Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr. Svetlana Slapšak.
Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?
V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.
Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.
Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?
Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.
Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.
Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.
V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.
Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.
Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.
60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezu
Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov