "Animacija je osupljiv medij za pripovedovanje zgodb."

V ZDA živeča latvijska režiserka Signe Baumane je navdušila že s svojim avtobiografskim celovečernim filmom Kamenje v mojih žepih (predstavljen je bil tudi na Animateki); v njem ob pomoči vizualnih metafor obravnava duševno zdravje žensk, odkrito govori tudi o depresiji. Njen novi celovečerni film Moja romanca z zakonom nadaljuje črnohumorno seciranje ženskih življenj v patriarhalni družbi, pripoveduje o fantaziji in realnosti zakonske zveze, kot jo je avtorica doživela sama. Signe Baumane se je Tini Poglajen oglasila iz svojega studia v newyorškem Brooklynu.


29.12.2022

Richard Bassett: "Spraševal sem se, kako bo ta na pogled preprosti maestro shajal s tako notorično težavnim orkestrom, kot so Dunajski filharmoniki."

Odlomek iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (Cankarjeva založba, 2021). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v obdobju padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa, piše o enem najznamenitejših svetovnih orkestrov: Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović, Maks Pust. Na fotografiji: Dunajski filharmoniki leta 2009 v dvorani Musikverein https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musikverein_Wien_2009_04_30.JPG


22.12.2022

Zapuščina zoper pozabo - Književna republika Borisa Pahorja

Znanstvenoraziskovalni projekt Književna republika Borisa Pahorja, ki poteka pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU, ima ambiciozno nalogo: preučiti vprašanje konstrukcije avtobiografskega jaza ob upoštevanju celotnega opusa tržaškega pisatelja. Opus vključuje celotno Pahorjevo zapuščino; njen najbolj osupljiv sklop pa je verjetno pisemska korespondenca, v kateri je po skromni oceni več kot 5000 pisem. Projekt predstavljata dr. Urška Perenič in ddr. Igor Grdina. Foto: BoBo


15.12.2022

Branko Madžarevič: Proust in Radojka Vrančič

Leto, ki se izteka, je bilo, med drugim, tudi leto Marcela Prousta, v Franciji še posebej. Ob stoti obletnici pisateljeve smrti novembra je nastala prava proustomanija, kot smo brali v medijih, saj je bilo pripravljenih več razstav, posebnih oddaj, novih izdaj knjig in ponatisov. Tudi pri nas okrogla obletnica ni bila prezrta, pri založbi Beletrina je izšla knjiga Petinsedemdeset listov, zgodnje Proustovo pisanje v prevodu Katarine Marinčič, in celoten ciklus Proustovih romanov s skupnim naslovom V iskanju izgubljenega časa v prevodu Radojke Vrančič. Prav tej izjemni prevajalki Je svoje razmišljanje posvetil prevajalec Branko Madžarevič, ki je sam poslovenil temeljna dela, na primer Rabelaisova Gargantuo in Pantagruela, Célinovo Potovanje na konec noči; prav zdaj zaključuje Montaigneove Eseje; nastopil je na simpoziju na Filozofski fakulteti 17. novembra 2022.


Stran 5 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov