Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Habsburška nostalgija

18.03.2018


Trst v primežu spominov

Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije  ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj,  ki zbuja zelo mešane občutke.  To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih  med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev.  Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.

Pogled na Trst, 2017.

foto: Oleg Brovko.

Dolga zgodovina...

Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.

 

»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.

 

V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je  spadal v  cono A in je bil znan  pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A,  Republiki  Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji,  po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.

STO- Svodobno tržaško ozemlje.

foto: Wikipedija.

 

 

Nostalgija

Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci  preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Nostalgija....

foto: Antonino.

Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.

 

Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.

Trg pred borzo, 1880.

foto: Wikimedia.

Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.

Marija Terezija.

foto: Dennis Jarvis.

 

Kulinarična nostalgija

Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.

Caprese Trieste, 2017.

foto: Antonino.

 

Nostalgija kot...

Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na  ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati  tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.

Nostalgični plesi, 2018.

foto: Maurizio Constanzo.

 

Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.

Sogovorniki

Mag. Daša Ličen

 

Marko Sosič

 

dr. Aleksej Kalc

 

Mešanje

Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu,  brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.

Miramare, 2018.

foto: Christop Sammer.

Palača Lloyd,Trst

foto: Christop Sammer.

Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.

foto: Christop Sammer.


Sledi časa

907 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Habsburška nostalgija

18.03.2018


Trst v primežu spominov

Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije  ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj,  ki zbuja zelo mešane občutke.  To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih  med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev.  Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.

Pogled na Trst, 2017.

foto: Oleg Brovko.

Dolga zgodovina...

Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.

 

»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.

 

V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je  spadal v  cono A in je bil znan  pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A,  Republiki  Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji,  po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.

STO- Svodobno tržaško ozemlje.

foto: Wikipedija.

 

 

Nostalgija

Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci  preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Nostalgija....

foto: Antonino.

Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.

 

Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.

Trg pred borzo, 1880.

foto: Wikimedia.

Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.

Marija Terezija.

foto: Dennis Jarvis.

 

Kulinarična nostalgija

Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.

Caprese Trieste, 2017.

foto: Antonino.

 

Nostalgija kot...

Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na  ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati  tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.

Nostalgični plesi, 2018.

foto: Maurizio Constanzo.

 

Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.

Sogovorniki

Mag. Daša Ličen

 

Marko Sosič

 

dr. Aleksej Kalc

 

Mešanje

Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu,  brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.

Miramare, 2018.

foto: Christop Sammer.

Palača Lloyd,Trst

foto: Christop Sammer.

Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.

foto: Christop Sammer.


26.02.2017

Srednjeveški novci

"Denar je sveta vladar!" je že nekoliko oguljen rek, ki pa se vedno znova potrjuje. Žal tudi na takih področjih življenja, kjer bi to najmanj želeli in pričakovali. Nekoč je bila vloga denarja nekoliko drugačna od današnje. Denar ni bil samo dokaz lastništva nad dušami in telesi prebivalcev posameznih pokrajin, ampak je bil tudi nekak medijski prenašalec sporočil, kdo in kdaj je prevzel vrhovno oblast in se oklical za državnega monarha. Ko je bil Karel Veliki leta 800 kronan za prvega cesarja, je nastala tudi prva srednjeveška državna tvorba - Sveto rimsko cesarstvo. Od tod naprej lahko govorimo o srednjem veku. Zgodbo o srednjeveškem denarju na Slovenskem pa lahko nekoliko zaplete vprašanje, ali so bili naši predniki Slovani ali ne, in če so bili, potem zanje vemo, da niso uporabljali denarja. Pri nas se zgodba o denarništvu začne v 12 . stoletju. In o vlogi srednjeveških novcev bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


19.02.2017

Kapucinska arhitektura in umetnost na Slovenskem

"Vsi kapucinski samostani na Slovenskem so zgrajeni na podlagi tipične zasnove beneško-tirolskega tipa samostana," poudarja med drugim v svojih znanstvenih raziskavah doktorica Tanja Martelanc. "Cerkvene zunanjščine in notranjščine so izredno skromne, le oprema samostana je bila nekoliko bolj bogata. Zato ji je umetnostnozgodovinska stroka namenila več pozornosti kot arhitekturi." No, v oddaji Sledi časa bomo skušali osvetliti oboje, doktorici Tanji Martelanc pa se bosta v studiu pridružila še dva starejša vrhunska strokovnjaka s tega področja: dr. Metod Benedik in dr. Vinko Škafar. Pripravlja: Dušan Berne


12.02.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


05.02.2017

Čipka – stoletja cenjen okras

Kot za mnoge druge izdelke človeških rok in domišljije, tudi za čipko ne moremo reči, kdaj natanko in kje se je najprej pojavila. Italijani pravijo, da so prvo začeli izdelovati leta 1493 pri milanski družini Sforza, Flamci pa pravijo, da se je prva čipka pojavila na albi njihovega duhovnika Hansa Memlinga že leta 1485. Preučevalci so spoznali, da podatka ne govorita o začetku razvoja čipke in da je ta podatek nemogoče odkriti. Čipko so v 16. stoletju na vsak načn uporabljali duhovniki kot del oblačila za posebne ceremonije, v širšo rabo pa je prišla v 17. stoleltju, ko so jo uporabljali kot okras oblačil le priviligirani družbeni sloji – plemstvo in svečeništvo. Najprej je čipka prevladovala kot okras oblek moških in šele pozneje se je uveljavila tudi v ženski modi. Tako je bilo v svetu, kako pa je bilo pri nas? Čipka se je na Slovenskem uveljavila v drugi polovici 16. in v 17. stoletju. Kot okrasni elemnt oblačil so jo tako kot drugod po svetu najprej uporabljali pripadniki visokih družbenih slojev. Na začetku uveljavljanja so jo uvažali iz Benetk in Nizozemske, vendar so jo kmalu začele izdelovati tudi naše ženske, predvsem iz nžšjih slojev družbe. Cesarica Marija Terezija je celo s posebnim patentom prepodevala uvoz dragega okrasja, med drugim tudi čipk, da je tako zaščitila čipkarstvo na avstro-ogrskem ozemlju, kamor so spadale tudi naše dežele. Žal je čipkarstvo rodilo še eno veliko anomalijo družbe. Čipke so izdelovale ženske nižjih slojev, ki so za svoje delo dobivale zelo nizko plačilo, z njo pa so se postavljali pripadniki najvišjih slojev družbe, ki so zanjo plačevali izjemno ceno, še zlasti za tiste, ki so bile izdelane s pomočjo srebrnih in zlatih niti. Tudi klekljane čipke so se kmalu pojavile na današnjem slovenskem ozemlju. V Ljubljani je bila leta 1763 ustanovljena prva čipkarska šola na našem ozemlju, idrijska je začela delovati vč kot sto let pozneje, leta 1876, in se je ohranila do danes, medtem ko ljubljanske ni več. Zgodovina razvoja čipkarstva, ki je bilo vsaj dve stoletji pomembna gospodarska panoga, je zelo zanimiva in je povezana s splošnim razvojem družbe in njenih navad.


29.01.2017

Svilogojstvo

Svila danes nima več tako prestižne vloge, kot jo je imela nekoč, ko je bila predvsem domena visokih posvetnih in duhovnih vladarjev in avtoritet. Ne nazadnje je bilo treba v davnih, zlatih časih za kilogram svile odšteti kilogram zlata. Tehnologija izdelave svile ali svilogojstvo pa je bila kar nekaj tisočletij skrbno varovana skrivnost, dokler ni, lahko bi rekli, zaradi klasičnega industrijskega vohunstva in tihotapstva postala laže dostopna večjemu krogu prebivalstva. V Slovenijo so sviloprejke prihajale iz Italije, in to za vladavine Marije Terezije, ki je spodbujala gojenje. To je bilo obdobje monokultur in tisti, ki so bili pripravljeni zasaditi murve in se ukvarjati s svilogojstvom, so bili nagrajeni. Zato se je nad to panogo počasi navdušilo tudi kmečko prebivalstvo. Najprej pa so se s tem ukvarjali v premožnejših družinah, v katerih so imeli večje potrebe po svili. Konec 17. stoletja in v začetku 18. je napočila zlata doba svilogojstva pri nas. Svilogojstvo bomo predstavili v oddaji Sledi časa, avtor je Milan Trobič.


22.01.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


15.01.2017

Označevanje prostora

Označevanje prostora pri človeku se zdi zapleten, skrivnosten pojem, s katerim se zavestno ne ukvarja nobena znanost. Če že kako, ljudje označujemo prostora preko ideologij, z zgodovino, ali z simboli skritimi v arhitekturi. Zadnja leta pa se z ideološko – zgodovinskim označevanjem, ali celo omejevanjem prostora, ukvarja vse več raziskovalcev in o neverjetnem projektu slovenskega slikarja Toneta Kralja bo tekla beseda v Sledeh časa. S slovenskim zgodovinarjem dr. Egonom Pelikanom.


08.01.2017

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


01.01.2017

Novoletne poslanice

Vsak začetek leta med drugimi bolj ali manj bizarnimi obredji obeležijo tudi novoletne poslanice. V glavnem iz vrhov politike, se počasi spuščajo po lestvici in zadnja leta, sploh z eksplozijo socialnih omrežij, se čuti poklican že vsak malo bolj ambiciozen uradnik sporočiti "mestu in svetu" misel zazrto v prihodnost. Od kod novoletne poslanice prihajajo, predvsem pa kam gredo v prvih Sledeh časa leta 2017 izpod peresa Marka Radmiloviča .


25.12.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


18.12.2016

Ledarstvo.

Celotno obrobje severno-italijanske ravnine, pa tudi Vipavske doline je bilo vpeto v trgovino z ledom. Ta je cvetela v prvi polovici 19. stoletja in s koncem prve svetovne vojne zamrla. Ponovno so jo začasno in na zelo omejenem področju Trnovskega gozda oživeli v začetku 50-let. Potrebe po ledu so bile zelo velike, in v zimskem času, niso mogli skladiščiti ledu iz rek ali jezer, ker ga je bilo preprosto premalo. Zaradi tega so iskali vire ledu na področju Alp in na Trnovskem gozdu. Poleg tega pa so bile za pridobivanje ledu znane tudi kraške jame na planotah Snežnika, Kočevskih gozdov in Hrušice. O trgovanju z ledom, ki so ga prodajali celo v Egipt pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.


11.12.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


04.12.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


27.11.2016

Gradišča - Debela griža

Gradišča so prazgodovinske naselbine utrjene s kamnitim obzidjem. Pri nas so se pojavila v bronasti dobi, okoli leta 1600 pr. n. št., doživela razcvet v železni dobi (nekje med 1000 in 500 pr. n. št.); in so stala na vzpetinah ali nižinah. Pri nas najdemo gradišča zlasti na Krasu, v Posočju Vipavski dolini, Istri pa tudi na Notranjskem. Te naselbine uvrščamo v tako imenovano kulturo kaštelirjev. V oddaji bomo spoznali eno naših največjih in najbolje ohranjenih gradišč- Debelo grižo, ki je v neposredni bližini Komna na Krasu. To gradišče je spodbudilo podjetnika Gorana Živca, ki namerava to lokacijo približati širšemu krogu obiskovalcev. Zato je del površin že odkupil, ustanovil tudi javni zavod, ki bo skrbel za promocijo, povezave, predstavitve in drugo. Prav tako pa je skupaj s sodelavci pripravil zanimivo razstavo- gradišča neme priče zgodovine. Ta je trenutno postavljena v Parku vojaške zgodovine v Pivki, kmalu pa bo na ogled tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.


20.11.2016

Dediščina Janeza Avguština Puharja

Janez Puhar se je rodil v ugledni kamnoseški družini v Kranju. Že med šolanjem na gimnaziji v Ljubljani se je lahko pogovarjal v kar štirih tujih jezikih, med najboljšimi dijaki pa je bil tudi pri pouku matematike, fizike in kemije. Rad je tudi risal, slikal in pisal pesmi, svojo nadarjenost na glasbenem področju pa je čez čas nadgradil celo z izdelovanjem instrumentov. Po maturi se je tako nameraval posvetiti umetnosti, vendar je na materino željo vstopil v semenišče in bil leta 1838 posvečen v duhovnika. S fotografijo, ki je bila takrat znana kot dagerotipija, naj bi se začel ukvarjati že naslednje leto med službovanjem v Metliki. Pri tem je za slikovno podlago namesto posrebrene bakrene plošče uporabil cenejše in predvsem prosojno steklo, hkrati pa temu postopku prilagodil tudi uporabo kemikalij - žveplovih izparin. Prvo novico o Puharjevem izumu, ki ga je sam poimenoval hyalotipija oziroma svetlopis, je časnik Carniolla objavil že 10. maja leta 1841, žal pa so za njegove dosežke na cesarskem Dunaju izvedeli šele čez devet let, v Parizu pa še dve leti pozneje. Za izumitelja fotografije na steklo je tako v enciklopedije vpisan Abel Niépce, ki je francosko Akademijo znanosti obvestil o svojem izumu oktobra leta 1847 ? Pripravlja: Dušan Berne.


13.11.2016

Sledi časa

Dokumentarno uredništvo se ob Martinovem, prazniku vina, praviloma posveča tudi etnološko-zgodovinskim pogledom na evolucijo slovenskega vinogradništva. V oddaji na tokratno "Martinovo nedeljo" se vračamo do same geneze sodobnega vinogradništva, ki se je zgodila devetnajstem stoletju. Prav v tem času, zaznamovanem s katastrofo trtne uši, na novo vzpostavljenimi posestnimi in socialnimi odnosi, se je pričelo rojevati slovensko vinogradništvo, kot ga poznamo danes. Več torej v oddaji Sledi časa, očiščeni vse mitološke in komercialne navlake, ki jo na vino obešamo v poznojesenskih dneh. "Ko se je rodilo vino," avtorja Marka Radmiloviča.


06.11.2016

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


30.10.2016

Sledi časa

Bitka za ohranitev dediščine se v glavnem še zmeraj bije po muzejih, izza pultov predavalnic, ali pri nepregledni množici navdušenih zbirateljev. Počasi pa se vzpostavlja tudi drugačen pogled na dediščino. Že pred leti so pričeli predvsem v Skandinaviji s tako imenovano eksperimentalno arheologijo. Dogodke in dosežke globoko v preteklosti so pričeli fizično ponavljati in na tak način tudi vrednotiti. Postavljanje recimo srednjeveških stavb ali celo plovil, s katerimi so se odpravljali tudi preko oceana, je povzročilo pravo revolucijo v zanimanju za pozabljene tehnologije in posledično obrti, ki so jih poznali in implementirali naši predniki. V Sloveniji smo na tem področju šele na začetku poti, a spremenjen odnos predvsem do oživljanja pozabljenih obrti, se počasi kaže že tudi pri nas. O tem in še o čem bo govorila oddaja Sledi časa, ki jo pripravlja Marko Radmilovič.


23.10.2016

Spolnost na frontah I. svetovne vojne

V Arhivu Republike Slovenije hranijo prepis tako imenovanega Jegličevega dnevnika, v katerem lahko med drugim preberemo: "Od vseh strani se čuje o nemoralnosti naših oficirjev: dobro jedo in pijejo, pa z ženskami nesramno žive. Mnogo je sifilističnih in marsikateri se sam nalašč okuži, da mu na fronto ni treba." V časopisnem članku z naslovom "Pozdrav iz domovine našim vojakom na bojišču" pa piše: "Blagohotna svarila moralnih avtoritet, ki so bila slehernemu vojaku velikega habsburškega imperija polagana na srce, da naj ob junaškem zavračanju zunanjega sovražnika na meji enako zavzeto odbija tudi zavratne in skrivne napade spolne nevarnosti, so bila zaman." O tem, kako je čoln morale nasedel na čereh velike svetovne vojne in kakšno je bilo spolno vedenje avstroogrskih vojakov med prvo svetovno vojno, bomo govorili v Sledeh časa. Avtor: Dušan Berne


16.10.2016

50 let radijske zgodovine

Velikokrat utemeljeno dejstvo pravi, da življenja brez zgodovine ni. Na tak ali drugačen način ter na tej ali neki drugi ravni se nas dotika vsak dan in njen vpliv na naš vsakdan je večji, kot se morda tega zavedamo. Navsezadnje je tako pomembna, da se je razvila do najvišje stopnje znanosti. Kot vsak družbeni pojav, tudi zgodovina pozna svoje pozitivne in negativne plati. Ker je tako pomembna, razširjena in seveda uporabna, je navzoča tudi na naših radijskih valovih in to vse od radijske premiere 1.septembra leta 1928 naprej. V zgoščeni in vsakodnevni obliki pa se je usidrala na naš program pred petdesetimi leti. Poleg vseh drugih oblik seveda. Takrat smo začeli objavljati oddajo NA DANAŠNJI DAN, ki je najstarejša vsakodneva oddaja naše radijsko hiše. Vsak dan jo objavljamo ob 12.05 in traja približno pet minut, v povprečju pa omeni pet pomembnih dogodkov in ljudi, ki so vezani na tekoči datum. Vsako leto torej objavimo po 364 ali 365 tovrstnih oddaj. Oddaja je imela zanimivo pot od svojega nastanka do današnjega dne, ko jo pripravlja in ureja Pavle Jakopič, prvi "vremenko" TV Ljubljana (danes Slovenija), od njenega samega začetka 11. oktobra leta 1958. Kaj vse je zgodovina, na kakšen način smo jo predstavljali in jo predtavljamo danes, koliko zanimivih in nenavadnih dejstev smo odkrili in objavili, kako zanimivo je poslušanje starih radijskih posnetkov in tako naprej. Oddaja Sledi časa, pripravlja jo Jurij Popov, bo tako na poseben način ovrednotila eno izmed pomembnih in pogosto spregledanih funkcij naše radijske hiše, hranjenje zvočnega arhiva naše mlade dežele in naroda, ki mu je ta dežela dom. Tudi to je zgodovina. Pripravlja: Jurij Popov


Stran 20 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov