Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Janis Varufakis: Trumpizem postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši

28.10.2021


Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo

Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.

Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?

Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.

Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.

Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.

V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.

Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.

Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.

Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.

Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.

Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.

V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.

O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.

Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.

Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.

Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.

Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.

Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.

A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.

Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.

Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?

To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.

No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!

Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.

Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.

A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.

Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.

Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.

Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?

Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.

Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.

Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.


Razgledi in razmisleki

701 epizod


Gostimo pomembne domače in tuje ustvarjalce ter poslušalce seznanjamo z odmevnimi dogodki ali fenomeni na kulturnem področju doma in v tujini. Sporadično objavimo besedila, ki obravnavajo področja literature, gledališča, filma, arhitekture, oblikovanja, likovne umetnosti in prevajanja.

Janis Varufakis: Trumpizem postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši

28.10.2021


Razmerja moči med levico in desnico se bistveno ne spreminjajo

Ekonomist in nekdanji minister za finance v vladi Sirize v Grčiji Janis Varufakis je prepričan, da postaja po Bidnovi zmagi trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. Nekaj boljših volilnih rezultatov levega političnega tabora po Evropi pa niso niti približno znanilci sprememb v razmerju moči med desnico in levico. Varufakis je zelo kritičen do levice, ki ne izpolnjuje obljub, ki jih je dala volivcem. O krizah, ki se nenehno napovedujejo pa pravi, da se mora najprej končati zdajšnja, da bi se sploh lahko začela nova. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem obisku Ljubljane. Prejšnji teden je na festivalu Indigo sodeloval v pogovoru, ki ga je vodil filozof Slavoj Žižek.

Zdi se, da prihaja nova kriza, energetska. Od kod prihaja in kaj bo prinesla?

Ne bodimo panični, nismo v sedemdesetih letih. Tista kriza prav tako ni bila energetska, temveč politična. Trenutno se soočamo z motnjami v verigi dobave zaradi pandemije. Ko so vlade pritisnile na gumb in se je zaradi popolnega zaprtja vse ustavilo, so se vse ladje in kontejnerji nabrali na enem mestu, ampak napačnem. Pomislite na vse ladje, ki iz Kitajske prevažajo dobrine v Los Angeles. Ko se je svet ustavil, se te ladje niso ustavile, temveč so nadaljevale pot in raztovorile dobrine. Podobno velja za tankerje, ki so iz Katarja tovorili utekočinjeni zemeljski plin na Kitajsko. Raztovorili so ga in nato obstali na Kitajskem. Niso se vrnili v Katar. Ko smo nato pritisnili na gumb in ponovno zagnali gospodarstvo, so bile vse te ladje na napačnih mestih. Lahko si mislite – dobro, zdaj pa se bodo pač premaknile na pravo mesto, vendar stvari ne delujejo tako. Do takrat, ko se vrnejo, je namreč zaloga dosti večja. Prišlo je torej do te motnje, poleg tega pa je bilo v zadnjih osmih mesecih tudi manj vetrovno. Države, ki se močno zanašajo na vetrno energijo, kot sta recimo Velika Britanija in Danska, so morale to izgubo nadomestiti s plinom. Hkrati pa Putin pritiska na Evropsko unijo, da bi odobrila obratovanje plinovoda Severni tok 2, tako da zmanjšuje dobave skozi Ukrajino. Vsi ti faktorji so torej prispevali k trenutnim težavam.

Velik izziv je, kako zmanjšati odvisnost od fosilnih goriv in plina. Zato bo ta kriza povezana s političnimi odločitvami. Koliko denarja smo pripravljeni nameniti prehodu k bolj zelenim virom energije? Ne gre za to, da energije ne bo dovolj.

Znanstveniki pravijo, da bi morali vsaj 60 odstotkov fosilnih goriv ohraniti v zemlji. Ne bi jih smeli uporabiti, nadomestiti pa jih bi morali z obnovljivimi viri. To bi morali storiti, vprašanje pa je, kdo bo to plačal. Zato gre za neuspeh politike, ne pa za energetsko krizo.

V zadnjem desetletju se krize vrstijo ena za drugo. Komaj vstopimo v eno krizo, že se napoveduje nova. V kakšni krizi potem pravzaprav živimo? Varufakis meni, da gre za eno in isto krizo, ki se je začela leta 2008.

Če najprej odgovorim na vprašanje, ali prihaja nova kriza. Ne moremo govoriti o novi krizi, če stara še ni mimo. Mislim, da je gospodarska kriza leta 2008 eden ključnih dogodkov v zgodovini človeštva, tako kot je to bila kriza leta 1929. Seveda je bilo veliko manjših recesij in podobnega, a kriza, ki se je začela leta 1929, je spremenila svet. Svet po letu 1929 ni bil več tak kot svet pred letom 1929. In tako kot se je leta 1929 svet spremenil zaradi krize, se je zaradi krize spremenil tudi leta 2008.

Te krize še ni konec, samo preoblikuje se in preobraža v drugačne različice, deflacije in inflacije, vendar gre za isto krizo.

Za krizo neujemanja med denarnimi trgi in pravim kapitalizmom oziroma tem, kar je bil nekoč kapitalizem, motnja pa so tudi digitalne tehnologije. Kriza se torej nadaljuje.
Čemur na zahodu pravimo demokracija, je zelo nov model vodenja, ki ni obstajal pred 19. ali 20. stoletjem, dejansko niti pred drugo svetovno vojno. In ta model ni več uporaben. Trenutno smo v podemokratični dobi. Če drži moje mnenje, da je tehnofevdalizem zelo nevarna evolucija kapitalizma, to pomeni, da je politika postala toksična, strupena. Posledica tega so zelo zmedeni ljudje, ki se ne morejo več opredeliti za leve ali desne, temveč so preprosto jezni. Ta jeza je vidna. Večina ljudi cepljenja ne zavrne zaradi informacij, temveč preprosto zato, ker ne zaupajo vladi. Dovolj imajo avtoritarnosti in laži vlade. Ne pozabimo tega, da Trumpove lažne novice niso prišle kar od nikoder, temveč so bile odziv na lažne novice The New York Timesa in NBC-ja. Lažne novice so vedno obstajale, vprašanje je samo, kdo jih nadzoruje. Politični sistem predstavniške demokracije, ki je pomenil nek nadzor in določeno ravnovesje, je izginil.

Ali je mogoče graditi širše družbene spremembe in politično agendo na jezi? Varufakis nasprotuje politikam, ki izhajajo iz jeze. Mogoče pa je jezo preusmeriti.

Ne moremo je graditi na jezi, saj jeza goji fašizem. Lahko pa jo gradimo tako, da jezo spremenimo v akcijo, v misel, v kolektivno sprejemanje odločitev, v politiko v antičnem, atenskem smislu; torej tako, da se pogovarjamo, poslušamo in prepričujemo drug drugega.

V zvezi s cepljenjem proti covidu-19 ima Varufakis mnenje, ki ni osamljeno. Je velik zagovornik cepljenja, vendar ima po njegovem blatenje ljudi, ki se cepljenja bojijo ali so do njega skeptični, močan nasprotni učinek.

O obveznem cepljenju pa razmišljam takole. V določenih primerih se z njim strinjam, recimo v primeru bolnišnic, kjer morajo obstajati določena pravila, ki ne veljajo za celotno populacijo. Kirurgi na primer vedno nosijo maske. To, da morajo nositi masko, ko operirajo vas ali vašega otroka, ne pomeni, da so kirurgu omejene človekove pravice. Če me vprašate, ali se strinjam s tem, da bi morali vsi na planetu nositi maske, pa je moj odgovor ne. Skušam torej biti razumen. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak pri nas imamo na žalost vlado, ki blati tiste, ki niso cepljeni. Sam sem popolnoma na strani cepljenja.

Mislim, da je cepljenje ena od javnih dobrin in ena od velikih zmag medicinske znanosti. Sem polno cepljen in ko se vsak dan srečujem z ljudmi, jim vedno rečem, naj se gredo cepit, in to takoj. Vendar seveda ne deluje, ko vlada kot škodljivce ali tretjerazredne državljane obravnava tiste, ki so skeptični in boječi, gre namreč za boječe ljudi, ki ne vedo, komu bi verjeli.

Z moralnega stališča je to narobe, poleg tega še stopnjuje skeptičnost do cepljenja. Če želimo doseči visoko precepljenost, odgovor ni v obveznem cepljenju in demoniziranju skeptikov. Najhujši sovražnik strategije cepljenja so protiproticepilci.

Levi politični tabor je v zadnjem obdobju v mednarodni skupnosti dosegel boljše volilne rezultate. Ali se nakazujejo spremembe v razmerju moči do desnice? Trumpizem po mnenju Varoufakisa ni odšel, ampak postaja po Bidnovi zmagi vse močnejši. Naslednje volitve v Italiji in Španiji bi levica izgubila, v Nemčiji pa je bila zmaga prenizka.

Ne, to ni znanilo sprememb. Najprej – SPD se ni dobro odrezala, sicer se res ni odrezala tako slabo kot CDU, ampak 25 odstotkov glasov je zgodovinsko nizek rezultat. V vsakem primeru pa bodo vlado lahko sestavili le zato, ker bodo sodelovali z FDP. To je stranka, ki bi ji pravzaprav moral pripadati Wolfgang Schaeuble. Je popolnoma konzervativna in neoliberalna, torej nova vlada ne bo prinesla velikih sprememb. Biden pa je zmagal samo zaradi covida-19. Prepričan sem, da bi Trump ponovno zmagal, če ne bi bilo pandemije in se z zdravstveno krizo ne bi soočal tako neverjetno slabo.

Po Bidnovi zmagi postaja trumpizem vse močnejši in popolnoma obvladuje republikansko stranko. V Združenih državah Amerike se soočamo s katastrofo, upam sicer, da se motim, in Bidnu želim najboljše.

A če primerjamo demokrate in republikance, so ti dosti bolj enotni kot demokrati, ki se prepirajo med seboj.
Poglejmo v Italijo. Vsi slavijo to, da je premier Mario Draghi. Ne bom ga sodil, ampak razmislite o paradoksu tako imenovane levosredinske vlade Maria Draghija. Ta vlada je hkrati desnosredinska, saj je v njej Salvini. Paradoks je neverjeten. Draghi je v očeh ljudi najbolj priljubljen premier v zgodovini Evrope – ne Italije, temveč Evrope. Pa vendar če bi danes bile volitve, ne bi zmagal. In kdo bi zmagal? Desnica z Giorgio Meloni, ki je v resnici neofašistka. V Španiji je na poti iz parlamenta premier Pedro Sanchez. Populistična Ljudska stranka, torej frankisti, so skupaj s fašistično stranko Vox zmagali na regionalnih volitvah v širši madridski regiji. Sanchez bo naslednje volitve gotovo izgubil. Tega ne razlagam z veseljem, temveč z bolečino v srcu. Ne ovinkarimo, desničarski ksenofobni populisti še zdaleč ne izgubljajo moči.

Varoufakis je zelo kritičen do levega političnega tabora. Za poraz, vzpon fašizma in populizma je kriva levica. Čeprav so v Grčiji dobili od volivcev priložnost za spremembe, njihove volje niso spoštovali.

Mislim, da je levica zdesetkana. Poglejte, sam sem levičar, zato imam pravico biti zelo kritičen do levice. Če si Grk, si lahko kritičen do Grkov, kajne, ali če si temnopolt do temnopoltih. Sam sem levičar, zato bom zelo neusmiljen do levice. Po letu 1991 si nismo nikoli opomogli. Razpad Sovjetske zveze, nekdanje Jugoslavije, socialističnega tabora ... je za levico predstavljal smrten udarec. Imeli smo veliko priložnosti za okrevanje, največjo pa leta 2008, ko se je krušil kapitalizem in so ga rešile le centralne banke. Tedaj se je analiza levice izkazala za pravilno. Kljub temu smo bili edina politična sila, ki tega ni uspela izkoristiti, oziroma pri tem profitirati. Zakaj?

To je tema za dolgo diskusijo, a moramo biti zelo jasni – na levici smo sami odgovorni za svoj poraz, za vzpon fašistov in populistov. Mi na levici smo krivi za to.

No, dal vam bom primer svoje države, da bom govoril o nečem, kar dobro poznam in da svojim tovarišem v drugih državah ne bom povzročal težav. Leta 2015 smo bili kot radikalna levica izvoljeni v vlado. Imeli smo čudovito priložnost, da bi spoštovali veliko podporo ljudi, ki so nam jo na julijskem referendumu leta 2015 izkazali s kar 62 odstotki. Rekli so “ne” novi kreditni kartici, ki so nam jo ponujali skupaj s strogimi varčevalnimi ukrepi. Vendar volje volilcev nismo spoštovali. Odstopil sem, a ne gre zame, gre za to, da je levica, in to radikalna levica dobila priložnost, pa je ni izkoristila. Kaj smo naredili? Naredili smo samomor!

Zaradi velikega vpliva spletnih multinacionalk, ki kolonizirajo vse vidike našega življenja, smo priča novemu fevdalizmu, je prepričan Varufakis. Amazon je zanj digitalno okolje tehnološkega fevdalizma, saj le nekaj ljudi odloča o tem, kaj kdo kupuje in prodaja in česa kupci ne vidijo. Ob takem sistemu so nemočne celo vlade.

Hvala, ker berete moje delo. Mimogrede, prav o tem bo govorila moja naslednja knjiga. Poglejte, vse življenje že preučujem kapitalizem, še zlasti po letu 2008. V zadnjih dveh letih pa sem spoznal nekaj novih stvari in opazil nekaj izjemnega. Kot veste, je kapitalizem v zgodovini velikokrat spremenil svojo podobo: poznamo kapitalizem 19. stoletja, monopolni kapitalizem, new deal, sistem Bretton Woods, finančni kapitalizem ... to so zelo različne oblike kapitalizma, ki pa so imele dve skupni lastnosti. Gonilna sila vseh teh oblik je bil dobiček, druga skupna poteza pa je to, da se je ustvarjanje in distribucija vrednosti, ali kot bi rekli mi marksisti izkoriščanje, dogajalo na trgih. Bodisi na trgu dela, trgu nepremičnin, trgu denarja in tako dalje.

A dobički in trgi, osrednji stebri kapitalizma vseh teh vrst kapitalizma niso več bistveni. Sistema ne poganja več dobiček, sistem v Združenih državah Amerike, še bolj pa v Evropi, poganja centralna banka. Gre za denar centralne banke in ne za dobiček, dobičkonosnost še nikoli ni bila nižja.

Samo platforme, kot sta Google in Facebook, imajo dobiček, preostali sektorji pa ne, tečejo v prazno. Številnim podjetjem gre presenetljivo dobro, pa še nikoli niso imela dobička. Uber nikoli ni ustvarjal dobička, a jim je vseeno, saj gredo vrednosti njihovih delnic v nebo zaradi denarja centralne banke, ki vlaga v trg delnic. Dobiček torej ni več gonilna sila, gonilna sila je državni denar, trge pa vse bolj spodrivajo platforme. Ko nakupujete na Amazonu, ne vstopate na trg, temveč v digitalni fevdalni prostor. En človek, en algoritem v lasti maloštevilnih ljudi, določa, kaj kdo kupuje, kdo kaj prodaja, kaj je strankam vidno in kaj ne. To je fevdalizem in zato govorim o tehnološkem fevdalizmu. Ali je pomembno kako to imenujemo? Ne, pomembno je, kaj to pomeni za svet, v katerem živimo. To, kar opisujem kot tehnofevdalizem, se ne odziva več na makroekonomske politike naših vlad. Centralne banke so prestrašene, ne vedo, kaj naj storijo, saj nimajo vpliva – kot da bi pilot v letalu potegnil ročico in se ne bi zgodilo nič. Tehnofevdalizem tudi pomembno vpliva na naše vsakdanje življenje, te platforme so kolonizirale vsak vidik naših življenj. Ko pridemo po službi domov, ustvarjamo vsebine za Facebook, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Ko delamo od doma, uporabljamo Zoom ... med delom in prostim časom ni več jasne ločnice in to je del tega, kar imenujem novi fevdalizem.

Kje je danes upanje? Ali je na upanju mogoče graditi politiko in širše družbene spremembe? Velik del družbe je razočaran nad obljubami politikov, ki so dajali upanje, zato se zdi, da je upanje postalo prazna floskula.

Razlikovati moramo med upanjem in optimizmom. Sam nisem optimističen, imam pa upanje. Upanje je skoraj moralna dolžnost. Kakšen smisel ima sicer to, da vsako jutro vstaneš in nekaj počneš? Vsi bomo umrli, ampak nič zato, to ni razlog za depresijo. Moramo torej ločiti med upanjem in optimizmom. Kaj pa upanje in politika?

Rad si domišljam, da nisem politik, saj govorim to, v kar verjamem in verjamem v to, kar govorim, ne glede na politično ceno.

Mislim, da sem to dokazal s tem, da sem odstopil, ko sem moral odstopiti. Ko smo ustanovili politično stranko, smo volivcem govorili res težke stvari, kot to, da smo bankrotirali ali pa, da bi morali v državo sprejeti begunce, ki pridejo na mejo. Za ljudi so to zelo nepriljubljene besede, saj ne želijo slišati, da smo v bankrotu, tudi če se tega zavedajo. Zdaj, ko se pogovarjava, sva v umetniškem centru in po mojem mnenju umetnost določa to, da umetniki nimajo izbire glede tega, ali ustvarjajo ali ne. Ustvarjajo zato, ker ne morejo drugače. In mislim, da je podobno z upanjem – če imamo tak odnos, se politika in upanje lahko ponovno združita.

Ob koncu smo Varufakisa vprašali, kaj zanj osebno pomeni svoboda. Zanimiv odgovor je dal. Svoboda je zanj v tem, da mu ni treba prodajati stvari in je svoboden od trga.


19.01.2017

Razgledi in razmisleki - Matjaž Vipotnik

Oddajo Razgledi in razmisleki posvečamo nedavno preminulemu umetniku Matjažu Vipotniku, grafičnemu oblikovalcu. Doktor Peter Krečič je o njegovem ustvarjanju in o pomenu njegovih grafičnih rešitev napisal daljše besedilo, ki ga, malo skrajšanega, objavljamo v današnji oddaji. Matjaž Vipotnik se je rodil leta 1944. S svojimi svežimi oblikovalskimi idejami se je pojavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, nato pa je temeljno zaznamoval slovensko grafično oblikovanje z gledališkimi plakati, pa tudi s scenografijami, celostnimi podobami institucij, oblikovanjem knjig. Izdelki Matjaža Vipotnika so nepogrešljivi del naše preteklosti, pa tudi nekdanje Jugoslavije, nekateri pa so segli tudi po svetu vse do Kitajske. Pred štirimi leti je Matjaž Vipotnik dobil Prešernovo nagrado za življenjski opus.


12.01.2017

Razgledi in razmisleki - Saša Vuga o radijski igri

Oddajo Razgledi in razmisleki namenjamo nedavno umrlemu pisatelju, akademiku Sašu Vugi, avtorju številnih romanov, pa tudi scenarijev in radijskih iger. Ob predvajanju Vugovih radijskih dram: Bernardek, Silvestrovo črepinj in Maistrova najdaljša mariborska noč, se je režiser Aleš Jan pogovarjal z avtorjem. Iz pogovorov je mogoče razbrati predvsem Vugovo izjemno spoštovanje slovenskega jezika, erudicijo, občutek za trdno dramaturgijo in ravnovesje ter poznavanje radijskega medija, s katerim se je začel seznanjati že zgodaj. Ko je bil še zelo mlad, je Saša Vuga nekaj let delal kot bralec na takratnem radiu Ljubljana. Razmisleki enega najprodornejših umov zadnjega obdobja v oddaji Razgledi in razmisleki, torej.


29.12.2016

Razgledi in razmisleki: Isabelle Wery

V zadnji oddaji Razgledi in razmisleki v letu 2016 se predstavlja Isabelle Wéry, belgijska pisateljica, igralka in avtorica besedil za gledališče. Tako za igralske kreacije kot za pisanje je prejela več nagrad, za roman Razkoščičena Marilyn: Evropsko nagrado za književnost. Knjigo imamo tudi v slovenščini, prevedla jo je Mateja Seliškar Kenda, na predstavitev knjige v Ljubljani pa je prišla avtorica sama. Takrat je Tadeja Krečič z Isabelle Wéry posnela pogovor, ki mu bomo prisluhnili v oddaji.


22.12.2016

Manolo Cruz, igralec in režiser

Igralec Manolo Cruz je zaigral v stotinah filmov in gledaliških predstav kolumbijske produkcije. Vloge so mu prinesle slavo, ne pa tudi osebnostne izpolnitve. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, je zato začel razvijati zamisel za svoj avtorski film, v katerega bo vdahnil svojo dušo. Najprej je napisal scenarij za film Med morjem in zemljo in – da bi prispeval k produkciji filma – iz ZDA celo uvažal avtomobile. Med morjem in zemljo je film o brezpogojni materinski ljubezni, o telesnih omejitvah in svobodi duha; Manolo Cruz ga je tudi režiral. Za pretresljivo čustveno dramo je na 27. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe prejel nagrado občinstva, s katero so ga nagradili tudi gledalci festivala Sundance. Z Manolom Cruzom se je pogovarjal Urban Tarman. Foto: Iztok Dimc


15.12.2016

Dobra žena Mirjana Karanović

Srbska igralka Mirjana Karanović ima za sabo bogato življenjsko pot. V 80. in 90. letih je zaigrala v filmih Emirja Kusturice in desetletje kasneje upodobila ženske, ki so jih zaznamovale vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Dobra žena je njen scenaristični in režijski prvenec, s katerim dokazuje, da obetavni avtorji prvencev niso le mladi ustvarjalci in ustvarjalke. Z Mirjano Karanović smo se pogovarjali med ljubljanskim filmskim festivalom Liffe, na katerem je za Dobro ženo prejela glavno nagrado mednarodne žirije, vodomca. Vabljeni k poslušanju! Foto: Iztok Dimc


08.12.2016

Bob Dylan, Nobelov nagrajenec

Bob Dylan, Nobelov nagrajenec Odločitev Švedske akademije, da podeli Nobelovo nagrado za književnost ameriškemu pesniku in glasbeniku Bobu Dylanu, je bila prvovrstno presenečenje. Dylan je sicer kotiral na stavnicah, toda tudi tisti, ki so navijali zanj, najverjetneje niso pričakovali, da bo končal v družbi Tagoreja, Thomasa Mann, Eliota, Camusa, Andrića, Singerja, Oeja, Becketta ter drugih vrhunskih avtorjev 20. in 21. stoletja. Zato sta gosta v oddaji Razgledi in razmisleki (pesnika in prevajalca Matej Krajnc in Uroš Zupan) tik pred podelitvijo najuglednejše nagrade na svetu odgovorila na vprašanje, ali si Dylan nagrado res zasluži, in če ja, zakaj. Z njima se je pogovarjal, v živo, Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Albie Cullen


24.11.2016

Razgledi in razmisleki: DARIO FO IN TRŽAŠKO GLEDALIŠČE

Ob poudarjenem gostovanju Italije na 32. Slovenskem knjižnem sejmu in dober mesec po smrti nobelovca Daria Foja, enega najbolj priljubljenih, a tudi osovraženih italijanskih gledališčnikov, smo oddajo Razgledi in razmisleki posvetili njegovi navzočnosti v Trstu. Srečanj z njim in njegovimi igrami se spominja teatrologinja Bogomila Kravos, prevajalka najpomembnejše Fojeve igre Burkaški misterij. V studio jo je povabil Vlado Motnikar


01.12.2016

Predstava Utopia - Arheologija raja

Gledališko sezono v Mali Drami je letos odprla predstava Utopia - Arheologija raja. Gre za zelo posebno uprizoritev, ki se sprehaja na tanki meji med življenjem in smrtjo, med zemeljskim, fizičnim obstojem in večnostjo. Režiser Jan Krmelj je predstavo označil kot spev neobstoječemu, pri katerem gre za praznovanje domišljije, sanjskega in Lepote. Z njim se je v oddaji Razgledi in razmisleki pogovarjala Ana Rozman, pridružil pa se jima je tudi eden izmed glavnih igralcev, Aljaž Jovanović.


24.11.2016

Rara - Dario Fo in tržaško gledališče

V živo z 32. slovenskega knjižnega sejma Ob poudarjenem gostovanju Italije na Slovenskem knjižnem sejmu in dober mesec po smrti nobelovca Daria Foja, enega najbolj priljubljenih, a tudi osovraženih italijanskih gledališčnikov, se nobelovca in njegovih stikov s tržaškim gledališčem v pogovoru z Vladom Motnikarjem spominja teatrologinja Bogomila Kravos, prevajalka najpomembnejše Fojeve igre Burkaški misterij.


17.11.2016

O latvijski kinematografiji

Oddaja je tokrat namenjena manj znani evropski kinematografiji - latvijski; njeno zgodovino, pomembne ustvarjalce, prelomne dogodke in sedanje dileme v zapisu predstavlja filmski poznavalec, režiser, scenarist in pisatelj Tone Frelih. na fotografiji: podoba iz filma latvijskega režiserja Aleksandrsa Rusteikisa Medvedji brlog


10.11.2016

Misliti spomenik urbanim vstajam

Misliti spomenik urbanim vstajam je naslov razstave, ki sta jo v okviru raziskovalnega in umetniškega projekta zasnovala Gal Kirn in Niloufar Tajeri in je trenutno na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. V zadnjih petdesetih letih smo priča večanju količine urbanih vstaj, ki vnašajo veliko nelagodja v obči politični in medijski diskurz. Nemiri ali izgredi, kakor jih imenujejo v medijih, so predstavljeni s spektakularnimi podobami nasilja: goreči avtomobili, spopadi s policijo, plenjenje trgovin in gmotna škoda. Kot pove že samo ime, so izgredniki ljudje, ki naj ne bi znali misliti, še manj pa komunicirati politično. Ključno je zgolj dejstvo njihovega (ne)jezika, nasilja. Skozi to prizmo se urbane vstaje izkažejo za lahek plen moraliziranja in kriminalizacije, ki ne prihaja zgolj s strani represivnega aparata države (policije), kot bi pričakovali, ampak tudi s strani državnih intelektualcev in mnenjskih voditeljev, ki v urbanih izgredih vidijo le impotentno jezo izključenih in realizacijo potrošniških želja s plenjenjem. Na tem mestu se pojavi vprašanje: zakaj bi se skušali spominjati nečesa, kar v družbo vnaša disenz, ki družbo pravzaprav ruši? Ne le da urbane vstaje revnih predmestij do sedaj empirično še niso dobile spomenika, tu naletimo na globlji epistemološki problem spomina na sam disenz. Ali ni ključni cilj spomenika in spominjanja grajenje kolektivne zavesti, ki naj bi doprinesla k strpnejšemu in bolj spravnemu življenju? A če vzamemo urbane vstaje resno kot vnašanje preloma in disenza, ki ima potencialne detonacijske učinke na revolucionarna gibanja in drugačno prihodnost, moramo hkrati postaviti tudi vprašanje (ne)mogočega spomina nanje. Tej razstavi gre za premislek spomina, ki prelamlja s prevladujočimi miselnimi shemami in spektakularizacijami nasilja. Izhodiščna teza razstave je, da mora forma spomenika zaobjeti, misliti, »reprezentirati«, priti blizu sami formi vstaje. Skromen prispevek k mišljenju »disenzualnega spomenika disenzu« ali prelomnega spomenika prelomu tako namesto podajanja stabilnosti in konsenza, ki naj bi le predstavil neko marginalizirano skupino na marginaliziranem kraju, raje išče strategije, ki gradijo živeči arhiv, ki intervenira v sedanjost. Na kakšen način je mogoče narediti mehanizme izkoriščanja in izključevanja vidnejše in na kakšen način je mogoče celo sprožiti solidarnost med tako nevidnimi skupinami na tako različnih krajih? To so nekatera od osrednjih vprašanj raziskovalnega in umetniškega projekta Misliti spomnik urbanim vstajam, več o tem je v pogovoru s Petro Tanko povedal Gal Kirn. Vabimo vas k poslušanju!


03.11.2016

Dominik Graf

Mesec oktober je bil v Kinoteki posvečen nemškemu filmu, še posebej retrospektivi filmov režiserja Dominika Grafa. Graf se je rodil leta 1952 in je študiral na münchenski univerzi za film in televizijo. Najprej je posnel nekaj filmov v tradiciji tako imenovanega avtorskega filma, potem pa je delal za televizijo in snemal žanrske policijske filme, trilerje, kriminalke, do zdaj našteje že kakih sedemdeset režij. Leta 2014 je bil njegov film Ljubljeni sestri izbran, da bi se potegoval za najboljšega tujejezičnega oskarja. V Nemčiji je dobil številne nagrade. Dominik Graf se žanrom v nemškem filmu posveča poglobljeno, piše članke, svoje poglede razlaga v pogovorih, ki jih je objavil v knjigi. Enega zadnjih je posnela Tanja Petrič za oddajo Razgledi in razmisleki, ko je Dominik Graf prejšnji mesec obiskal Ljubljano.


27.10.2016

Ahmed Burić

Gost oddaje bo bosanski pesnik, esejist in prevajalec Ahmed Burić, rojen leta 1967 v Sarajevu. Je eden bolj angažiranih novinarjev in intelektualcev z območja nekdanje Jugoslavije, znan po pronicljivih kolumnah in interpretacijah dogajanja doma in v svetu. Prvo pesniško zbirko Bog tranzicije je izdal leta 2004, sledili sta zbirki Solze nafte in krvi ter Materni jezik, v slovenščini pa je pred nekaj mesecev izšel izbor iz njegove poezije z naslovom Vrata raja. In tudi sam prevaja sodobno slovensko literaturo. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar. fotografija je iz osebnega arhiva Ahmeda Burića


20.10.2016

Lijana Dejak

V Razgledih in razmislekih objavljamo pogovor s prevajalko Lijano Dejak, letošnjo dobitnico Sovretove nagrade, najvišjega priznanja za književno prevajanje na Slovenskem, ki ga podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev. Lijana Dejak prevaja večinoma iz ruščine, pa tudi angleščine. Njen opus je obsežen, v njem najdemo najvidnejša imena ruske književnosti, kot so Mihail Bulgakov, Vladimir Sorokin, Varlam Šalamov ali folklorista Aleksander Afanasjev in Vladimir Propp. Konec leta 2015 se jim je pridružil še Jevgenij Vodolazkin, avtor romana Laurus. Prav za ta prevod prejme Lijana Dejak visoko priznanje. V obrazloživi Sovretove nagrade takole beremo: »Vodolazkin prinaša v Laurusu zgodbo ruskega zdravilca. Pripoved, navdihnjena s hagiografsko zvrstjo, je jasna, prečiščena, žlahtna, poseben prevajalski izziv pa prinašajo neredki stavki v stari cerkveni slovanščini in nekoliko prilagojeni srednjeveški ruščini, ki se prepletajo s prevladujočo knjižno ruščino. Prevajalski oreh, kako prenesti staro cerkveno slovanščino, je Dejakova reševala s »trubarjevsko« slovenščino. S to posrečeno izbiro je poustvarila vtis arhaičnosti in posvečenosti. Rezultat je besedilo, ki je svetlo v svoji preprostosti in hkrati žlahtno patinirano.« Lijano Dejak je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič.


13.10.2016

Srdjan Živulović, Pulitzerjev nagrajenec

Letošnja podelitev Pulitzerjevih nagrad 13.10.2016 v New Yorku bo še posebej slovesna, saj poleg izjemnih dosežkov v različnih kategorijah slavijo tudi stoletnico te pomembne nagrade. Med tokratnimi nagrajenci je tudi slovenski fotograf Srdjan Živulović; kot člana ekipe Reutersovih fotografov, ki so dokumentirali begunsko krizo, so ga nagradili za fotografijo, ki prikazuje kolono beguncev na nasipu nekje pri Rigoncah. Srdjana Živulovića je pred mikrofon odddaje Razgledi in razmisleki povabila Staša Grahek. foto: http://www.pulitzer.org/winners/photography-staff-reuters Srdjan Živulović, Thomson Reuters - 20. oktober 2015


06.10.2016

Muriel Barbery

Muriel Barbery, svetovno znana francoska pisateljica, je prejšnji mesec obiskala Slovenijo. Leta 2006 se je z romanom Eleganca ježa povzpela na vrh lestvice najbolj prodajanih leposlovnih del v Franciji, pa tudi v svetu; knjiga je bila prevedena v kakih štirideset jezikov. Pravkar je izšel slovenski prevod njene najnovejše knjige Življenje vilinov. Prav to knjigo je prišla Muriel Barbery predstavit slovenskim bralcem v Koper in v Ljubljano. V knjigarni Konzorcij se je za oddajo Razgledi in razmisleki z Muriel Barbery pogovarjala Nina Gostiša.


29.09.2016

Pogovor s španskim pisateljem Javierjem Cercasom

Španski pisatelj Javier Cercas je avtor številnih leposlovnih in esejističnih knjig. Za svoje delo je prejel več španskih nagrad, letos pa so njegov roman Prevarant kot najboljši tuji roman nagradili na Kitajskem. V slovenščini je izšlo njegovo delo Vojaki Salamine. V oddaji Razgledi in razmisleki bo avtor pripovedoval o svojem delu, vplivih in prepričanjih. Z njim se je pogovarjal Andrej Rot.


22.09.2016

Iztok Sitar o angažiranem stripu XX. stoletja na Slovenskem

V Galeriji Vodnikove domačije v Ljubljani je do vključno 2. oktobra na ogled razstava o angažiranem stripu XX. stoletja na Slovenskem. Razstavo z naslovom To je orožje je pripravil stripovski avtor in zgodovinar Iztok Sitar, svoje ugotovitve o angažiranem stripu pa je zgostil v publikaciji v slovenskem in angleškem jeziku ter z obilo vizualnega materiala. Več o morda nekoliko manj znanem pojavu v zgodovuini slovenske kulture je avtor povedal v oddaji Razgledi in razmisleki, v pogovoru z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Tihomir Pinter


15.09.2016

Dubrovka Ugrešić, nagrajenka Vilenice

Dubravka Ugrešić, letošnja nagrajenka Vilenice, je izjemno načitana avtorica, mojstrica kratkih zgodb in romanov, kritična opazovalka Hrvaške, ki jo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zapustila kot politična disidentka, in sodobnega sveta. V pogovoru z Markom Goljo je povedala, kdaj ji je kot pisateljici najlepše in kdaj ji je bilo najtežje, razmišljala pa je tudi o dialektiki ženske emancipacije in politične korektnosti, o jugonostalgiji, položaju književnosti danes in o položaju svobodne književnice, na koncu pogovora pa je povedala, humorno, zakaj vztraja kot avtorica. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Ellen Elias-Bursać


08.09.2016

Matthijs van Boxsel - pogovor Tadeje Krečič z nizozemskim pisateljem

Nizozemski pisatelj Matthijs van Boxselje je poznan predvsem kot avtor Enciklopedije neumnosti, knjige, ki je prevedena v številne jezike. »Biti neumen je človeško,« pisatelj parafrazira znani pregovor. V pogovoru s Tadejo Krečič razlaga, kdaj se je prvič soočil z močjo besede »neumen« - v slabem in dobrem pomenu; kaj je neumnost in zakaj je neumnost, združena z inteligentnostjo, najstrašnejša. Se lahko neumnosti kdo izogne? Ne, ne more, ker je temeljno povezana z usodo človeške vrste.


Stran 22 od 36
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov