Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.
O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar
Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.
O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali
V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Neveljaven email naslov