Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
"Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti." Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade?
Prostozidarstvo na Slovenskem se je začelo opazno razvijati šele v obdobju jožefinske Avstrije. Prej so bili člani nemških in dunajskih prostozidarskih lož posamezniki, na primer pripadniki plemiške družine Cobenzl. Prvi izpričani Kranjec, ki je bil dokazano sprejet v prostozidarsko ložo, je bil v Ljubljani rojeni Karel grof Cobenzl, ki je leta 1741 postal član nemške prostozidarske lože v Bayreuthu.
Prve lože v 18. stoletju v notranjeavstrijskih deželah so bile ustanovljene v Trstu. Na začetku vladanja cesarja Jožefa II. pa so lože ustanovili skoraj v vseh glavnih mestih tedanje monarhije. Po podatkih iz tega obdobja vemo, da je bilo v ložah 50 posameznikov iz naših krajev. Med njimi so bile zanimive osebe, na primer Jurij Vega in ljubljanski nadškof Mihael Brigido. Znano je tudi, da naj bi bila člana lože Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik, vendar za zdaj trdnih dokazov o tem še niso našli.
Po francoski revoluciji so bile leta 1795 prostozidarske lože v habsburški monarhiji prepovedane, s tem pa se je končalo tudi delovanje lož na slovenskem ozemlju. So pa bile zelo dejavne v obdobju Ilirskih provinc, ko so tudi naše kraje zasedli Francozi, nam je povedal dr. Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije.
Narodni muzej Slovenije je skupaj z Arhivom Republike Slovenije pripravil vrsto dogodkov posvečenih prostozidarstvu. V nadaljevanju bom zato v ta zapis, namesto povzetkov govornih prispevkov, ki sem jih posnel za oddajo, vključil predvsem gradivo, ki so ga pripravili ob odprtju razstave. Saj vas vabim, da oddaji prisluhnete, ta zapis pa naj zgodbo samo dopolni!
Zadnji dan februarja ( 28.2. 2017) so v Narodnem muzeju Slovenije odprli razstavo o zgodovini prostozidarstva v našem prostoru. Prostozidarska dediščina slovenskih in tujih muzejev, arhivov in knjižnic bo na ogled do 14. maja letos.
Vrednote, ki združujejo bratovščino, bo obiskovalec spoznaval ob prostozidarski scenografiji, simbolih in glasbeni kulisi: skozi skrbno oblikovan razstavni prostor bo simbolično prehodil pot od teme k svetlobi, od neznanja k znanju.
Na novinarski konferenci, pred svečanim odprtjem razstave je direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik poudarila, da je razstava plod odličnega sodelovanja Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije.
Soavtor razstave dr. Matevž Košir (Arhiv Republike Slovenije), ki že vrsto let preučuje prostozidarstvo na Slovenskem, je pojasnil:
»Ni naključje, da je razstava na ogled prav letos, saj smo želeli poudariti pomemben jubilej, in sicer 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije (1717–2017). Prav Anglija je tista dežela, v kateri se je prostozidarstvo začelo, zato ima gibanje tudi nekaj ‘angleških’ značilnosti. V njem se zrcali tradicija srednjeveškega kamnoseštva, ki se je s koncem srednjega veka sicer izpela, ostale pa so simbolne vsebine gradnje harmoničnega sveta in poudarek na bratstvu med različno mislečimi.«
Mag. Jože Podpečnik, kustos prostozidarske zbirke v Narodnem muzeju Slovenije in soavtor razstave, je izpostavil:
»Prostozidarsko zbirko danes prvič v zgodovini predstavljamo javnosti. Poleg Narodnega muzeja Slovenije in Arhiva Republike Slovenije so gradivo za razstavo prispevali tudi Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, Gornjesavski muzej Jesenice, Pokrajinski muzej Koper, Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana ter druge domače in tuje ustanove, tudi Velika loža Slovenije.«
In še:
»Na razstavi smo prikazali ‘tempelj’ ljubljanske lože Valentin Vodnik in njene člane. Predstavili smo takratno slovensko gospodarsko in politično elito, ki je med drugim vplivala na to, da smo v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja postavili Narodno in univerzitetno knjižnico.«
Mag. Jože Podpečnik je zapisal:
"Predmeti v prostozidarski zbirki muzeja potrjujejo odlično sodelovanje slovenskih bratov pri širjenju strpnosti, svobode izražanja in spodbujanja sodelovanja med ljudmi različnih prepričanj v srednjeevropskem prostoru in širše. Bratovščina poudarja splošne moralne norme, med njimi pa na prvo mesto postavlja strpnost. A vendar je prostozidarstvo težko ulovljiv družbeni fenomen. Ne gre za religijo – čeprav je njegov sestavni del tudi ritual. Ne gre za center moči – čeprav ni mogoče ovreči njegovega političnega in družbenega angažmaja. Ni filozofija – čeprav je gradbeni načrt življenja s simboli, za katerimi se skriva prastara modrost. Prostozidarstvo je brez dvoma povezano z mističnim: zaradi svojega alternativnega pogleda na svet, izkušnje rituala in, ne nazadnje, molka o notranjem dogajanju. Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje ter pustilo za sabo raznoliko materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju kakor tudi v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti."
01 Baron Žiga Zois
Žiga baron Zois pl. Edelsteinski (1747–1819), gospodarstvenik, mecen, naravoslovec, mineralog in humanist. Na domu so ga poučevali najboljši učitelji, izobraževal se je tudi v tujini. V njegovi bogati knjižnici na Bregu v Ljubljani so se zbirali kranjski razsvetljenci, ki jih je tudi materialno podpiral. Bil je lastnik gospostva Brdo pri Kranju, fajančne tovarne v Ljubljani in posesti na Javorniku in v Mislinji. Po njem je imenovan barvit mineral cojzit, ukvarjal se je tudi z ornitologijo. S trgovino z železom je obogatel, v času Ilirskih provinc pa doživel gospodarski polom. Leta 1782 je v Amsterdamu vstopil v prostozidarsko ložo. V času delovanja ljubljanskih lož (1792–1795 in 1811–1813) so ga člani obiskovali na domu. Od prostozidarjev je prijateljeval z Janezom Antonom Riccijem, Jožefom Pinhakom in Pagliaruzzijem, dopisoval si je s številnimi prostozidarji v monarhiji. Brat Jožef baron Zois pl. Edelstein (1741–1813) je bil v letih 1783–1788 član dunajske prostozidarske lože Okronano oziroma Novookronano upanje.
02 Jurij Vega
Jurij Vega (1754–1802), slovenski matematik, geodet in častnik. V knjigi zapisnikov dunajske lože Resnična sloga decembra 1795 je opisan sprejem Jurija Vege med prostozidarje. Starešina lože Ignac pl. Born je prejel Vego v ložo z ritualom po prostozidarskem običaju. Tajnik lože je zapisal: »Leta 1785, devetega dne dvanajstega meseca, je bil za sprejem predstavljen tuji iščoči Jurij Vega, sin Jerneja, star 31 let, rojen 23. 3. 1754, katoliške vere, meščanskega porekla, po službi nadporočnik in profesor matematike pri drugem cesarsko-kraljevem topniškem polku, ni član nobenega znanega reda, po iskreni želji in vnemi sprejet v naš od prastarih časov čaščeni prostozidarski viteški red, za kar ni zaprosil iz radovednosti, še manj bil od koga prisiljen ali zapeljan …« Vega je februarja 1786 napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra.
03 Diploma ljubljanske lože
Diploma, ki jo je loža Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani izdala Žigi Pagliaruzziju 16. marca 1812. Prostozidarska diploma ima v središču zvezdo, ki je bila upodobljena tudi na pečatniku ljubljanske lože. Pod njim je napis s kratico, ki pomeni »V slavo velikega arhitekta vesolja«. Stebra J in B, nad katerima sta upodobljena luna in sonce, simbolizirata aktivno in kontemplativno načelo. Med stebroma so upodobljeni črno-bel mozaični tlak in številni prostozidarski simboli. Tri ženske figure simbolizirajo modrost, moč in lepoto. Moč ima na ščitu upodobljeno črko N, ki asociira na Napoleona.
04 Znak viteza rožnega križa
Znak viteza rožnega križa je najverjetneje je pripadal starešini francosko-ilirske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona v Ljubljani med letoma 1811–1813.
05 Pečatnik ljubljanske lože
Pečatnik ljubljanske lože Prijateljev rimskega kralja in Napoleona, izdelan leta 1811. Varuh pečatnika v ljubljanski loži je bil ljubljanski notar Franc Ksaver Repežič.
06 Predpasnik mojstra
Prostozidarske mojstrske predpasnike, kot je ljubljanski, so od konca 18. stoletja polindustrijsko izdelovali v Franciji. Gravuro so odtisnili na usnje in nato ročno poslikali. Danes je poleg ljubljanskega v muzejskih in zasebnih zbirkah ohranjenih le še sedem takih predpasnikov. Predpasnik je izdelan iz kozjega usnja in bogato okrašen s simboliko od egiptovske, orientalske in starozavezne do tiste iz obdobja srednjeveških gradbenih cehov. V središču trikotnika na zgornjem robu predpasnika je upodobljeno sonce. Sonce je omejeno z oblaki. V sredini predpasnika je Salomonov tempelj. Vhod v Salomonov tempelj vodi prek treh stopnic mojstrstva (vajeniške, pomočniške in mojstrske), katerih orodje je upodobljeno v spodnjem delu predpasnika. Levo zadaj se na valovih oceana ziblje Noetova barka. Barka simbolizira kulturo, človeško modrost, rešeno pred potopom. Desno zadaj od templja je upodobljena piramida z dvema palmama in opozarja na ezoterično modrost starega Egipta. Celotno sliko zamejujeta korintska stebra na kamnitem podstavku, ki sta enaka, ločita ju le črki J in B. Ponazarjata stebra, ki sta stala v preddverju Salomonovega templja in sta bila poimenovana Jachin in Boaz. Na vsakem od kapitelov korintskega stebra so po tri počena granatna jabolka. Levo v oblaku nad stebrom je lunin krajec, desno nad njim pa trikrat po tri zvezde. Zvezde nad desnim stebrom so kažipoti popotniku v temi.
07 Oznaka stebra Jachin
Oznaka stebra Jachin, izdelana za ljubljansko ložo Valentin Vodnik leta 1940. Pred preddverjem Salomonovega templja sta stala dva korintska stebra na kamnitem podstavku, Jachin in Boaz.
08 Oznaka temne sobe za sprejem novincev
Oznaka temne sobe za sprejem novincev v ljubljanski loži Valentin Vodnik iz leta 1940. V preddverju prostozidarskega templja je soba izgubljenih korakov ali temna soba. Pred sprejemom v ložo je kandidat nekaj časa preživel v temni sobi, kjer je v miru zapisal odgovore na nekatera vprašanja oziroma svojo »filozofsko« oporoko. Pri tem je bil opozorjen, naj odide, če ga je tja pripeljala radovednost.
09 Prostozidarsko kladivo
Kladivo, ki ga je ob umestitvi ljubljanske lože Valentin Vodnik 21. maja 1940 podarila zagrebška loža Bratstvo. Prostozidarsko kladivo je simbol dela in asociira moč, aktivno voljo in razsodnost.
10 Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik
Prapor ljubljanske prostozidarske lože Valentin Vodnik, izdelan leta 1940, je Narodnemu muzeju Slovenije podaril dr. Janez Milčinski, ki je predmet dobil od Evgena Lovšina tik pred njegovo smrtjo. Osnutek prostozidarskega praporja je oblikoval hrvaški grafik Tomislav Krizman (1882–1955). Prapor je na treh straneh obšit z resami, na četrti pa je prišitih deset medeninastih obročkov (za pritrditev). Na prednji strani prapora so kratica V. V. (Valentin Vodnik) ter podoba lože, pred njo odprta knjiga, šestilo in kotomer, obdani z rastlinskim ornamentom. Na hrbtni strani je na eni strani sonce, na drugi oblaki in merilne naprave ter napis: V. / LJUBLJANA / V.
Sicer pa je kot glasbena kulisa na razstavi sonata Brillante, ki jo ne napisal član prostozidarske lože Antona Heberle.
Vizualni koncept razstave
Za vizualni koncept razstave sta poskrbela Miran Mohar in Mima Suhadolc, arhitekta in oblikovalca. Mima Suhadolc je zapisala:
"Svetloba je morda najpomembnejši simbol prostozidarstva. Pomeni modrost, znanje in razumevanje. Potovanje proti svetlobi je simbolna pot k modrosti, ki je glavna tema postavitve razstave. Razstavni prostor je zasnovan tako, da obiskovalec potuje skozi zaporedje prostorov, ki imajo različne značaje.
Na začetku so prostori oblikovani grobo, oglato, kot »neobdelan kamen«, ki pomeni neizoblikovanega, nevednega iščočega, potem pa se postopoma spreminjajo – do zadnjega prostora, templja. Tempelj je prostor geometrije in logike, ki predstavlja »obdelani kamen« oziroma nekoga, ki mu je bila »podeljena luč«. Prvi prostor obenem predstavlja Platonovo votlino, svet idej, prehod v svet zunaj votline pa je metafora razsvetljenja. Celotna postavitev je izdelana iz papirja (valovite lepenke) in je maketa v naravni velikosti. Minljivost materiala in začasnost izdelave v simbolnem smislu sporočata, da je prostozidarstvo pravzaprav ideja."
Prostozidarstvo se relativno počasi "odpira" javnosti, menijo mnogi, ki to gibanje tako ali drugače spremljajo. Ob tem so me recimo opozorili, na osmrtnico, ki je izšla leta 2005. Ta je mnoge "malce" presenetila, so takrat med drugim zapisali v časniku Dnevnik, dne 16.12. 2005.
V Narodnem muzeju Slovenije so ob vsem dogajanju, ki je spremljalo razstavo Skrivnost lože, med drugim opozorili tudi na zanimivosti povezane s prostozidarji:
V oddajo smo skušali vključiti tudi velikega mojstra Velike lože Slovenije, dr. Marka Bitenca, vendar nam to ni uspelo. Iz tajništva Velike lože so sporočili, da je žal veliki mojster kot zdravnik zelo zaseden. Zaradi precejšnjega zanimanja medijev pa bodo kmalu pripravili novinarsko konferenco, kjer bo sodeloval tudi on.
Slika: Marko Bitenc, dr.med. 18.1.2011 - Podjetnik v kirurgiji. Edita Cetinski Malnar, oddaja TV Slovenija-Prava ideja.
Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovini; če vsemu povedanemu prištejemo še naravne katastrofe, slabe letine, nalezljive bolezni in verske spopade, ni čudno, da so se podložniki začeli upirati. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Nekateri predmeti, gospodinjski pripomočki so med njimi na prvem mestu, so postali tako običajni, da se o njih ne sprašujemo več. Pa bi se morali. Mnoge naprave, ki jih danes uporabljamo v gospodinjstvu, niso tako spektakularne, kot so nova tehnološka čudesa, ali recimo avtomobili in podobno tehnološko razviti stroji. A njihov vpliv na razvoj družbe, lahko zapišemo: celo civilizacije kot take, je neprecenljiv. Eden takih danes samoumevnih aparatov, ki je pretresel družbo do obisti, je pralni stroj. Če hočemo v celoti razumeti revolucijo, ki jo je prineslo strojno pranje perila, se moramo vsaj za trenutek potopiti v čas ročnega pranja. O dejavnosti, o katere posebnih pogojih in naporih danes starejši poskušajo ponovno seznaniti mlade generacije, govori tudi tokratna oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Osrednji krščanski prazniki so spričo stoletij močno prisotnega katolištva na našem prostoru nedvomno na nek način postali del naše kulture in četudi se večina slovenskega prebivalstva danes ne poglablja v globlje sporočilo in obredje posameznih praznovanj, sta vsaj božič in velika noč trdno umeščena v naše koledarje. In vendar le malo vemo o zgodovini teh praznikov, ki tako samoumevno delijo naše leto. Na tokratno velikonočno nedeljo bomo torej oddajo Sledi časa posvetili zgodovini praznovanja največjega krščanskega praznika. Kdaj se praznovanje velike noči sploh začelo? Kako se je spreminjalo potem, ko je krščanstvo iz preganjane postalo najprej priznana in nato zapovedana religija Rimskega cesarstva? Kako so se tradicije praznovanja razlikovale v vzhodnem in v zahodnem krščanstvu, ki sta se z veliko shizmo v 11. stoletju tudi uradno ločila na katoliško in pravoslavno cerkev? Zakaj ti dve veji krščanstva velike noči sploh ne praznujeta na isti dan in kako se razlikujejo vsebinski poudarki v njunih liturgijah? Kako je z veliko nočjo v protestantizmu ter kakšno mesto ima v današnjih, sekulariziranih družbah? To so nekatera od vprašanj, o katerih sta za tokratne Sledi časa razmišljala teolog in duhovnik dr. Bogdan Dolenc ter teolog, rusist in zgodovinar dr. Simon Malmenvall, oba z ljubljanske Teološke fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Idiličen podeželski pejsaž s slovenskim čebelnjakom je razglednica, ki lahko obkroži svet, ki prikazuje red, ravnovesje, umeščenost v prostor, ki nam je blizu in sprejeta z družbenim konsenzom. Kaj pa prihod čebel v mesto in posledično čebelarjenje na strehah poslovnih stavb in kulturnih domov? So čebele res prišle v mesto, ali so morda iz mesta odšle na podeželje? Urbano čebelarjenje je relativno nov pojem, a vsebina, ki se skriva za njim ima dolgo tradicijo. "Več kot med" je naslov knjižne in filmske uspešnice, in je hkrati tudi neformalni slogan ljubljanskega društva Urbani čebelar, ki je nedavno obeležilo desetletnico svojega delovanja. Na začetku so se morali soočati s pomisleki, da bo mestni med črn od smoga in poln težkih kovin, da se čebele v mestu ne bodo dobro počutile in da bodo za povrh popikale meščane. V oddaji Sledi časa po sledeh sodobnega urbanega čebelarjenja v Ljubljani, Londonu in Berlinu.
Baron Žiga Zois plemeniti Edelstein je bil eden najpomembnejših slovenskih razsvetljencev, mecen, podjetnik, fužinar, zoolog, mineralog, botanik in najbogatejši Slovenec tistega časa. Med številnimi dejavnostmi, s katerimi se je ukvarjal, je bilo zelo pomembno njegovo zbiranje mineralov, rudnin in fosilov, saj je tako nastala njegova zbirka mineralov, ki je veljala za eno največjih v tedanji srednji Evropi. Zois je zbiral minerale na različne načine. Po očetu je podedoval železarne, fužine in rudnike in zato je marsikje iskal železovo rudo ali bobovec, ne samo na Gorenjskem, ampak tudi drugod po Sloveniji. Finančno je podpiral odprave na najvišje slovenske alpske vrhove, med njimi večkrat na Triglav. Poleg tega je, dokler mu je zdravje dopuščalo, potoval po svetu. Na teh potovanjih se je seznanjal z metodami taljenja železove rude, z morebitnimi novimi najdišči in podobno. Ob tem ni čudno, da so ga prevzeli kristali in minerali; to dokazuje njegova obširna zbirka mineralov, kamnin in kristalov, ki jo bomo predstavili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kekec je eden največjih junakov ne samo naših mladosti, temveč slovenskega literarnega okolja sploh. Vztrajno že dolga desetletja polni otroška srca, kot literarni in tudi kot filmski lik, o njegovem avtorju pa je znanega manj. Nikoli ni bilo povsem natančno pojasnjeno, čemu se je Josip Vandot izmaknil pozornosti slovenske literarne zgodovine, a dejstvo, da se »mladinski« pisatelji ne morejo meriti s »ta zaresnimi«, pač ne zdrži kritične presoje. Tokratne Sledi časa odstirajo zanimivo in malo znano epizodo iz življenja Josipa Vandota, ki je nekaj zadnjih mesecev v domovini, preden so ga izselili, prebival v Mariboru. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.
Letos mineva četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija z izdajo Splošne šolske naredbe postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem
V vse bolj urbaniziranem okolju, v kateremizgubljamo pristen stik z naravo in v katerem vse bolj prevladujejo nove tehnologije, se ljudje kljub vsemu radi vračajo k temam, kot so mitologija, pripovedke, svet mitičnih bitij in bajeslovje. Omenjene teme niso prav pogosto del raziskovalnih projektov etnologije in sorodnih ved, pa vendar najdejo tudi pot v razstavne prostore. Taka zelo zanimiva in enkratna je bila razstava v Dolenjskem muzeju z naslovom: Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati? Razstava se je ujela z razglasitvijo leta 2023 za Unescovo leto nesnovne kulturne dediščine. Del te dediščine pa so tudi škratje, palčki in preostala bajeslovna bitja. Hkrati je bila razstava tudi spodbuda k zapisovanju zgodb, v katerih se skrivajo znanje in arhetipska spoznanja naših prednikov. Razstavo in svet bajeslovnih bitij bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.
Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.
Luknja v vratih je bila iztočnica za naše raziskovanje zgodovine ene večjih palač na Bregu v starem mestnem jedru Ljubljane. To je Zoisova palača, ki sicer deluje mogočno, a je hkrati vsaj glede arhitekturnega okrasja dokaj pusta. Za razliko od bogato okrašenih baročnih fasad palač na starem ali mestnem trgu gre za zelo racionalistično fasado, ki kaže duha in miselnost človeka, ki je vrsto srednjeveških hiš prezidal v enotno palačo, kot jo poznamo danes. Zois je s svojo palačo tako znanilec nove dobe – razsvetljenstva. Žiga Zois je bil v svojem času eden najbogatejših Slovencev, posestnik, fužinar, industrialec in mecen slovenskega narodnega preporoda. Kot rečeno, deluje njegova palača na zunaj kot dokaj racionalna stavba, ko pa vstopiš, se pokaže, da je vse od stopnišča do vratnic to še vedno aristokratska rezidenca. In ta skriva tudi vrsto zanimivih usod in zgodb, ki jih bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Pred skoraj pol stoletja se je v gorskem masivu Prokletij zgodila nezamisljiva tragedija. Dva mladeniča sta umorila svojo vrstnico, ko se je vračala z vpisa v četrti letnik. Zaradi nacionalnih strasti je ostal umor gimnazijke Branke Đukić dolga leta nekakšen simbol krutosti in brezizhodnosti ne le tistega časa, temveč tudi sodobnosti, ki na prostorih med Srbijo, Črno goro in Kosovom še vedno grozi z vseuničujočim spopadom. V oddaji Sledi časa objavljamo feljton, ki ga je pripravil Marko Radmilovič, ter se z njim tudi to nedeljo pridružujemo najbolj poslušanim žanrom radiofonskega medija, ki v podkastih obravnavajo predvsem znane ali pa pozabljene kriminalne primere iz preteklosti.
Poznati preteklost ne pomeni le brati zgodovinske knjige in se navduševati nad to ali ono interpretacijo časa, ki je minil. Pomeni tudi razumeti in sprejeti skrajnosti, ki so izoblikovale naš čas, prav tako kot glavni tok zgodovine. Med obema vojnama je bilo štajersko podeželje eden najrevnejših in najbolj zaostalih delov Dravske banovine, h kateri je spadala večina slovenskega etničnega ozemlja. In na tem podeželju je bil socialni stik izjemno slab. Katastrofalen. Revščina, brezpravnost, zaostalost; vsi ti dejavniki so najmočneje prizadeli sloj prebivalstva, ki ga danes poznamo kot kmečke delavce. In med tem slojem so se, kot se v revščini rado zgodi, začeli taki in drugačni zločini, tudi vedno hujše oblike družinskega nasilja. Knjiga dr. Mateje Ratej, na podlagi katere je Marko Radmilovič pripravil oddajo Sledi časa, se ukvarja z obrnjeno optiko družinskega nasilja: opisuje nasilje žensk nad svojimi zakonskimi partnerji.
Slovenci se razmeroma dobro zavedamo, da ni povsem samoumevno, da danes na tem prostoru lahko govorimo svoj jezik in gojimo svojo kulturo - elementa, ki ju vidimo kot poglavitni del svoje nacionalne identitete. Pogosto tako občudujemo ljudi, ki so skozi zgodovino pripomogli k temu, da smo si same sebe sploh lahko začeli zamišljati kot povsem svoj, poseben narod. Pri tem pa se zdi, da večkrat pozabljamo, da je za vsak narod, če želi imeli kolikor toliko suverenosti, bistveno, da o samem sebi razmišlja tudi z nekaterih drugih, morda bolj profanih, materialnih vidikov - ter da ti vidiki pravzaprav niso nič bolj samoumevni ter si jih je bilo na neki točki prav tako potrebno zamisliti in jih načrtovati. V današnji oddaji se tako podajamo po sledeh prvega sistematičnega poskusa zamišljanja tega, kako bi sploh lahko izgledalo slovensko gospodarstvo, in to v času, ko je bilo takšno razmišljanje resnično še nekaj, kar je presegalo tedanjo resničnost. Ob izidu besedila prvega slovenskega programa narodnega gospodarstva - ki ga je leta 1918, ob razpadu Avstro-Ogrske, napisal ekonomist Milko Brezigar - bomo o avtorju tega programa in njegovih pogledih na gospodarske možnosti v slovenskem prostoru govorili z dvema zgodovinarjema, direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož dr. Aleksandrom Lorenčičem in dr. Božom Repetom z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Brezigarjevemu programu, izdanemu pod naslovom »Vsakdo mora imeti priliko, da udejstvi vse svoje telesne in duševne moči« pri Založbi Univerze v Ljubljani, pripisal tudi obširno uvodno besedilo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Advent, veseli december, miklavževanje, Božiček, dedek Mraz, silvestrovanje in še druga manj znana ali celo že pozabljena praznovanja zaznamujejo prehod iz starega v novo koledarsko leto. In ker smo ljudje radovedna bitja, nas seveda zanima, kako vse te praznike praznujejo širom po svetu, v različnih kulturah, pa tudi kaj počnejo naši sosedje. Tu pa nastane zagata. V najrazličnejših zapisih, filmih in podobno lahko izvemo tako rekoč vse o šegah in navadah najširšega sloja prebivalcev, zadeva pa se postavi na glavo, če hočemo izvedeti, kako so decembrski čas preživljali v najpremožnejših plemiških in meščanskih družinah na Slovenskem. Kot da tega sloja prebivalcev pri nas ni bilo in kot da njihovo vsakdanje in praznično življenje ni za seboj pustilo nobenih sledi. In ko so pri odkrivanju tega odkimavali predstavniki strok, nas je to samo še spodbudilo, da smo šli na pot iskanja pozabljenih drobcev spominov o tem, kako so december nekoč preživljali plemiči in bogati meščani. Zaveso pozabe bomo odškrnili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.
Čeprav se praznični dnevi včasih zdijo kot nekakšno brezčasno ponavljanje enih in istih obredov, ima vsak praznik vendarle tudi svojo zgodovino. In ko se zazremo v drugo polovico preteklega stoletja, gotovo lahko rečemo, da se je ena najbolj zanimivih prazničnih zgodb na našem prostoru spisala prav okoli božiča. Eden najpomembnejših praznikov večinsko katoliškega slovenskega prebivalstva, ki so ga praznovali celo v partizanih, svoje mesto v družbi pa je ohranil še celih 7 let po koncu vojne, so jugoslovanske oblasti leta 1952 ukinile kot dela prost dan in prepovedale njegovo praznovanje v javnosti, prvo javno medijsko voščilo božiča po več-desetletnem izključno zasebnem praznovanju pa smo dobili šele leta 1986 - in to s strani predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Kaj je torej določalo odnos jugoslovanske države do božiča? Kako se je ta skozi čas spreminjal in kako lahko nanj gledamo v širšem notranje in zunanje-političnem kontekstu, v katerem se je v posameznih obdobjih znašla naša nekdanja država? Ter kaj se je v ozadju vseh teh ukrepov dogajalo z resničnim praznovanjem tega praznika med ljudmi? Zgodbo o božiču v socialistični Jugoslaviji sta nam za tokratne, praznične Sledi časa pomagala predstaviti teolog in zgodovinar dr. Dejan Pacek ter etnolog in antropolog dr. Božidar Jezernik. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Franc Oderlap je bil človek, ki je rad pomagal ljudem. Gorski reševalec, vodnik psa reševalca, prostovoljni gasilec, pripadnik službe za proženje plazov in udeleženec pri odstranjevanju posledic letalske nesreče na gori San Pietro na Korziki. Ob vsem tem je bil najbolj od vsega predan goram, zaradi katerih se je kot pomemben alpinist zapisal tudi v slovensko zgodovino. Po njegovih sledeh na najvišje vrhove prav vseh celin se je s sogovorniki v oddaji Sledi časa podal Jure K. Čokl.
Po poteh opuščenih žičniških naprav Tri desetletja in več nazaj je bilo po naši deželi posejanih skoraj brez števila žičniških naprav. V glavnem je šlo za vlečnice, ogromno število je bilo tudi nizko vrvnih prenosnih naprav koprskega Tomosa. Na teh »vaških smučiščih« se je smučarskim prvim korakom in užitkom smučanja predajala množica državljanov naše dežele, ki jim je danes postalo smučanje skoraj nedostopno. Žal. Kot dokaz, kako zelo je bilo pred desetletji smučanje priljubljeno, se v oddaji Sledi časa odpravljamo v pokrajino, kjer smučanja ne bi pričakovali. Na Primorskem je Marko Radmilovič obiskal tri pozabljene »Smučarske centre«!
Ljubljana je imela vsaj tri obzidja; prvi tak objekt, ki je varoval tudi prvo znano naselbino, je bil na grajskem griču. Glede na doslej odkrite arheološke ostanke naj bi šlo za utrjeno gradišče na vzpetini s precej dobro možnostjo obrambe z nasipi in lesenimi palisadami. Drugo pomembno obzidje je bilo postavljeno ob graditvi antične Emone, ki je bila skrbno načrtovano mesto, urejeno po pravilih rimskih merilcev in gradbincev. Emona je imela obzidje z dvojnimi obrambnimi jarki, zanimivo pa je, da so del tega vzhodnega obzidja v današnji Vegovi ulici uporabili tudi v srednjem veku. In srednjeveško obzidje Ljubljane bomo odkrivali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov