Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki Bači stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila Bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Tako bi lahko povzeli vabilo, ki ga popotnikom ponuja brošura Društva Baška dediščina.
Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če ne bi pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih, povsem predano sodelovala družina Zgaga. To prepoznavnost Grape sta začela odstirati na lastno pobudo in kasneje tudi s pomočjo Društva Baška dediščina, najprej Cveto in Olga Zgaga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Baška grapa je vse bolj prepoznavna zaradi številnih prireditev, tako turističnih, etnoloških, športnih, kulturnih in drugih. Tako, da ne mine mesec da se v Grapi ne bi kaj dogajalo.
"Tradicionalnim prireditvam dodajamo vsako leto sporočilo, vsebino pa črpamo ali iz zgodovine kraja in okolice ali iz vsakdanjega toka življenja. Seznam tradicionalnih prireditev je za tako malo društvo kar poln: delavnica izdelave pušlov (butar), Volfovo srečanje (maj), Odmevi dediščine (junij), Stržiškarski sejem (skupaj s KS Stržišče), pohod po Bevkovi poti, september(skupaj s TD pod Kojco, Cerkljanskim muzejem, Turistično kmetijo pri Flandru, KUD Cerkno), Pohod po Tematski poti Na svoji zemlji (oktober), Paslejdnca (november), "pove Alenka Zgaga.
Ta prepoznavnost pa je, kot že rečeno, sad aktivnosti, ki sta jih začela najprej starša Alenke Zgaga; mama Olga, je na primer lani napisala 100 člankov za različne revije in časopise o Baški grapi. Zato brez družine Zgaga; Baška grapa ne bi bila tako znana širšemu krogu ljudi. To potrdi tudi Alenka ki pa poudarja, da vsega tega brez domačinov in tistih »Graparjev«, ki živijo drugje, ne bi zmogli sami. Ko je kot majhna deklica vsak konec tedna s starši prihajala v Baško grapo je ugotovila, da Grape v Novi Gorici sploh ne poznajo. To je bil izzivi, da bi Grapo raziskali, opisali. Prav njeni starši so sprejeli ta izziv z zapisovanjem zgodovine, dogodkov, običajev in navad. Tako se je začelo tudi sodelovanje z izseljenci, saj je veliko ljudi odšlo iz Grape s trebuhom za kruhom.
Takrat so ustanovili Društvo Baška dediščina, pove Alenka Zgaga, eden od soustanoviteljev tega društva je bil ob Alešu Bizajlu in Dušanu Droletu tudi njen oče.
Alenka Zgaga se ne želi izpostavljati kot posameznica, saj pravi, da vse počnejo skupaj, njene ideje zaživijo le če jih sprejmejo in uresničijo sokrajani, člani društva in drugi, ki se zavzemajo za prepoznavnost Baške grape.
Člani Društva Baška dediščina (DBD) so konkretno ohranili pomembne spomenike tehniške dediščine: Prangarjev mlin z žago venecijanko ( ob podpori KS Stržišče in Občine Tolmin) in Jakovo kovačijo ( ob podpori Občine Tolmin). Skupaj s Slovenskimi železnicami ohranjajo tehniški biser vetrovalno napravo za bohinjsko železnico pri predoru Bukovo, ki je edina te vrste še ohranjena v Evropi.
Ob tem pa zapisujejo tudi zgodbe in ohranjajo nesnovno dediščino.
Društvo pripravlja tudi različne brošure, vodnike v lastni "režiji" in skupaj z drugimi ustanovami in društvi.
Člani Društva Baška dediščina pripravljajo številne prireditve.
Kako aktivna je Alenka Zgaga pove to, kje vse deluje. Kjer se kaj dogaja, je Alenka zraven. Leta 2011 je organizirala prvo poroko v Jakovni hiši v starem delu Podbrda (Jakovna hiša v kateri se nahaja info točka Baške grape in razstava kratka zgodovina Baške grape in Bohinjske proge). Za darilo je ženinu in nevesti podarila nastop Vocala Bača Podbrdo, ki so jima zapeli pesem Dan ljubezni. Bilo je zelo ganljivo. Ob tem so se zbrali krajani in čestitali ženinu, ki je doma iz Podbrda in nevesti iz Hudajužne v Baški grapi.
Sicer pa je Alenka Zgaga:
članica / predsednica Društva Baška dediščina (DBD), članica PD Podbrdo, članica Športnega društva Podbrdo, sodeluje aktivno s Kulturnim društvom Podbrdo že več let (s pevskim sestavom ženski pevski zbor Okarina , ki trenutno ne deluje več, Vocalom Bača Podbrdo -prvotno Nonet Bača Podbrdo), PGD Podbrdo, PGD Grahovo ob Bači, ŠD Zarja Koritnica, ŠBK Rudi Bašelj Koritnica,
DBD pa aktivno sodeluje tudi z društvi izven Občine Tolmin: Muzejsko društvo Žiga Zois iz Bohinjske Bistrice (pobrateni), TD Pod Kojco (Občina Cerkno), TD Železniki (Občina Železniki) in TD Davča (občina Železniki),
DBD je član naslednjih zvez ( v katerih je Alenka aktivna v različnih vlogah), Turistična zveza Gornjega Posočja - podpredsednica zveze, Zveza organizacij za tehnično kulturo Tolmin, posledično Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Turistična zveza Slovenije (aktivno sodelujejo pri programu, predvsem na področju tematskih poti), Gibanje Kultura - natura, Ustanova fundacija Bit Planota (Alenka Zgaga je članica sveta nevladnih organizacij za Goriško statistično regijo, člani strokovnega odbora društev pri Železniškem muzeju Slovenije (8 članic- društev, ki skrbijo oziroma imajo v upravljanju tehnično dediščino Slovenskih železnic), Las Dolina Soče (Alenka Zgaga nadomestni član nadzornega odbora, LTO Sotočje Tolmin Kobarid (zavod za razvoj turizma v Posočju).
901 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki Bači stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila Bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. Tako bi lahko povzeli vabilo, ki ga popotnikom ponuja brošura Društva Baška dediščina.
Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če ne bi pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih, povsem predano sodelovala družina Zgaga. To prepoznavnost Grape sta začela odstirati na lastno pobudo in kasneje tudi s pomočjo Društva Baška dediščina, najprej Cveto in Olga Zgaga, zdaj je krmilo aktivnosti prevzela Alenka Zgaga, ki je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Baška grapa je vse bolj prepoznavna zaradi številnih prireditev, tako turističnih, etnoloških, športnih, kulturnih in drugih. Tako, da ne mine mesec da se v Grapi ne bi kaj dogajalo.
"Tradicionalnim prireditvam dodajamo vsako leto sporočilo, vsebino pa črpamo ali iz zgodovine kraja in okolice ali iz vsakdanjega toka življenja. Seznam tradicionalnih prireditev je za tako malo društvo kar poln: delavnica izdelave pušlov (butar), Volfovo srečanje (maj), Odmevi dediščine (junij), Stržiškarski sejem (skupaj s KS Stržišče), pohod po Bevkovi poti, september(skupaj s TD pod Kojco, Cerkljanskim muzejem, Turistično kmetijo pri Flandru, KUD Cerkno), Pohod po Tematski poti Na svoji zemlji (oktober), Paslejdnca (november), "pove Alenka Zgaga.
Ta prepoznavnost pa je, kot že rečeno, sad aktivnosti, ki sta jih začela najprej starša Alenke Zgaga; mama Olga, je na primer lani napisala 100 člankov za različne revije in časopise o Baški grapi. Zato brez družine Zgaga; Baška grapa ne bi bila tako znana širšemu krogu ljudi. To potrdi tudi Alenka ki pa poudarja, da vsega tega brez domačinov in tistih »Graparjev«, ki živijo drugje, ne bi zmogli sami. Ko je kot majhna deklica vsak konec tedna s starši prihajala v Baško grapo je ugotovila, da Grape v Novi Gorici sploh ne poznajo. To je bil izzivi, da bi Grapo raziskali, opisali. Prav njeni starši so sprejeli ta izziv z zapisovanjem zgodovine, dogodkov, običajev in navad. Tako se je začelo tudi sodelovanje z izseljenci, saj je veliko ljudi odšlo iz Grape s trebuhom za kruhom.
Takrat so ustanovili Društvo Baška dediščina, pove Alenka Zgaga, eden od soustanoviteljev tega društva je bil ob Alešu Bizajlu in Dušanu Droletu tudi njen oče.
Alenka Zgaga se ne želi izpostavljati kot posameznica, saj pravi, da vse počnejo skupaj, njene ideje zaživijo le če jih sprejmejo in uresničijo sokrajani, člani društva in drugi, ki se zavzemajo za prepoznavnost Baške grape.
Člani Društva Baška dediščina (DBD) so konkretno ohranili pomembne spomenike tehniške dediščine: Prangarjev mlin z žago venecijanko ( ob podpori KS Stržišče in Občine Tolmin) in Jakovo kovačijo ( ob podpori Občine Tolmin). Skupaj s Slovenskimi železnicami ohranjajo tehniški biser vetrovalno napravo za bohinjsko železnico pri predoru Bukovo, ki je edina te vrste še ohranjena v Evropi.
Ob tem pa zapisujejo tudi zgodbe in ohranjajo nesnovno dediščino.
Društvo pripravlja tudi različne brošure, vodnike v lastni "režiji" in skupaj z drugimi ustanovami in društvi.
Člani Društva Baška dediščina pripravljajo številne prireditve.
Kako aktivna je Alenka Zgaga pove to, kje vse deluje. Kjer se kaj dogaja, je Alenka zraven. Leta 2011 je organizirala prvo poroko v Jakovni hiši v starem delu Podbrda (Jakovna hiša v kateri se nahaja info točka Baške grape in razstava kratka zgodovina Baške grape in Bohinjske proge). Za darilo je ženinu in nevesti podarila nastop Vocala Bača Podbrdo, ki so jima zapeli pesem Dan ljubezni. Bilo je zelo ganljivo. Ob tem so se zbrali krajani in čestitali ženinu, ki je doma iz Podbrda in nevesti iz Hudajužne v Baški grapi.
Sicer pa je Alenka Zgaga:
članica / predsednica Društva Baška dediščina (DBD), članica PD Podbrdo, članica Športnega društva Podbrdo, sodeluje aktivno s Kulturnim društvom Podbrdo že več let (s pevskim sestavom ženski pevski zbor Okarina , ki trenutno ne deluje več, Vocalom Bača Podbrdo -prvotno Nonet Bača Podbrdo), PGD Podbrdo, PGD Grahovo ob Bači, ŠD Zarja Koritnica, ŠBK Rudi Bašelj Koritnica,
DBD pa aktivno sodeluje tudi z društvi izven Občine Tolmin: Muzejsko društvo Žiga Zois iz Bohinjske Bistrice (pobrateni), TD Pod Kojco (Občina Cerkno), TD Železniki (Občina Železniki) in TD Davča (občina Železniki),
DBD je član naslednjih zvez ( v katerih je Alenka aktivna v različnih vlogah), Turistična zveza Gornjega Posočja - podpredsednica zveze, Zveza organizacij za tehnično kulturo Tolmin, posledično Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Turistična zveza Slovenije (aktivno sodelujejo pri programu, predvsem na področju tematskih poti), Gibanje Kultura - natura, Ustanova fundacija Bit Planota (Alenka Zgaga je članica sveta nevladnih organizacij za Goriško statistično regijo, člani strokovnega odbora društev pri Železniškem muzeju Slovenije (8 članic- društev, ki skrbijo oziroma imajo v upravljanju tehnično dediščino Slovenskih železnic), Las Dolina Soče (Alenka Zgaga nadomestni član nadzornega odbora, LTO Sotočje Tolmin Kobarid (zavod za razvoj turizma v Posočju).
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Likovni umetnik Arjan Pregl se je rodil leta 1973. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je končal magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca, nato pa vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se tudi z ilustracijo in oblikovanjem ter piše kratke zgodbe. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Arjanom Preglom pogovarjal Miha Žorž.
Primož Cencelj je eden najuspešnejših slovenskih upraviteljev premoženja, ki ga še veliko bolj kot gole številke zanimajo zgodovina, psihologija, geografija, filozofija in politika. Je človek, ki hoče razumeti svet in potem to svoje razumevanje preizkuša v brutalni in neodpuščajoči igri finančnih trgov, predvsem z vlaganjem v obveznice. Do nedavnega je upravljal z več kot 1300 milijoni evrov premoženja slovenskih, hrvaških in madžarskih varčevalcev na Generali Investments, zdaj pa začenja voditi upravljanje v pokojninski zavarovalnici Modra, ki med drugim vključuje drugi steber pokojnin za vse javne uslužbence. O svoji življenjski poti, predvsem pa o ne ravno običajnem pogledu na svoje delo, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore.
Zdravka Abram je pred kratkim izdala knjigo. Poimenovala jo je Radožive zgodbe. Res je: to so njene zgodbe, prigode iz življenja, ki jih je ovekovečila z vinskimi etiketami. Ob različnih pokušnjah vin je etikete odlepila od vinskih steklenic, da bi ji ostale v spomin na dogodke, in v tridesetih letih se jih je nabralo za pet fasciklov. »S tem sem vinu podaljšala življenje in ohranila spomin na druženje,« pravi danes. Zanimivo zbirateljstvo, ki izkazuje tudi svojevrstno spoštovanje do vina in vinogradnikov.
Dejan Srhoj je plesalec, koreograf in plesni pedagog. Rodil se je leta 1978. Študiral je klasični balet in v letih od 1998 do 2001 delal kot baletni solist v ljubljanski Operi in Baletu. Leta 2001 sta skupaj z Goranom Bogdanovskim odprla nevladno organizacija Fičo balet, v kateri sta se ukvarjala z umetniškim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa. Od leta 2021 je predsednik Društva za sodobni ples Slovenije, deluje pa tudi v okviru balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy. V oddaji Razkošje v glavi se z Dejanom Srhojem pogovarja Miha Žorž.
Ciril Klajnšček je po osnovni izobrazbi sociolog, v življenju pa se je posvečal najrazličnejšim poljem, od razvoja profesionalne rehabilitacije invalidov in dela na zavodu za družbeno planiranje do dolgoletnega svetovanja na ministrstvu za zdravje ter skrbi za varovanje in krepitev zdravja na Rdečem križu, kjer dela še danes. Poleg tega je kot mojster karateja na začetku 90-ih let postal trener prve slovenske reprezentance in v slovenski karate uvedel poseben pristop k pripravi športnikov, ki ga je povezal s svojim poznavanjem Gestalt terapije. Kot radoveden človek, ki ga je neke vrste nemir vse življenje gnal k branju najrazličnejših socioloških, filozofskih in religijskih besedil, pa je Ciril Klajnšček tudi nekdo, ki veliko premišljuje o sebi in svetu okrog sebe in o vsem tem je letos pri založbi Apokalipsa izdal knjigo esejev z naslovom Samoprehitevanje. O njegovi življenjski poti in pogledih na svet, ki jih je prinesla s seboj, je s Cirilom Klajnščkom za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore. foto: osebni arhiv CIrila Klajnščka, fotografija po njegovih besedah reprezentira dvojino, ki jo vsi nosimo v sebi – žival in človeka, naturo in kulturo, telo in dušo oziroma duha
Peter Rezman je začel objavljati poezijo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove prvi pesmi so nastajale 300 metrov pod zemljo, takrat, ko še ni dobro vedel, da se je s tem začela njegova pot v svet pisateljevanja. Pravi, da ne razume, zakaj mora danes imeti knjiga za sabo zgodbo, da se prodaja – saj dobra knjiga s svojo zgodbo vedno stoji sama zase. Na njegovi nočni omarici so letošnji nominiranci za kresnika, a jih prebira počasi, saj poudarja, da si moramo vzeti čas za poglobljeno branje. Pa seveda ne katerokoli branje. O tem, kakšni časi so za pisanje danes, zakaj je službo v rudniku obesil na klin, pa tudi o tem, kaj bo še nastalo izpod njegovega peresa, se je s Petrom Rezmanom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Koroška zemlja zna biti trda in neizprosna, a z veliko potrpljenja, truda in včasih tudi odrekanja lahko obrodi bogate sadove. Tako je tudi z njenimi prebivalci – vajeni so trdega dela, ne zanašajo se na nikogar in na svojo pokrajino gledajo z ljubeznijo in nostalgijo, če jo morajo zapustiti. O tem pojejo tudi njihove pesmi, ki imajo v narečju poseben zven in pomen. Prepeva in piše jih tudi Ivan Penec - Vanč, ki je po izobrazbi odvetnik, po srcu pa ljudski godec in pisatelj, ki je nekega dne prodal vse in se skupaj z družino preselil na propadajočo kmetijo daleč stran od Prevalj, kjer so živeli prej. Tam ga je našel tudi Jure K. Čokl.
Ajda Rooss je dramaturginja, publicistka, režiserka, lutkarica, igralka, ki z umetnostjo diha že odkar pomni in se zaveda. Na to jo poleg spominov opominjajo tudi fotografije iz otroštva, poleg tega pa je bila njena mama Duša Repinc Rooss, povezana tudi z glasbo, saj je napisala kar nekaj besedil za slovenske popevke. O vznemirljivem svetu različnih odrov, ki so zanjo zemljevid začrtanih vizij in odprta prizorišča naključnih dogodkov in premišljenih odločitev, ki jo vodijo v naravo in potovanja navznoter, je Magdi Tušar povedala …
Nika Rozman je priznana in večkrat nagrajena gledališka, filmska in televizijska igralka. Leta 2010 je diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani. Zaposlena je bila v Mestnem gledališču Ljubljanskem in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor. V širši javnosti je najbolj prepoznana po vlogi kriminalistke Tine Lanc iz serij Jezero, Leninov park in Dolina rož. Med drugim je prejemnica Borštnikove nagrade za mlado igralko ter filmske nagrade Vesna za najboljšo stransko vlogo. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Niko Rozman pogovarjal Miha Žorž.
Upokojeni častnik Slovenske vojske, vetran vojne za Slovenijo ter glavni praporščak Zveze veteranov vojne za Slovenijo Dominik Grmek je gost oddaje Razkošje v glavi.
Neveljaven email naslov