Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

14.06.2020


"Hawkingova teorija celote ostaja kontroverzna in tudi njegov pojem stvarjenja iz nič je vzbudil upravičeno filozofsko kritiko".

Pred dobrim desetletjem se je predvsem v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Kdo so njegovi glavni predstavniki? V ozadju novega ateizma je večplasten odnos med vero in znanostjo. Zagovorniki tega gibanja - katerega osrednja osebnost je Richard Dawkins - trdijo, da Bog ali neka nadnaravna resničnost ne obstaja. Svetovno znani astrofizik in kozmolog Stephen Hawking (1942-2018) je v nekem intervjuju dejal, da ideja Boga ni potrebna za to, da bi razložili nastanek vesolja. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucíjski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.

 


Sedmi dan

906 epizod


Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter različne filozofske in duhovne aspekte življenja.

Novi ateizem ali smrt smrti Boga?

14.06.2020


"Hawkingova teorija celote ostaja kontroverzna in tudi njegov pojem stvarjenja iz nič je vzbudil upravičeno filozofsko kritiko".

Pred dobrim desetletjem se je predvsem v anglosaškem svetu uveljavilo gibanje ali pobuda »novi ateizem«. Kaj pravzaprav pomeni in na katerih predpostavkah temelji? Kdo so njegovi glavni predstavniki? V ozadju novega ateizma je večplasten odnos med vero in znanostjo. Zagovorniki tega gibanja - katerega osrednja osebnost je Richard Dawkins - trdijo, da Bog ali neka nadnaravna resničnost ne obstaja. Svetovno znani astrofizik in kozmolog Stephen Hawking (1942-2018) je v nekem intervjuju dejal, da ideja Boga ni potrebna za to, da bi razložili nastanek vesolja. Pogovarjali smo se s filozofom dr. Brankom Klunom.


Ali lahko za začetek orišete širši kontekst tega gibanja, ki se je najprej pojavilo v anglosaškem svetu? Kako njegovi predstavniki razumejo odnos med znanostjo in vero, predvsem v zvezi z vprašanjem kozmologije in evolucije?

Znanost in vera zadeneta druga ob drugo predvsem pri vprašanjih, ki zadevajo celoto naše stvarnosti, celoto našega sveta, bi lahko rekli. Predvsem pri vprašanju vesolja in njegovega razvoja, to kar bi imenovali kozmologija, in razvoja življenja, razvoja živih bitij, s čimer se ukvarja evolucija. Tako sta to področji, kjer pride do večje interakcije med znanostjo in religijo. Če se ustavimo za trenutek pri kozmologiji – naj poudarim, da gre seveda samo za kakšno karakteristiko, kajti vstopamo v področje, ki je izjemno široko. In če začnemo pri Hawkingu, ki je gotovo eden najvplivnejših in najzaslužnejših astrofizikov sodobne kozmologije, a ga ne povezujemo z gibanjem novega ateizma. V njem igra glavno vlogo Richard Dawkins, je pa Hawking ateist. V svoji knjigi Veliki načrt (2010), ki jo je napisal v soavtorstvu, poskuša razložiti stvarjenje vesolja kot povsem spontan fizikalni dogodek. Pri tem upošteva zgolj zakone gravitacije in kvantne fizike – to pomeni, da je mogoče razložiti nastanek celote brez Boga. Pri tem je treba reči, da ta Hawkingova teorija celote (m-theory, master ali meta-theory) ostaja kontroverzna in da je tudi njegov pojem stvarjenja iz nič vzbudil upravičeno filozofsko kritiko. Če so fizikalni zakoni večni, kajti to je tudi osnova za Hawkinga – torej zakoni gravitacije in kvantne fizike – potem se lahko vprašamo, ali so ti zakoni novi bog. Ni se povsem iz nič pojavilo vesolje, hkrati pa se tudi postavlja vprašanje, kako Hawking – pa tudi znanost – razume Boga, da ga lahko potem na tak način zavrne. Še preden se lotimo razmisleka, kakšen dialog, in ali je sploh mogoč dialog med sodobno kozmologijo in biblično vero v stvarjenje, je treba najprej povedati to, kar pravijo astrofiziki sami: da je njihovo razumevanje vesolja, ki je izjemno napredovalo, ki ga lahko občudujemo, še vedno v povojih. Da je tisto, kar vedo o vesolju, približno 5 odstotkov tega, kar naj bi vesolje bilo. Pojmi temne materije, zlasti pojem temne energije, ki naj bi sestavljala kar 75 odstotkov vesolja, so pojmi, ki zaenkrat še nimajo prave razlage. Nekateri celo pravijo, da bo potrebna nova fizika, da bi razumeli vesolje. To želim povedati samo zato, da se ovemo, da se tudi sodobna znanost, zlasti kozmologija, zaveda svojih omejitev. Po drugi strani pa je prav tako treba reči, da je tudi tisto, kar razumemo s pojmom vere, potrebno dostikrat prevetriti, vsaj glede na vsakdanje predsodke. Vera pomeni, da se tudi svetopisemska besedila, ki so podlaga za to, kar verujoč človek verjame kot razodetje, berejo v širšem, hermenevtičnem kotekstu. To pomeni, da jih je treba razumeti na način, ki gre onkraj gole črke. Če rečemo še kakšno besedo o evoluciji, ki je medijsko zelo prisotna tema, še zlasti v ZDA. Tam potekajo spori med evolucionosti in kreacionisti celo na sodiščih. Teorija evolucije je v primerjavi s sodobnimi kozmološkimi teorijami precej bolj podkrepljena. Gre za doslej najuspešnejšo teorijo, če hočemo razložiti razvoj živih bitij na zemlji. Posebno po Darwinu, ko se je povezala z genetiko, kar je vodilo k nastanku sintetične teorije evolucije. Čeprav ima ta teorija še številna odprta vprašanja, kot so vprašanja manjkajočih členov (missing links), tudi vprašanja prehodov pri nastanku in vznikov življenja, zavesti (emergence), vendarle ni nobene druge alternativne teorije, ki bi bila boljša. Katoliška vera običajno ni imela težav – v nekaterih zgodovinskih obdobjih ni bilo povsem tako, kot vemo, pri vprašanju kopernikanskega modela itn. – sicer je bilo katoliško krščanstvo odprto za znanost. Iz preprostega razloga, če je Bog ustvaril razum, če je Bog ustvaril človeka, potem ne more biti v nasprotju s sabo. Kajti tisto, kar človek lahko spozna, ne more biti bistveno drugačno od tistega, kar je Bog človeku razodel. Nekoliko drugače je pri protestantskih smereh krščanstva v ZDA, ki skladno s svojo krščansko tradicijo vztrajajo pri dobesedni razlagi Svetega pisma. To vodi v težave, kajti če dobesedno razlagate vse stavke v Svetem pismu, je to problem za dialog z znanostjo, saj otežuje njuno komunikacijo. Če vsaka od obeh, tako religija kot znanost, ostajata znotraj svojih metodičnih mej, potem je ta dialog ne samo mogoč, ampak celo potreben in zaželen.

Omenili ste že, da je teorija evolucije splošno sprejeta znanstvena teorija. Ali je upravičeno, da zagovorniki novega ateizma – med njimi evolucíjski biolog Richard Dawkins – znanstveno teorijo evolucije razglasijo za univerzalno in z njo poskušajo pojasniti tudi duhovne fenomene, kot so religija, pravo, kultura in umetnost?

Dawkins, ki ga omenjate, je dejansko osrednja osebnost novega ateizma. Hkrati ste že v vprašanju pokazali na temeljni problem ali problematično logiko Dawkinsove argumentacije, ki še zdaleč ni nekaj novega. Dawkins kot evolucijski biolog svojo znanstveno teorijo, ki zelo uspešno razloži določen segment stvarnosti – razvoj vrst, drevo življenja – razglasi za univerzalno teorijo celote. To pomeni, da bo s to teorijo razložil vse fenomene, tudi vse tiste, ki ste jih našteli in ki jih uvrščamo med duhovne kreacije človeka. Težko rečemo, da je literatura nekaj materialnega ali biološkega. Ta prehod je problematičen. Zato je treba razlikovati med teorijo evolucije kot znanstveno teorijo, ki je zelo uspešna v nekem delu stvarnosti, ki ga poskuša razložiti, in med tem, kar imenujemo evolucionizem. Pri tem pa gre za širitev te teorije na razlago celote stvarnosti. Tako evolucionizem postane svetovni nazor, a kot svetovni nazor zapusti svojo znanstveno podlago in postane filozofski nazor. Ko uporabljam besedo filozofija, mislim na občečloveško spraševanje, ki gre onkraj posamičnih, tudi znanstvenih vprašanj, in zadeva celoto človekovega življenja. Ta prehod je problematičen, ko neko omejeno teorijo razglasite za teorijo celote, ko s tem razložite vse – dejansko bi jo lahko imenovali ideologijo. Temelj ideologije je prav to, da se neka ideja razglasi za razlagalko celote. In v tem primeru bi lahko rekli, da ne gre več za znanost, ampak za ideologijo znanosti. Da ne bomo preveč abstraktni, ali bi sprejeli, da je ljubezen, ki jo čutite do nekoga, zgolj kompleksno dogajanje v vaših možganih? Ali je hrepenenje po presežnem zgolj biološka karakteristika posebne živalske vrste, ki se imenuje človek? Tu gre za vprašanje, ali želite z evolucijsko teorijo razložiti vse, tudi to, da ima človek duhovne razsežnosti. Ko rečem »duhovne«, mislim vse njegove kreacije, ki jih ustvari. Pravo konec koncev – tega ne najdete v naravi. Pravo je deduciral človek iz svoje razumnosti. In tu zadenemo ob temeljno vprašanje: kdo bo človeku povedal, kdo je on sam? Ali bo to znanost ali bo to teorija evolucije? Ali še konkretneje: kdo mi bo povedal resnico o meni? Filozofska iskrenost vodi k vprašanju, da sem sam sebi največje vprašanje, da v temelju ne vem, kdo sem. In da potem odkrivam skrivnost tudi v zunanjem svetu – kar bi povedala tudi sodobna fizika – in v stvarnosti sploh. Gre za znano Marcelovo razlikovanje. Znanost pozna zgolj probleme, filozofija kot širše in občečloveško spraševanje pa pozna tudi skrivnosti.

Znanost ima v družbi pomembno mesto, saj človeški napredek v veliki meri temelji na znanstvenih odkritjih in izumih. Toda ali ima tudi znanost svoje metodične meje, ki jih mora spoštovati, sicer postane svetovni nazor?    

Znanost danes v družbi nedvomno uživa zaupanje in široko legitimnost. Ko delamo javne raziskave, komu ljudje zaupajo, je znanost običajno zelo visoko na tej lestvici. Tudi zato, ker so njeni sadovi jasni in otipljivi. Toda jasno pa je tudi, da ta znanstvena legitimnost, upravičenost védenja velja samo na področjih, ki ji pripadajo. Če znanstvenik posega na druga področja, ne more pričakovati, da bo imel posebno prednost. Tudi če bo šel evolucijski biolog na tekmovanje iz kulinarike, ne bo imel prednosti pri ocenjevanju svoje jedi. Nobena skrivnost ni, da je Dawkins slabo podkovan v filozofiji. Ker je tudi ne jemlje resno. A razmislimo samo o pojmu racionalnosti, razumnosti. Kaj je sploh razumno? O tem ne more odločiti znanost s svojo metodologijo, ker gre za predznanstveno in s tem filozofsko vprašanje. Podobno je tudi pri drugih vprašanjih, ki so ključna za človeka: kaj je dobro in vredno, kaj je svoboda, smisel, kaj je sveto. Na žalost Dawkinsovo izrekanje o teh temah nima nobene znanstvene upravičenosti. Lahko bi celo rekli, da gre velikokrat za slabo filozofijo. Podobno je tudi Hawking izjavil v Uvodu svoje že omenjene knjige, da je filozofija danes mrtva. Ampak kakšna izjava je to? Znanstvena? Nikakor, to je eminentno filozofska izjava. Že sam Einstin je nekoč dejal, da je človek znanosti siromašen filozof. A v ozadju gre za široko in pomembno vprašanje, ki je nujno filozofsko. Kaj je prej: človek ali znanost? Znanstveniki se velikokrat obnašajo kot poslanci objektivnega reda znanosti, ki biva sama po sebi. Ali ni ravno obratno? Ali ni prva danost za vsakega človeka njegovo predznanstveno, vsakdanje življenje, v katerem naleti na vprašanja, kako naj deluje, kako naj se odloča, kaj je smisel, kaj je resnica. Gre za vprašanja, ki sploh niso znanstveno nevtralna, temveč zadevajo človeka v najglobljem bivanjskem smislu. Človek se lahko odloči, ali se bo ukvarjal z znanostjo ali ne, ali bo znanstveno raziskoval, ne more pa se ločiti ali izstopiti iz svojih življenjskih vprašanj, v katera je vedno in nujno vpet. Dawkins ima vso pravico, da zagovarja svoj pogled na svet, ko trdi, da gre pri vsem bivajočem samo za materialno-biološke procese evolucije. A ta njegov nazor je enako filozofski, kot so vsi drugi, in nima nobene prednosti pred drugimi, ampak se mora izpostaviti poštenemu dialogu in komunikaciji.

V pogovoru ste že večkrat omenili skovanko »novi ateizem«. Od kod izvira in kdo so glavni predstavniki tega gibanja?

Ta skovanka je nastala leta 2006 v ameriški reviji Wired kot odgovor na članek, v katerem avtor analizira nove publikacije, zlasti Dawkinsovo knjigo Bog kot zabloda (The God Delusion), ki je takrat izšla in je tudi prevedena v slovenščino. Poleg Dawkinsa so poglavitni avtorji še Daniel Dennett, ki je že dlje časa zagovarjal takšno ateistično razlago stvarnosti. Leta 2006 je prav tako objavil knjigo Preseči urok: Religija kot naravni pojav (Breaking the Spell: Religion as a Natural Phenomenon). V to skupino štejemo še Sama Harrisa, ki je malo mlajši, in na žalost že pokojnega Christopherja Hitchensa. Omenjene avtorje združuje gorečnost, s katero zagovarjajo ateizem. Njihova kritika religije je prozelotska, misijonarska, ker verjamejo, da je glavni vir vseh težav in zla v svetu. Pravzaprav imajo pravo misijonsko poslanstvo, kako osvoboditi ljudi, zaslepljene z religijo. Kot vemo, so šli tako daleč, da so na londonskih avtobusih izvedli celo oglaševalsko kampanijo, s katero so razglašali, da naj se ljudje ne bojijo, da po vsej verjetnosti sploh ni boga, zato naj uživajo življenje. Takšna znanstvena gorečnost ni nekaj novega. Auguste Comte, eden izmed očetov pozitivizma, takšne znanstvene filozofije v 19. stoletju, je bil napol vaški misijonar, ki je prav tako prosvetljeval ljudi in jih poskušal osvobajati od religije. A zanimivo je, da se to pojavlja danes, ko smo pogosto priče indiferentnosti. Na prvi pogled se zdi, da ljudi te teme ne zanimajo. Lahko bi celo rekli, da je ta gorečnost nekaj pozitivnega. Na primer: nekdo bi včasih raje videl, da ga sovražijo, kakor da so do njega povsem ravnodušni. V tem smislu bi lahko rekli, da novi ateizem celo spodbuja razmislek o tem, kaj sploh je religija.

Resnica nam ni dostopna samo prek znanosti, ampak nam jo na simbolen način posreduje tudi religija. Ali je po vašem mnenju za celovito razumevanje stvarnosti potrebna sinteza obeh pogledov, znanstvenega in religioznega?

Ne bi si upal trditi, da pri celovitih vprašanjih našega bivanja in naše človeškosti potrebujemo sintezo znanstvenega in religioznega pogleda na svet. In sicer zato, ker se nekateri ljudje nimajo za religiozne. Vendar globoko verjamem, da tudi ti odkrivajo resnico o človeku prek številnih drugih dejavnosti, udejstvovanj človekovega duha, prek filozofije, umetnosti, literature. Vsi ti pristopi so sposobni preseči okvire golega znanstvenega empirično-eksperimentalno-metodičnega pristopa k stvarnosti, ki vse tudi omeji na izkustveno-materialne pojave. In v duhovnem spraševanju ima posebno mesto tudi religija. Vsak človek potrebuje še vprašanja, ki gredo onkraj znanosti in jih tudi živi, hote ali nehote. Tu ne bi želel privilegirati religijo, po drugi strani pa religija verjame, da je poslednji temelj stvarnosti, ki ga lahko imenujemo Bog, razodel samega sebe. Tako je vsaj v razodetih religijah, tudi v krščanstvu. Krščansko razodetje človeku posreduje sporočilo, da je neskončno več, da je bolj vreden, bolj ljubljen, bolj smiseln kot vse, kar lahko dojame z razumom in znanstvenim odkrivanjem. In zato za sprejetje razodetja potrebujete vero. Zakaj potrebujemo še druga vprašanja, ki gredo onkraj samega znanstvenega pristopa do sveta? Znan je tudi primer: če se vprašamo, iz česa je narejena torta? Zakaj in kako je narejena? Znanost bi odgovorila: iz teh in teh sestavin. Če pa boste isto vprašanje postavili otroku, bo rekel: mami mi jo je naredila, torej iz mamine ljubezni. Ne samo iz sestavin, tudi iz ljubezni. Tukaj nočem postaviti novega polja, želim samo opozoriti, da imamo tudi druge ravni spraševanja, ki so za človeka prav tako ali celo bolj pomembne kot golo znanstveno spraševanje.

Ali znanstveni pogled, ki zagovornikom novega ateizma predstavlja izhodišče njihovega odnosa do resničnosti, vendarle vključuje elemente verjetja?

V angleščini ima beseda belief široko polje pomenov, ki segajo od prepričanja, verjetja, celo vere. Znanstveno prepričanje ne more obstajati brez elementov verjetja in brez osnovnega pojma vere. Če si prepričan in tudi druge prepričuješ, da ne obstaja nič presežnega, tega ne morem drugače imenovati kot vera. In če verjameš, da človek ni nič drugega kot naključen pojav v slepem razvoju vesolja in evolucije, potem je tudi to zame vera. Zanimivo je, da Hawking v kozmologiji zagovarja teorijo, ki jo imenujemo teorija več vesolij (multiversum ali many worlds theory), kar pomeni, da se pri vsakem kvantnem pojavu celotno vesolje tako rekoč podvoji. Pri tem pa paralelna vesolja ne vedo druga za drugo. Takšna ekstravagantna teorija, ki je matematično najbolj elegantna za razlago kvantnih pojavov – ne vem, kaj bi bila potem vera, če ne prav to, da verjameš, da se pri kvantnem pojavu podvojiš tudi ti in da obstaja neko vzporedno vesolje, čeprav potem ne veš več za svojega dvojnika. Če nekdo verjame v duhove na vrtu, bi mu rekli, da je to vraževerje, če pa verjameš, da je milijarda ali dosti več vesolij, ki se ustvarjajo pri vsakem kvantnem pojavu, se pa zdi, da je to znanstveno prepričanje. Rad bi opozoril, da ni tako preprosto reči, kaj je vera in kaj ni.

In še zadnje vprašanje: ugleden francoski filozof Jean-Luc Marion parafrazira znan Nietzschejev izrek: »Bog je mrtev« in govori o t. i. »smrti smrti Boga«. Ali se kljub upadu institucionalne vernosti na Zahodu vendarle pojavlja nova dovzetnost za religijo in duhovnost – in to ne samo v filozofiji, temveč tudi v družbi sploh?

Če pogledamo okrog sebe, se nam sicer zdi, da je praktični ateizem vsaj v zahodnem svetu v porastu oziroma da upada institucionalna vernost. Ampak mislim, da je bilo tudi v drugih obdobjih, ki so se razglašala za bolj religiozna, vedno ogromno ljudi, ki v osebnem smislu niso verovali, ker so bili del bolj splošnega toka. Kakor koli že, tako razsvetljenstvo kot pozneje določene druge ideologije, komunizem, so verjele, da bo religija odmrla, da bo preprosto izginila. Kajti ko bomo tudi znanstveno razložili svet, ko bomo ukinili izkoriščanje, potem ne bo več potrebe, da se bo človek zatekal k čemur koli. In zato je zanimivo, da v zadnjih desetletjih – tako v filozofiji kot v družbi – opazujemo nasproten pojav. Ker sem sam filozof, tudi v filozofiji govorimo o vračanju religioznega. To pomeni, da raste senzibilnost. Pojavljajo se tudi vprašanja o tem, kaj je religija. Tudi pri ljudeh se vrača nova občutljivost za ta vprašanja. To ne pomeni vračanja k tradicionalnim religijam, tudi ne k tradicionalnim oblikam vernosti. V vsakem primeru bi lahko rekli, da Bog ni umrl. Da se spet pojavlja in prihaja v življenje. In Marion, ki ste ga omenili, govori o »smrti smrti Boga«, se pravi, o koncu smrti Boga. Prav tako pravi, da je bil problem smrti Boga povezan s tem, da so umrli maliki. Da si je človek napravil določene podobe Boga. Pri tem je svojo vlogo lahko odigrala tudi organizirana religija, če je preveč poenostavila stvari. Pogosto imamo opravka z neko neustrezno podobo Boga, s katero ga hočemo zanikati. In takšen Bog lahko tudi umre. Naj za konec povem, da pogosto slišimo, da v sodobni znanosti ni prostora za Boga. Naj odgovorim s prispodobo: predstavljajte si nekoga, ki bi rekel, da je večkrat prebral Krst pri Savici, pa v njem ni našel nobenega Prešerna, čeprav toliko govori o njem. Prešeren se nikoli ne pojavi v Krstu pri Savici, ampak je kljub vsemu vsak verz njegov.

 


07.04.2019

Izzivi duhovniškega poklica: dr. Karel Gržan

Tokratna oddaja s poudarjeno duhovno vsebino Sedmi dan sodi v našo občasno nadaljevanko z naslovom Izzivi duhovniškega poklica. O odgovornosti in atraktivnosti pastirske službe, o svobodni odločitvi zanjo, o njenih prednostih in zamejitvah razmišlja pater dr. Karel Gržan iz Gornje Savinjske doline.


31.03.2019

Delovanje Svetega Duha

V tokratni oddaji bomo na četrto postno nedeljo spregovorili o delovanju Svetega Duha v življenju praktičnega kristjana. O tem se bomo pogovarjali z duhovnikom evangeličanske cerkve mag. Leonom Novakom iz Murske Sobote. Torej Sveti duh kot dokaz živosti naše vere in svobode v njej.


24.03.2019

Prof. Peter Tyler o duhovnosti Terezije Avilske

Papež Pavel VI. je Terezijo Avilsko (1515-1582) kot prvo žensko v zgodovini razglasil za učiteljico Cerkve. In sicer prav zaradi njene globoke izkušnje molitve. V oddaji nas bo zato zanimalo: Kaj je za Terezijo molitev? Kaj razume z izrazoma meditacija in kontemplacija? Kako ju razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda? Ali obstajajo podobnosti in razlike med zahodnim in vzhodnim pojmovanjem? Kakšen je bil odnos med sv. Terezijo Avilsko in njenim sodobnikom, pomembnim duhovnim učiteljem sv. Janezom od Križa? Kako je Terezija s svojo duhovno karizmo vplivala na sodobno teologijo? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s poznavalcem Terezijinega življenja in dela, profesorjem za pastoralno teologijo in duhovnost na Saint Mary’s University v Londonu, dr. Petrom Tylerjem.


17.03.2019

Tišina

Zdi se, da se kolo časa vrti vse hitreje. Skoraj na vseh področjih življenja postaja hitrost zaželena in celo nujna kvaliteta, ki jo mora imeti posameznik. Ujeti v spiralo hitenja pa lahko kaj kmalu postanemo odtujeni sočloveku in ne nazadnje tudi samemu sebi. Ali si posameznik danes, v dobi velikih telekomunikacijskih odkritij, še drzne soočiti s tišino? O tem v ponovljeni oddaji Sedmi dan – pripravil jo je Marko Rozman.


10.03.2019

Izzivi duhovniškega poklica - dr. Borut Holcman

V tokratni verski oddaji Sedmi dan bo naš gost profesor pravne zgodovine s poglavji cerkvenega prava, etike in nemške pravne terminologije na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru dr. Borut Holcman. Bil je katoliški duhovnik, kasneje je izstopil in se poročil. O tem, kako vidi duhovniško službo danes, z neke druge optike življenja v pogovoru s Tonetom Petelinškom.


03.03.2019

Svetovni molitveni dan

Gre za ekumensko gibanje, ki se je na pobudo žensk različnih protestantskih cerkva začelo konec 19. stoletja v ZDA. Svetovni molitveni odbor, v katerem delujejo evangeličanske, katoliške in pravoslavne cerkve, povezuje narodne odbore v 166 državah po svetu. Letos svetovni molitveni dan pripravlja odbor v Sloveniji. To je tudi priložnost, da ponovno razmislimo o vlogi ženske v Cerkvi in širši družbi. O tem in o pripravah na svetovni molitveni dan se bo Robert Kralj pogovarjal s članicama odbora Vero Lamut in Andrejo Peček.


24.02.2019

Sv. Hieronim: veliki prevajalec Svetega Pisma

Cerkveni oče sv. Hieronim je s prevodom Svetega pisma iz izvirnih jezikov – hebrejščine, grščine in aramejščine – v latinščino, imenovanem Vulgata, opravil monumentalno delo, ki ostaja eden najpomembnejših dokumentov evropske in svetovne kulturne dediščine. Poleg tega je napisal vrsto teoloških razlag, pisem, historiografskih in polemičnih spisov. Kot kristjan je živel evangelij in se tudi preko askeze in spokornega življenja vse bolj izpraznjeval svetnih stvari, da bi ga napolnila Božja beseda, ki jo je tako vneto preučeval. Ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima, ki domnevno velja za našega rojaka, se bomo o njegovem življenju in delu pogovarjali s frančiškanom Janom Dominikom Bogatajem.


17.02.2019

Vloga krščanskih duhovnikov v slovenski kulturi

V tokratni oddaji gostimo akademika prof. dr. Marka Jesenška – enega najeminentnejših strokovnjakov za zgodovino slovenskega jezika. Spregovorili bomo o vlogi krščanskih duhovnikov v tisočletni jezikovni in kulturni emancipaciji slovenstva.


10.02.2019

Jean Luc Marion: Razodetje kot fenomen

Svetovno znan francoski fenomenolog in filozof religije Jean Luc Marion se navdihuje pri mislecih, kot so: Descartes, Husserl, Heidegger, Levinas, Derrida in Henry. V svojih delih piše o vprašanjih Boga, malika, o ljubezni, daru itn. O fenomenu razodetja, o katerem je predaval v okviru mednarodne znanstvene konference na Teološki fakulteti v Ljubljani septembra lani, se bomo pogovarjali s poznavalcem njegove misli, filozofom, dr. Brankom Klunom.


27.01.2019

Teden krščanske edinosti

Čas od 18. do 25.januarja je v cerkvenem koledarju označen kot teden krščanske edinosti, današnji 27.januar pa kot nedelja Svetega pisma. Obojega se bomo dotaknili v naši tokratni oddaji Sedmi dan v kateri gostimo evangeličanskega duhovnika mag. Leona Novaka iz Murske Sobote.


20.01.2019

Angeli: duhovna bitja med Bogom in človekom

Angeli so nam znani iz filmov, umetnosti, glasbe, iz pravljic, predvsem pa iz religioznega izročila. Čeprav se z upodobitvami angelov srečujemo tako rekoč na vsakem koraku, je splošna predstava o njih zelo nejasna in zamegljena. Zato bomo v oddaji razmišljali, kaj sploh lahko povemo o angelih. Za kakšna bitja gre in kako so predstavljena v različnih verskih tradicijah: judovstvu, krščanstvu in islamu? Ali so angeli v odnosu s človekom in kakšen je ta odnos? Katere angele poznamo in kakšne so njihove naloge kot Božjih poslancev? Gost oddaje: mag. religiologije in etike Dejan Levičnik.


13.01.2019

Leksikon filozofije: Bog vere in bog filozofov

Čeprav beseda Bog ni izvorno filozofski, temveč religijski pojem, so jo kot naziv za idejo boga uporabljali tudi filozofi. Gre za idejo, ki si jo lahko človek izdela sam s svojim razmišljanjem in je neodvisna od kakršnega koli božjega razodetja ali druge verske izkušnje. Kako so na človekovo hrepenenje po Bogu odgovarjali že prvi antični filozofi ter kako se filozofska govorica razlikuje od teološke, se bo z upokojenim ljubljanskim nadškofom in avtorjem Leksikona filozofije ddr. Antonom Stresom pogovarjal Peter Frank.


06.01.2019

Praznik Gospodovega razglašenja

Praznik Gospodovega razglašenja ali po ljudsko svete tri kralje kristjani praznujejo 6. januarja. V oddaji bomo skušali osvetliti, za kakšen praznik gre. Kdo so modri z Vzhoda oziroma trije kralji, ki se poklonijo novorojenemu Odrešeniku. Od kod izvira ta praznik in kakšen pomen ima za verujočega človeka? Kaj simbolizirajo darovi, ki jih kralji prinesejo Novorojenemu. Gost oddaje: dr. Matjaž Celarc, asistent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo Teološke fakultete v Ljubljani.


03.02.2019

Delovanje slovenskih duhovnikov ob stoti obletnici priključitve Prekmurja

Pred kratkim se je začel niz prireditev s katerimi obeležujemo stoletnico formalne priključitve Prekmurja k matični domovini. Najbolj vzhodni del naše domovine je doživljal različne pritiske dokler se ni leta 1919 priključil matičnemu slovenskemu ozemlju. Prav krščanski duhovniki imajo veliko zaslug, da se je slovenstvo v tej naši najvzhodnejši pokrajini skozi burno zgodovino ohranilo. O njihovem delovanju se je Tone Petelinšek pogovarjal z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom.


30.12.2018

Katoliška govorica pred sodobnimi izzivi

Kako naj duhovniki, redovnice in redovniki nagovarjajo sodobno družbo? Ali stara govorica krščanskih simbolov še nagovarja občestvo predvsem mlade? Drugi vatikanski koncil govori o komunikaciji v Katoliški cerkvi znotraj in navzven. Ta komunikacija pa je zdaj drugačna tudi zaradi sodobnih medijev, predvsem svetovnega spleta. Gost v oddaji bo dr. David Kraner.


23.12.2018

Bog, človek ali človek-bog?

Aleksandrijski duhovnik Arij je zanikal enakost prve in druge osebe Svete Trojice, s tem pa je postavil tudi drugačen nauk o Svetem Duhu, zato je v Cerkvi izzval ostre teološke razprave in cerkveno krizo. Čeprav so njegov nauk obsodili že na prvem nicejskem koncilu leta 325, se zdi, da so podobne ideje žive še v današnjem času. Ob božiču – prazniku rojstva Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina – po katerem štejemo tudi leta človeške zgodovine, nas bo zanimalo, katere so najpogostejše herezije ali zmote o Kristusovem rojstvu. Z upokojenim mariborskim nadškofom dr. Marjanom Turnškom se bo pogovarjal Peter Frank.


16.12.2018

Pater Simon Ašič in duhovne razsežnosti zdravilstva

Cistercijanski menih p. Simon Ašič se je v zavest Slovencev zapisal kot zeliščar in velik poznavalec zdravilnih rastlin. V oddaji nas bo zanimalo: Kdaj se je p. Simon začel ukvarjati z zdravilstvom? Kje in kako se je izobraževal? Kako se zdravilstvo in nabiranje zdravilnih zelišč umešča v meniško duhovnost in tradicijo? P. Ašič je bil duhovnik, poznavalec človeške duše. Kako je razumel povezanost duhovnega z zdravilstvom? Kakšno vlogo ima pri tem vera v Boga in molitev? Kakšen je Ašičev pogled na zdravljenje z zelišči v primerjavi z metodami moderne in alternativne medicine? Gost oddaje: cistercijan Branko Petauer.


09.12.2018

Thomas Merton o vrstah in oblikah molitve

Thomas Merton (1915-1968) je eden najplodovitejših duhovnih avtorjev preteklega stoletja. Od svojih staršev je podedoval smisel za umetnost, še posebej za književnost in pesništvo. V iskanju globljega smisla življenja je začel brati katoliške pisatelje in pesnike ter se notranje vedno bolj bližal Cerkvi. V globini duše se mu je porodila želja, da bi postal redovnik. Ko so ga frančiškani odklonili, so ga leta 1941 sprejeli v trapistovski samostan Getsemani v državi Kentucky. Osem let pozneje je bil posvečen v duhovnika. Merton je kot menih iz lastne izkušnje pisal o temah duhovnega življenja: o molitvi, uboštvu, ponižnosti, svobodi, ljubezni itn. Ob 50. obletnici njegove smrti bomo spregovorili o tem, kaj je zanj molitev. Kakšne vrste in oblike molitve poznamo? Kaj razumemo z besedo »meditacija«? Za kaj gre pri meditaciji v krščanskem duhovnem izročilu in kako jo razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda? Prav tako bomo skušali osvetliti to, kar imenujemo »kontemplacija« in v čem se ta razlikuje od meditacije. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z jezuitom Miranom Žvanutom.


02.12.2018

Izzivi duhovniškega poklica – dr. Daniel Grabar

V oddaji gostimo binkoštnega pastorja dr. Daniela Grabarja iz Murske Sobote; je tudi superintendent zveze slovenskih evangelijskih cerkva. Po poklicu je zdravnik-anesteziolog, že vrsto let pa je tudi strokovni direktor murskosoboške splošne bolnišnice. Je poročen in oče dveh odraslih hčera, duhovništvo dojema kot svojevrsten poklic služenja v razpetosti med občestvom vernikov, družino in službo.


25.11.2018

Za življenje sveta: pravoslavni pogled na zakramente

Pomemben pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) v svoji knjigi Za življenje sveta: zakramenti in pravoslavje sodobnemu človeku približa pomen in vlogo zakramenta. O krščanskih zakramentih ne razmišlja na abstrakten način, ampak jih vidi kot simbole, prek katerih je človek deležen Božjega življenja. Evharistija, krst, birma in spoved niso nekaj, kar bi človek »opravljal« iz dolžnosti, temveč ga uvajajo v nov način bivanja, v katerem človek sebe in vse, kar se mu dogaja, doživlja kot Božji dar za življenje sveta. Gostja oddaje: prevajalka knjige, francistka in hispanistka dr. Tina Osterman.


Stran 15 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov