Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po jantarni poti
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč.
Ta pobuda se bo začela uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulji Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi Mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. Ob tem so skupaj z mestno občino Novo mesto razmišljali, kako bi v jantarno leto vključili kar najširši krog deležnikov, nam je povedala Jasna Dokl Osolnik, direktorica Dolenjskega muzeja Novo mesto, ki izpostavlja priložnosti, ki jih ta izjemni projekt ponuja vsem- od podjetnikov do kulturnikov.
Pred dobrim letom je prof. docent dr. Mitja Guštin obiskal kolege arheologe v Dolenjskem muzeju v Novem mestu in takrat jim je predlagal, da naj predstavijo Novo mesto kot zelo pomembno prazgodovinsko arheološko središče z jantarnim gradivom na mednarodni konferenci o jantarju v San Marinu v Italiji. To odlično idejo so seveda novomeški muzealci in arheologi z veseljem sprejeli in konference so se udeležili s strokovnim prispevkom. Borut Križ in Petra Stipančič, arheologa iz Dolenjskega muzeja Novo mesto sta nam projekt predstavila zelo podrobno.
Jantar je zelo nenavadna snov, ki je v vsakem primeru dragocena, čeprav to ni niti drag niti poldrag kamen. Ni kamnina, je organskega izvora, gre za ostanke fosilizirane smole dreves, ki so rasla pred 10 milijoni let. Jantar je razmeroma redek, morje ga namreč naplavlja na obalo in tako ga najdemo predvsem na južnih obalah Baltika, na Poljskem, v Litvi, Latviji, delno v Rusiji, tudi v Nemčiji, pa celo na Švedskem in na obalah Anglije. V drugih deli sveta pa je jantarja manj, čeprav ga poznajo na Siciliji, v Podonavju, v Južni Ameriki in tudi v Aziji.
Jantar poznamo v rumeni in oranžni barvi, vendar se pojavlja tudi v drugih barvah, imamo še bel, moder, rdeč in črn jantar. Jantar je morje naplavljalo od nekdaj in prebivalci teh območij, kjer se je to dogajalo, so ga zbirali in z njim trgovali.
Večina ga je potovala proti jugu, proti Sredozemlju, kjer je imel posebno vlogo in ceno. Jantar ima tudi to lastnost, da če ga nekoliko podrgnemo, postane naelektren in temu so se ljudje od nekdaj zelo čudili. Zato so ga spoštovali in imeli do njega prav poseben odnos. Predstavljali so si, da ima nekakšno zaščitno (=apotropejsko) magično moč, ki ščiti ljudi pred uroki, zlimi silami in boleznijo.
Sposodimo si besedilo zloženke, ki jo je ob jantarnem letu izdal Dolenjski muzej Novo mesto:
"Del jantarne poti, je obale Baltika povezovala s Sredozemskim morjem, je v prazgodovini potekal tudi preko Dolenjske, zato se je v Novem mestu, tedanjem evropskem središču s knežjim sedežem, ohranila množica jantarnih izdelkov. Steklarstvo in železarstvo sta bili tisti gospodarski dejavnosti, ki sta omogočali razcvet dolenjskega prostora v 1. tisočletju pr.n.št. Ogrlice iz raznobarvnih bogato okrašenih, na Dolenjskem izdelanih steklenih jagod, dopolnjenih z oranžnordečimi okrašenimi jantarnimi jagodami, ki so jih našli na novomeških grobiščih, so bile spodbuda za obsežnejšo predstavitev te bogate kulturne dediščine."
"Pogled na grobišče Kapiteljska njiva v Novem mestu, ki je bilo v uporabi celo 1. tisočletje pred našim štetjem. "
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja Novo mesto na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
"Delo arheološke ekipe Dolenjskega muzeja na terenu. Novo mesto, Kapiteljska njiva."
Borut Križ nam je povedal, da je v prazgodovini v času železne dobe, v kar nekaj naseljih, v utrjenih gradiščih živelo precej ljudi. To sicer niso bile klasične mestne državice, ampak so bile neke vrste upravne enote z okoliškimi enotami, kmetijami. Na vrhovih pa so bila grobišča, gomile, za pomembne prebivalce in prav ti grobovi so najpomembnejši vir najdb. Gre za grobove, kjer so moškim prilagali orožje ženskam pa nakit in tu je tudi velika količina jantarja. Ta nakit je bil del grobov premožnih prebivalk, in ta je osnova za razstavo v Novem mestu.
"Steklene in jantarne jagode, ki jih dopolnjujejo drobni bronasti cevasti členi, v grobu ob odkritju (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/23."
"Bronaste fibule, lasni obročki, steklene in jantarne jagode ogrlic v grobu ob odkritju (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXI/30."
Vsa ta množica gradiva, ki prihaja v dneh pred odprtjem razstave, je opozorila na to, kako bogate so zbirke in depoji ne samo Dolenjskega muzeja, ampak tudi vseh drugih muzejev, zavodov in ustanov. Nekaj tega gradiva bo prvič na ogled javnosti, nam je povedala Petra Stipančič.
"Poligonalne jagode in jagoda tipa Tiryns so najstarejši jantarni izdelek najden v Sloveniji (12.–11. st. pr. n. št.). Zakladna najdba z Debelega vrha nad Podgradom."
"Jantarni jagodi v obliki štirih ptičjih glavic. Desna ni bila v celoti izdelana (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni prstan s plastično upodobitvijo ženske glave- detajl (1.-2. stoletje). Ptuj, Rabelčja vas, gr. 210/1978."
"Jantarni medaljon s plastično upodobitvijo psičke z mladiči (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 15."
"Masiven jantarni prstan s plastično upodobitvijo dečka v igri s psom – detajl (2. stoletje). Ptuj, Gasilski dom, gr. 7"
"Niz jantarnih jagod ( 7.- 4. st.pr.n. št.). Različna najdišča Dolenjske."
"Jantarna ogrlica iz kroglastih jagod z vmesnimi valjastimi, narebrenimi členi (7. – 6. st. pr. n. št.). Stična, G 48/27."
"Jantarna preslica s tordiranimi in ploščatimi členi, nanizanimi na železni žici (1.–2. stoletje). Ribnica, gr. 16"
"Jantarne jagode v obliki rozet (6.–5. st. pr. n. št.). Zgornja Slivnica, Magdalenska gora."
V okviru združenja C.I.V.I.A. (Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi) že nekaj let potekajo mednarodne konference o jantarju in jantarnih poteh v Evropi. V letu 2017 bo konferenca izjemoma potekala v Novem mestu. Gostili bomo 46 strokovnjakov iz celega sveta, ki proučujejo jantar in jantarne izdelke iz vseh obdobij.
Datum trajanja: 20. – 22. april 2017
Naslov lokacije konference: Jakčev dom, Sokolska ulica 1, 8000 Novo mesto
Konferenca se bo začela v četrtek, 20. aprila 2017, ob 9.30 in je namenjena vabljeni strokovni javnosti. Delovni jezik na konferenci bo angleščina.
"Masivna jantarna ogrlica iz bogatega groba starejšeželeznodobne kneginje (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Ogrlica sestavljena iz množice jantarnih jagod in treh steklenih jagod ter polkrožnega razdelilca je bila priložena v mlajšeželeznodobni grob po sežigu pokojnice (2. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, gr. 11 Lt."
Datum: 21. april 2017
Lokacija: Visokošolsko središče Novo mesto, konferenčna dvorana (Na Loko 2, Novo mesto)
Informacije: Marko Habjan (marko.habjan@novomesto.si, 07 39 39 264)
Udeležba na konferenci je brezplačna.
Konferenca mest ob jantarni poti je je namenjena povezovanju mest, ki ležijo med Baltikom in Jadranom in skozi katera je od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka potekal transport jantarja. Nosilec letošnje konference mest ob jantarni poti je Mestna občina Novo mesto.
Namen srečanja je v gospodarskem in turističnem povezovanju mest severne in južne Evrope, s poudarkom na povezavi kulturnega in industrijskega turizma. Vsebina konference bo tako namenjena povezovanju treh področij: kulturne dediščine, industrije/obrti in turizma.
Na konferenci bodo sodelovali predstavniki mest iz tujine in Slovenije, ki bodo predstavili primere dobrih praks povezovanja obravnavanih področij.
Na konferenci bo zagotovljeno tolmačenje slovenščina-angleščina-slovenščina.
"Pravokotni jantarni razdelilci z drobnimi jantarnimi jagodami nanizanimi na bronasto žico (4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, G. III/33."
"Bronasta igla z bogato jantarno oblogo (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kandija, Grob s trinožnikom."
"Ogrlica iz različnih jantarnih in nekaj steklenih jagod (7. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, A/2/99."
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Največji in najbolj znani izdelek iz jantarja na svetu je Jantarna soba v Carskem selu pri Sankt Peterburgu. Izdelana iz okamnele smole iglavcev in umetniško okrašena, je nekoč veljala za eno od svetovnih čudes. Mojstrstvo izdelovalcev, barvitost jantarja ter pestra zgodovina in usoda te najslavnejše sobe bo v sodelovanju z Muzejem iz Sankt Peterburga predstavljena na panojih.
Odprtje razstave: 20. april 2017
Trajanje razstave: 20. april 2017 - 30. september 2017
Avtorica razstave: Anna Sobecka, Mednarodno jantarsko združenje (IAA), Gdansk
Baltski jantar je fosilna smola iglavcev, ki so pred milijoni let rasli na starodavnem eocenskem kontinentu, znanem kot Fenoskandija.
Toda jantar s svetom rastlin ni povezan le zaradi svojega izvora, marveč tudi zaradi naravnih ostankov – denimo sadežev ali rastlin –, ki so se ohranili v njem in jih danes poznamo kot vključke. Vzorci starodavnega rastlinja in živalic, ki so se ohranili v jantarju in so zaslužni za njegov osupljivi videz, nam danes omogočajo, da rekonstruiramo živalstvo in rastlinstvo, kakršno je bilo pred približno 45 milijoni let.
Nekateri vzorci so ostali globoko v zemlji, druge je z ledenikom naplavilo – denimo v Gdanski zaliv – tretje pa sta povsem naravno zgladila pesek ali voda. Vse to je botrovalo zares izjemno široki barvni paleti jantarja – od bele in odtenkov rumene do temno rjave.
Za jantar je značilna tudi raznolikost zgradbe in oblike. Njegovi raznovrstnosti in razmeroma lahki obdelavi pa se imamo zahvaliti tudi za to, da se jantar že več tisoč let uporablja za izdelavo okrasov, amuletov in umetniških predmetov.
Izbor del članov Mednarodnega jantarskega združenja, ki jih bomo ponudili na ogled na razstavi Jantar in oblika, osvetljuje različne pristope k oblikovanju jantarja. Predstavljeni bodo izdelki umetnikov, ki svoje kose oblikujejo sami – vse od začetne zamisli pa do končnega rezultata –, kakor tudi rešitve oblikovalcev, ki svoja videnja jantarja uresničujejo na računalniških zaslonih.
Za nekatere je jantar odločilni navdih, zato skušajo tudi samo vdelavo prilagajati specifičnosti vsakega posameznega naravnega kosa, drugi dano snov obravnavajo le kot eno od sestavin nakita.
"Jantarne ogrlice so bile na Dolenjskem v starejši železni dobi dopolnjene z raznobarvnimi steklenimi jagodami (6.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, različni grobovi , G. V/35."
"Ogrlico, ki jo sestavljajo na Dolenjskem izdelane raznobarvne in okrašene steklene jagode, dopolnjujejo jagode iz uvoženega jantarja (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. XXXVI/12."
" Diskaste jantarne jagode z vrezanim okrasom (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. V/35."
"Jantarni jagodi v obliki ovnovih glavic (5.–4. st. pr. n. št.). Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/4."
"Jantarna jagoda v obliki dvojne živalske glavice (5.–4. st. pr. n. št.).Novo mesto, Kapiteljska njiva, G. VI/44."
Organizatorji različnih prireditev ob Jantarnem letu, že aktivno opozarjajo na pestro dogajanje, ki bo svoj vrh zagotovo imelo ob odprtju razstav in mednarodnih konferencah. Tako, da so že poskrbeli za oglaševanje.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
Tokratna oddaja Sledi časa bo v pogovoru z raziskovalko vojaških pokopališč, doktorico Petro Svoljšak, postregla z razmislekom o tem, kako na pokopališča, nagrobnike in spominska obeležja gleda zgodovinopisje ter kako jih uporablja kot pomožni vir za razumevanje preteklih in sodobnih družbenih razmerij, identitet in ideologij. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Celje se ponaša z bogato kulturno dediščino, ki sega v tako rekoč vsa zgodovinska obdobja. Poleg obdobja celjskih grofov, pozneje knezov se vse bolj razkriva tudi izjemna antična dediščina rimskega mesta Celeia-Keleia. Kako bogato je bilo to mesto, kažejo tudi antične freske, ki so jih odkrili v letih 2016 in 2017 ob prenovi muzejskega trga v Celju. Takrat so pod ostalinami srednjeveške hiše, ki je v pisnih virih poznana kot tako imenovani »Schreibhaus« gospodarsko poslopje, ki je spadalo k palači oziroma knežjemu dvoru, našli presenetljivo dobro ohranjene rimske ostaline. Med njimi tudi ostanke rimske vile ali domusa, kjer so jih presenetile bogate stenske in stropne poslikave. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Na robu ljubljanskega Tivolija in Rožne doline stoji Spomenik talcem. Malokdo ve, da je to delo gluhega kiparja Ivana Štreklja, ki je ustvarjal v kamnu, žgani glini, lesu, mavcu in bronu. Upodabljal je predvsem dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v Švicariji – ljubljanskem Montparnassu, veliko njegovih del pa je izgubljenih ali uničenih. V današnji oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo spoznali življenje in delo kiparja Ivana Štreklja, ki je deloval v svetu umetnosti – kiparstvu, ki je bilo njegova največja ljubezen, in svetu tišine, kajti gluhota ga je zaznamovala za vse življenje.
Letos mineva 150 let od rojstva Antona Korošca: najvplivnejšega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja in – temu verjetno ne bi oporekali niti njegovi politični nasprotniki – enega najbolj pragmatičnih in spretnih politikov v naši zgodovini nasploh: človeka, ki je svoje življenje resnično scela posvetil političnemu udejstvovanju.
Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.
Oddaja Sledi časa prinaša kratek uvid v pionirske čase slovenske fotografije. Toda ne katere koli, temveč umetnosti in obrti, ki ju je vodila ženska roka. Slovenske fotografinje, kot je videti tudi v svetu, so v zgodovini veliko manj znane kot njihovi kolegi, čeprav je med pionirji kar nekaj žensk. O nenavadni usodi ene prvih slovenskih fotografinj bo pripovedoval Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa ...
Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Potovanje v Rim še vedno velja za enega najpomembnejših ciljev vsakega popotnika. Predvsem, če je tudi katoliški vernik. A Rim je toliko več kot le prebivališče papeža kot vodje milijonov katoličanov; je tudi popek zahodne civilizacije in skozi stoletja se njegova priljubljenost za popotnike, romarje ali pač navadne turiste ni zmanjšala. Kvečjemu nasprotno. Kako so se poti in potovanja lotevali pred več kot stoletjem, nam bo v oddaji Sledi časa popisal slovenski duhovnik in pesnik Jakob Gomilšak, njegov potopis »Pot v Rim« pa je za radijski medij pripravil Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov