Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
V 18. stoletju se je začelo rečno pristanišče širiti, takrat so postavili, za tiste čase, moderno skladišče
Naša dežela je zaradi svoje geografske lege že od nekdaj križišče poti, ki vodijo iz osrednje Evrope proti jugu, od vzhodnih step do Sredozemskega morja, na zahod. Ta izjemna lega pa se ne kaže le v cestnih povezavah, ampak so pomembno vlogo odigrale tudi naše reke, predvsem Ljubljanica in Sava. Že konec 17. stoletja je Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske zapisal:
"reki Ljubljanica in Sava nosita veliko ladij, ki prevažajo najrazličnejše blago, ki prihaja iz Italije in je namenjeno vse do Siska; ista pot je bila tudi v obratni smeri. Vozilo se je podnevi in ponoči z majhnimi in velikimi ladjami. Delo so opravljali brodarji na ladji, ki so ladjo porivali z drogovi, da ne bi nasedla na obrežje. Ko je ladja vozila proti toku, so jo vlekli ljudje."
Valvazorjevi upodobitvi čolnarjenja in brodarstva.
foto: Kulturni center Litija.
Pozneje se je rečni promet še povečeval in v 18. stoletju se je začelo širiti tudi rečno pristanišče v Zalogu pri Ljubljani, kjer so takrat postavili, za tiste čase, moderno skladišče.
Povezanost človeka z rekama Savo in Ljubljanico, ki sta dajali kruh, a tudi grozili s poplavami, visoko vodo in uničenjem, je na vzhodnem delu Ljubljanske kotline prisotna že od pradavnine, že najmanj od časov bronaste in železne dobe, ko je nekje tu vodila tudi znamenita Jantarna pot.
Zalog pri Ljubljani je bil v zgodovini zelo pomemben kraj predvsem zaradi rečnega pristanišča, ladjedelnice in živahne trgovine tako s takratno celotno avstro-ogrsko monarhijo kot s turškim cesarstvom. Reki Sava in Ljubljanica sta namreč v zgodovini povezovali ljudi in s tem odprli pot živahni trgovini. Prav zaradi tega pristanišča je bil v Ljubljani zelo slovit in razvit žitni trg za celotno Kranjsko. Mag. Minka Jerebič: "Hiter razvoj pristanišča Zalog je narekovala trgovska rečna pot in tudi nagel razvoj mesta Ljubljane. Ladjedelnice so izdelovale vedno večje čolne, domačini so na poplavnem območju sadili konopljo, da so lahko zadovoljili potrebam vrvarskih delavnic, ki so izdelovale vrvi za potrebe pristanišča " ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Manjši kraji, ki so nastajali vzdolž obeh rek – Ljubljanice in Save, so v srednjem veku postali pomembni kraji, kjer se je začela razvijati najrazličnejša obrt in manufaktura, zgrajene so bile ladjedelnice, postavljeni številni mlini in žage, vse z namenom, da bi zagotovili nemoteno rečno trgovsko pot. Že v 17. in kasneje v 18. stoletju so začeli regulirati obe reki, ob desnem bregu Ljubljanice v Spodnjem Kašlju je začela nastajati vlečna pot, ki se je nadaljevala proti izlivu Ljubljanice v Savo, ta pa je potekala vse do Mokric ( vir; spletna stran; ruslaka.si).
Ob Ljubljanici.
foto: Vekoslav Kramarič-SEM:
Nakladanje čolna.
foto: Anton Šušteršič-SEM.
V pristanišču je bila prava mavrica najrazličnejših poklicev: od vlekarjev-ali vlačilcev – to je delavcev, ki so po rečni poti vlekli naložene ali prazne čolne proti toku, do fakinov-jekarjev – to pa so bili pa navadni delavci, ki so delali v pristanišču, prenašali tovor na ladjo ali pa jo razkladali.
Brod čez Savo v Dolu pri Ljubljani, SEM.
foto: Fran Vesel-SEM.
Znameniti čoln za prevažanje tovorov je bil tombas. Ob pripravi knjige- Rečno pristanišče Zalog je mag. Minka Jerebič zapisala: "Rdeča nit v knjigi bo vsekakor tovorna rečna ladja, ki so jo Kranjci imenovali »tombas«. Morda so bili Kranjci v tistem času res posebni ljudje, ki so jih v celotni habsburški monarhinji občudovali, največkrat, kot posebneže, toda prav oni so prepoznali skrivnosti, ki sta jih stoletja in stoletja skrivali reki. Našim prednikom je uspelo, pa čeprav jih je prihod »hlapona« potisnil v zgodovino, katere pa nikakor ne smemo pozabiti in se je sramovati. Je del nas in ponosni moramo preteklost podajati prihodnjim rodovom.."
Bogato gradivo je mag. Marija Minka Jerebič zbrala v treh knjigah, prva je bila Rečno pristanišče Zalog, sledili pa sta še Ob bistrem potoku je mlin, cin, cin... Bejž, bejž, voda gre!
Sogovornice v oddaji so: mag. Minka Jerebič, gospa Antonija Jereb in gospa Majda Mihovec, ki so povedale kar nekaj zanimivih zgodb o rečnem pristanišču Zalog.
Čas je sledi največjega rečnega pristanišča na Kranjskem v Zalogu pri Ljubljani zabrisal. Nadomestil ga je velik betonski most, pred katerim stoji spominska tabla, ki govori o bogati preteklosti Zaloga in okoliških krajev. Toda ostali so spomini in izjemno arhivsko in drugo gradivo, ki bo zagotovo spodbudilo še kakšno knjigo o preteklosti, iz katere bi lahko črpali navdih tudi za sedanji čas.
Slovenija je izrazito zamujala s pripravo simbolov nove države. To je spoznal tudi fotograf časnika Delo Joco Žnidaršič, ki se je s skupino gorskih reševalcev 12. junija 1991 napotil na vrh Triglava posneti fotografijo za osamosvojitveno številko časopisa. Z dr. Ludvikom Toplakom, tedanjim predsednikom Družbenopolitičnega zbora, sta našla rešitev, ki pa je bila bolj posledica dobrega političnega občutka posameznika kot pa sistemske, kaj šele soglasne odločitve o simbolih nove države. Izvedeli bomo, da je Roman Lovrenčič iz Cerkvenjaka kot delavec Cestnega podjetja Maribor ob menjavi tabel z oznako države sledil dobrim občutkom in za zgodovino ohranil kar dve oznaki države, ki jima je potekel rok trajanja. Tudi zastava, ki jo je pet častnikov Teritorialne obrambe 26. junija 1991 slovesno izobesilo na osrednji slovesnosti ob razglasitvi državnosti, ima po besedah upokojenega polkovnika Andreja Kocbeka svojo zgodbo. O novih simbolih, ki so čez noč zamenjali stare, bomo govorili v tokratnih Sledeh časa. Pripravil jih je Stane Kocutar.
Slovenska desetdnevna vojna je bila, vsaj v svoji zgodnji fazi, predvsem vojna za mejne prehode. Formalno razžaljene zaradi izobešanja slovenskih državnih simbolov so jugoslovanske oblasti poslale več oklepnih kolon, ki bi naj simbole odstranile in z zasedbo prehodov tudi ohranile ozemeljsko celovitost na smrt bolne države. V ozadju je bila strateška šahovska igra mnogo pomembnejša in bolj kompleksna, kot je le dvigovanje ali spuščanje zastav; kdor ima vzpostavljen nadzor nad mejami, ima vzpostavljen nadzor nad državo. Zgodbe posameznih mejnih prehodov se med seboj razlikujejo, nekatere so agresorji zavzeli, pa jih potem predali. A največji mejni prehod v nekdanji Jugoslaviji – cestni mejni prehod Šentilj - ni nikoli padel v roke agresorju. Branilci so ga uspeli obraniti in bitka za Šentiljski mejni prehod je bila ena najbolj srditih v vsej vojni. Danes s publicistično dejavnostjo nekateri tedanji akterji poskušajo zbrati in povedati resnično zgodbo o takratnih dogajanjih, ki so bila večkrat tudi napačno ali zlonamerno predstavljena. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Eden ključnih ciljev nacistične okupacije leta 1941 sta bila izbris slovenskega naroda kot etnične enote in sprostitev poselitvenega ozemlja za nemške koloniste, ki naj bi »s plugom in mečem« pomenili utrjen branik začasne južne meje tretjega rajha. Nacisti so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem, kjer so po vnaprej pripravljenih seznamih kmalu zbrali prve skupine ljudi, namenjenih v izgnanstvo. Med njimi so bili najbolj zavedni in v preteklosti najbolj domoljubno izpostavljeni ljudje – učitelji, podjetniki, uradniki, duhovniki in drugi, ki so pomenili »slovensko motnjo« v razvijajočem se nemškem projektu bodoče etnične čistosti. Na izpraznjena območja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem in delno tudi Štajerskem pa Nemce iz Kanalske doline in Južne Tirolske. Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja. Prav na brestaniškem gradu so pred tridesetimi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo, ter na trpljenje in gorje, ki ga je v letih od 1941 do 1945 doživljalo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Med ljudstvi, ki so v času pred prihodom Rimljanov živela na območju današnje Slovenije, so zagotovo zelo zanimivi Japodi, o katerih se še dandanes krešejo različna mnenja, kdo so pravzaprav bili in kje je bilo njihovo glavno mesto. Po starejših virih naj bi bilo to v Metúljah na Blokah na Notranjskem, drugi menijo, da je bil to Šmihel pod Nanosom, spet tretji, da je bilo na Hrvaškem v Matuljih, ali v Gorskem kotarju, kjer velja omeniti hrib Velika in Mala Viničica pri Jospidolu pri Ogulinu, kamor pa dejansko stroka vse od 19. stoletja naprej umešča japodsko glavno mesto Metulum. Glede na pisne vire velja za osrednje ozemlje Japodov Lika, kjer naj bi bila tudi večina njihovih naselbin. Seveda pa sledove Japodov najdemo tudi v Kordunu na Hrvaškem, v Pounju v današnji Bosni in Hercegovini, v okolici Bihača, pa seveda tudi na območju današnje Slovenije v Beli krajini in na Notranjskem vse do Razdrtega. Več o tem zanimivem ljudstvu ali skupnosti pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
V Šmarci pri Kamniku je že v prvih letih po drugi svetovni vojni stala tovarna ščetk bratov Naglič. In čeprav bi bila sama zgodba o tej pozabljeni obrti dovolj zanimiva, se v oddaji Sledi časa danes posvečamo mlajšemu izmed bratov, Petru. Ob poslovni žilici je mož vse življenje fotografiral. To ni bilo sredi prejšnjega desetletja nič posebnega, a Peter se je svojemu konjičku strastno zapisal že v časih, ko je bila fotografija še v povojih. Danes njegovo delo spet odkriva, razstavlja in preučuje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki ga je obiskal Marko Radmilovič.
O obnovi in zagonu našega gospodarstva po koncu druge svetovne vojne
Prvi maj, praznik solidarnosti delavcev vsega sveta, je skozi zgodovino doživel številne preobrazbe. V prvih obdobjih praznovanja je rušil in v poznejših utrjeval razmerja politične moči. Razvil je bogato obredje in simbole in skupaj z njimi ustvaril neizbrisno idejno, politično in kulturno dediščino. Tokratne Sledi časa odkrivajo oblike praznovanja praznika dela do druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič.
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot »Viniška republika«. 25. aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal 5 dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci Občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Do spontanih uporov pa je prihajalo tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju, in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko. Več o njej pa v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravil Milan Trobič.
Ko se je Jurij Vega konec osemnajstega stoletja potil nad svojimi logaritmi, si ni predstavljal, da bo čez več kot dve stoletji dal ime stroju, ki bi vse njegove kalkulacije, kar jih je v življenju napravil, izračunal v delčku sekunde. Vega je novi slovenski superračunalnik, ki je postavljen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti – Izumu. A v oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič ne vodi le na ekskurzijo v klet, kjer domuje ta digitalna zver, temveč se odpravljamo tudi v zgodovino; v sedemdeseta in osemdeseta, ko je bilo v naših krajih doma že kar nekaj zelo spodobnih računalniških sistemov.
April, natančneje 11. april, je močno zaznamoval mesto Celje. Tako so na današnji dan leta 1941 v Celje vkorakale nemške okupacijske sile, sledil pa je teror nad slovenskimi prebivalci, ne samo tega mesta, ampak vse Štajerske in seveda Slovenije. V tokratni oddaji se ne bomo ukvarjali s tem temačnim obdobjem, ampak bomo segli dlje v preteklost, v srednji vek. Tako je 11. aprila 1415 cesar Sigismund Luksemburški podelil celjskim grofom pravico do krvnega sodstva. Na isti dan leta 1451 je grof Friderik II. Celjski tedanji trški naselbini podelil mestne pravice. Mestna občina Celje je leta 1991 ta dan določila za svoj praznik. O dveh pomembnih srednjeveških letnicah za mesto Celje bomo govorili v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Neveljaven email naslov