Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Trst v primežu spominov
Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj, ki zbuja zelo mešane občutke. To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev. Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.
Pogled na Trst, 2017.
foto: Oleg Brovko.
Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.
»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.
V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je spadal v cono A in je bil znan pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A, Republiki Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.
STO- Svodobno tržaško ozemlje.
foto: Wikipedija.
Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Nostalgija....
foto: Antonino.
Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.
Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.
Trg pred borzo, 1880.
foto: Wikimedia.
Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.
Marija Terezija.
foto: Dennis Jarvis.
Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.
Caprese Trieste, 2017.
foto: Antonino.
Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.
Nostalgični plesi, 2018.
foto: Maurizio Constanzo.
Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.
Mag. Daša Ličen
Marko Sosič
dr. Aleksej Kalc
Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu, brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.
Miramare, 2018.
foto: Christop Sammer.
Palača Lloyd,Trst
foto: Christop Sammer.
Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.
foto: Christop Sammer.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Trst v primežu spominov
Obmorsko mesto Trst, ki je danes v lasti Republike Italije ima zagotovo ne samo v naši ampak tudi drugih nacionalnih zgodovinah poseben položaj, ki zbuja zelo mešane občutke. To pa zaradi številnih usodnih dogodkov, ki so zarisali neizbrisen pečat na številnih področjih, od politike, kulture, gospodarstva in predvsem v odnosih med prebivalci tega mesta. Trst je bil od nekdaj narodnostno zelo barvit, zelo pomembni pa so bil tu že od nekdaj tudi Slovenci. Ob zadnjem popisu prebivalstva v nekdanji Avstro-ogrski monarhiji leta 1910, je bil Trst celo največje slovensko mesto, v katerem je živelo kar 56.000 Slovencev. Trst danes išče neko svojo podobo in vlogo, ki se naslanja tudi na nostalgične spomine na 500 letno habsburško vladavino v tem mestu, kjer se radi hvalijo tudi z odprtostjo do drugih s kozmopolitizmom in podobno. Po drugi strani pa ostro zavračajo begunce, in bolj ali manj nasprotujejo legitimnim težnjam narodnostnih manjšin. O habsburški nostalgiji v Trstu bomo govorili v oddaji Sledi časa.
Pogled na Trst, 2017.
foto: Oleg Brovko.
Zgodovina Trsta je bila od nekdaj zelo burna, predvsem zaradi pomembne obmorske lege in povezav z zaledjem. Večstoletni boji med Benetkami in habsburškim dvorom za prevlado nad mestom so se, vsaj kar se tiče večjih vojaških spopadov končali leta 1382 ko je Trst prešel v last Habsburžanov, ki so ga nato obdržali do konca I. svetovne vojne. Stalne praske med gospodarji Jadrana pa so se nadaljevali še stoletja vse do leta 1717 ko so proglasili prosto plovbo po Jadranu in leta 1719 ko je Trst postal svobodno pristanišče.
»Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča«, je poudaril pisatelj Ivan Cankar v svojem zadnjem predavanju v Trstu, ki ga je imel v tem mestu 20. aprila 1918. Lahko bi k temu dodali, da je to potekalo v zgodovinsko prelomnem času, saj je s koncem I. svetovne vojne Trst z zaledjem, po 500 letih Habsburške vladavine pripadal Kraljevini Italiji.
V italijanskih rokah je Trst še danes. Po II. svetovni vojni je spadal v cono A in je bil znan pod imenom STO Svobodno tržaško ozemlje. To je nato pripadlo skupaj s cono A, Republiki Italiji, cona B pa tedanji Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa sodi nekdanja cona B v okvir Republike Slovenije.
STO- Svodobno tržaško ozemlje.
foto: Wikipedija.
Trst je v vseh pogledih zanimivo mesto, zato se zanj že od nekdaj zanimajo različni raziskovalci preteklosti in sedanjosti. Mejnost, obmejnost mesta je navdih tudi za etnologe in kulturne antropologe, ker Trst ni samo mesto na meji različnih nacionalnih skupnosti, ampak tudi na meji spominov. To se kaže tako na področju mestne krajine, kjer so postavljeni posamezni spomeniki, kot tudi na področju kulinarike. V tem času se pojavljajo v Trstu nostalgični spomini na habsburški imperij, ko je bilo mesto na višku svojih moči, kar pa se je ob koncu I. svetovne vojne in s prihodom Italije popolnoma spremenilo. Ta nostalgija pa ni nastala v zadnjih nekaj letih, nam je v oddaji med drugim povedala mag. Daša Ličen z Inštituta za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Nostalgija....
foto: Antonino.
Ko govorimo o nostalgiji za imperijem, je ta še toliko bolj nenavadna, saj so bili Italijani in Tržačani italijanskega rodu z njim nekoč na bojni nogi.
Nostalgija za zlatimi časi je izredno močna.
Trg pred borzo, 1880.
foto: Wikimedia.
Današnji nostalgični vzorniki so bili nekoč bolj ali manj osovraženi tuji vladarji.
Marija Terezija.
foto: Dennis Jarvis.
Zelo zanimiva je seveda tudi kulinarična podoba Trsta, kjer je nostalgija prav tako zelo očitna in prisotna.
Caprese Trieste, 2017.
foto: Antonino.
Nostalgija je lahko tudi farsa, nekakšna kulisa, ki kaže, v kako konfuznem, zmedenem času živimo, ko nastajajo neki novi fašizmi, sovraštvo do drugih in drugačnih. Tega v Trstu in večini evropskih mest ne manjka. Poplesavanje na ulicah v taktu dunajskega valčka je sicer lahko nekaj povsem legitimnega a je hkrati tudi smešno, je med drugim v oddaji razmišljal slovenski tržaški pisatelj in režiser Marko Sosič.
Nostalgični plesi, 2018.
foto: Maurizio Constanzo.
Radikalizem in izbris določenega obdobja, kar je postalo v zadnjih desetletjih spet zanimivo, sta se začela po I. svetovni vojni, ko se je podoba Evrope in Trsta z zaledjem korenito spremenila. Novi oblastniki, ki so zamenjali 500-letno vladavino Habsburžanov, so šli tako daleč, da so izbrisali stara imena krajev, spremenili priimke in imena živih in tudi mrtvih, nam je med drugim povedal zamejski zgodovinar dr. Aleksej Kalc.
Mag. Daša Ličen
Marko Sosič
dr. Aleksej Kalc
Iskanje nekih identitet je v primeru Trsta povezano z različnimi zgodovinskimi dogodki, osebami, in kaže vso razklanost mesta, ki že od nekdaj goji kult- najbolj italjanskega mesta med vsemi italijanskimi mesti. Po drugi strani pa je vseskozi prisotno tudi dojemaje Trsta kot nekega posebnega mesta, ki je in ni italijansko. da pri tem ne govorimo o odnosu do drugih in drugačnih. Trenutni oblastniki v Trstu so, ko so prišli na oblast v mestu, brezdomcem pobrali celo kartone na katerih so spali, nam je povedal Marko Sosič, ki opozarja na nek specifičen vseevropski trend, ki rojeva neke nove oblike skrajnih ideologij, dobro znanih iz preteklosti.
Miramare, 2018.
foto: Christop Sammer.
Palača Lloyd,Trst
foto: Christop Sammer.
Pogled na Rusi most, Ponte Rosso.
foto: Christop Sammer.
Nekaj o povezavi med prvim slovenskim taborom in Antonom Tomšičem, našim prvim poklicnim novinarjem in urednikom Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem v letih od 1868 do 1871, tako imenovano taborsko gibanje, je bilo zelo pomembno. V Ljutomeru se je avgusta 1868 več kot sedem tisoč udeležencev zavzelo za zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča. To je bil v monarhiji čas reform, ki sovpada tudi z začetkom izhajanja dveh časopisov, Slovenskega gospodarja (1867) in Slovenskega naroda (1868). V Sledeh časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, se bomo spomnili pomembne vloge časopisja in Antona Tomšiča (1842–1871) urednika Slovenskega naroda, ki ga štejemo tudi za našega prvega poklicnega časnikarja.
V času, ko se vse bolj zaskrbljeno soočamo s še do pred kratkim nepredstavljivo visoko inflacijo in grožnjami pomanjkanja energentov, se verjetno vsaj nekoliko starejši poslušalci nemalokrat spomnijo na 80-ta leta, ko se je s podobnimi težavami – seveda v veliko bolj zaostreni obliki – ukvarjala tudi naša nekdanja država. Zato se v dveh zaporednih oddajah Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku 80-ih let, njeno reševanje pod okriljem Združenih držav in Mednarodnega denarnega sklada pa je prineslo vrsto nepriljubljenih ukrepov, med drugim omejevanje bencinske porabe.
Marsikdo se verjetno še spomni, kako se je pred približno 40 leti Jugoslavija v spopadanju s hudo dolžniško krizo posluževala tudi nepriljubljenih ukrepov, kot so omejevanje bencinske porabe, državo pa sta pestili visoka inflacija in gospodarska recesija. In če se je to preteklih nekaj desetletij zdelo kot oddaljena zgodovina, se danes – ko se tudi sami vedno več ukvarjamo z višanjem cen in pomanjkanjem energentov, kaj hitro pa lahko ob spremenjenih okoliščinah na mednarodnih finančnih trgih postanejo problem tudi naši v zadnjih krizah nakopičeni dolgovi – tovrstne ekonomske okoliščine vendarle ne zdijo več tako zelo odmaknjene. Prav zato se torej v tej in prihodnji oddaji Sledi časa vračamo v čas jugoslovanske dolžniške krize, ki je nastopila na začetku osemdesetih let, svoj vrhunec doživela v pogajanjih z mednarodnim denarnim skladom v letih 1982 do 1984, vztrajala pa pravzaprav vse do konca naše nekdanje države ter tudi nemalo pripomogla k njenemu razpadu.
Mestno jedro Ljubljane, tako kot to velja za druga mesta, skozi čas spreminja podobo. Trgovine se menjajo. Tam, kjer je bila dolga desetletja priljubljena knjigarna, je zdaj trgovina ene izmed globalnih trgovskih verig. Naključni mimoidoči ali celo Ljubljančani mogoče niti ne opazijo skromne izložbe, ki vabi med knjižne police. A marsikdo je tam kot doma. Na Mestnem trgu 25 domuje Trubarjev antikvariat. Ko človek vstopi vanj, takoj začuti posebnost prostora. Knjižne police od tal do stropa skrivajo bogastvo neprecenljivih razsežnosti. Spokojnost in vonj starih knjig te takoj prepričata, da je čas tam res pustil svojo sled.
Mesto Maribor že 35 let podeljuje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo in listine za posebne dosežke na umetniškem področju. Poimenovane so po pesniku Janku Glazerju (1893–1975), pesniku Pohorja, literarnem zgodovinarju in bibliotekarju, zaslužnem za začetni razvoj mariborske študijske, danes univerzitetne knjižnice. Glazerjev rod pa ima tudi duhovnika Marka (1806–1889), desno roko škofa Slomška pri selitvi škofijskega sedeža v Maribor, in literarnega zgodovinarja Karola Glaserja (1845–1913), prevajalca, indoevropeista in prvega slovenskega doktorja sanskrta. Povezujeta jih nevidna sila literature in izvorno okolje Pohorja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
V zadnjih nekaj letih se soočamo z invazijo tujerodnih, pravimo jim tudi "invazivnih", vrst. Naj gre za živalske ali rastlinske. In medtem ko obcestni plevel zahteva splošno narodno aktivacijo, se nekatere druge vrste pri nas naseljujejo dosti manj medijsko podprto. Med njimi so tudi take, ki domujejo v oddaljenih krajih in jih imamo za eksotične. In kar je še najzanimivejše: zgodovina eksotičnih živali na naših tleh je dolga in pisana in v njej pomembno vlogo igrajo tudi štajerski lovci. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Ločica ob Savinji ima skriti biser, in to je nedokončani rimski legijski tabor. Graditi naj bi ga začeli v letu 170 našega štetja, leto dni pozneje pa so ga že zapustili. To je lep primer klasičnega rimskega vojaškega, legijskega tabora tistega časa. Šlo je za zidan tabor, v obliki igralne karte z zelo izrazito poveljniško stavbo, bolnišnico in zidanimi barakami za dve kohorti od desetih. Tabor je kamenček v mozaiku poznavanja markomanskih vojn v poznem 2. stoletju našega štetja, ki jih štejemo za začetek tako imenovanih barbarskih vpadov v rimski imperij. Tabor kaže, kakšna je bila organizacija rimske vojske in njene logistične sposobnosti pri graditvi vojaških objektov. Druga italska legija je postavila svoj prvi tabor v Ločici ob Savinji in se je na to v nekaj letih preselila celo dvakrat in postavila še dva dodatna tabora ob Donavi v današnji Avstriji. O taboru v Ločici pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče.
Leto dni je od vpisa slovenskega znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v ustavo. To je bil zgodovinski korak, saj je bila gluhim in ljudem z gluhoslepoto priznana temeljna človekova pravica – pravica do njihovega maternega jezika. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije si vseskozi prizadeva za enakopraven družbeni položaj in pravice ljudi z izgubo sluha. V oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved, bomo predstavili zgodovinski razvoj 90 let organiziranega delovanja gluhih in naglušnih od prvega društva gluhih pri nas - Društva gluhonemih Dravske banovine - in izzive, pred katere je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije postavljena danes.
Med Poljansko in Kapiteljsko ulico v Ljubljani stoji stavba, ki ji je – kot številnim drugim objektom v prestolnici – pečat pustil velikan slovenske arhitekture Jože Plečnik. Stavba je znana kot Peglezen – predvsem zaradi svoje oblike, ki spominja na likalnik. V obliki, kot je danes, je nastala v 30. letih prejšnjega stoletja. Oddajo Sledi časa je pripravila Tina Lamovšek.
Ezl ek ne bi mogel stati bolj v srčiki mesta, kot stoji. Tam, kjer se prastare žile dovodnice stekajo na Grajski trg, kjer je na eni strani mogočni ostanek mariborskega gradu, tam, kjer je na kupu nekaj najbolj znamenitih stavb mesta Maribor, se nahaja Ezl ek. Sicer je danes obrušen. Simbolno in povsem stvarno. Vogal znamenite kavarne Astorije je namreč odbit in nekdanji pravi kot je postal bolj zapletena geometrijska oblika, da so dobila prostor nekoliko postavljaška vhodna vrata v današnji lokal. Kot se je nekoč nekdo pridušal: »V Mariboru je na tisoče vogalov, a so šli podret ravno Ezl ek!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Stari časi ne bi bili tako zelo pozabljeni, ne oddaljeni, ko bi bili ljudje pozornejši. In radovedni. V drugem desetletju dvajsetega stoletja se je mlad častnik avstrijske vojske odločil zbrati ljudsko blago Pohorja. Ne le da je bila naloga logistično skoraj nemogoča; na njegovi poti je stala še skoraj nepremostljiva jezikovna ovira, pa tudi gmotno ne najboljše razmere za izdajanje slovenskih pripovedk in zgodb v nemškem jeziku. Zato se je njegovo delo s kratkim prebliskom v petdesetih letih skoraj izgubilo, dokler niso »Schlosserjeve Pohorske zgodbe« pred nekaj tedni dočakale svoje prve slovenske izdaje. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Bogati, kompleksni spomini na gorniške dejavnosti so eden izmed dejavnikov za nastanek knjige z naslovom Na meji in podnaslovom Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje; izdala jo je Planinska založba v okviru Planinske zveze Slovenije. Njen avtor je dr. Iztok Tomazin, zdravnik, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, gorski vodnik, letalec, pisatelj, publicist in predavatelj in še bi lahko naštevali. Drugi dejavnik ali bolje rečeno spodbuda za nastanek te zelo zanimive knjige je problematika meja, ki je v sodobnem svetu na različnih področjih vedno aktualnejša. Tomazin je tako sklenil, da bo prelil na papir svoje izkušnje z mejami vse od domačih krajev pa tja do Himalaje. Tako odstira najbolj površinsko problematiko meja, od administrativnih med državami, na katerih sta tihotapljenje in prost prehod prepovedani, do pomembnejših, ki so rdeča nit knjige. To pa so meje, ki jih ima vsak posameznik v sebi in jih skuša tako ali drugače presegati. In eno bistvenih sporočil ali sklepov knjige je, da so te naše meje, raziskovanje in preseganje meja, eden temeljih smislov naših življenj. Na meje se bomo odpravili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
O enem najbolj karizmatičnih in enigmatičnih intelektualcev slovenske polpretekle zgodovine
Oddaja Sledi časa predstavlja pregled vseh do danes odkritih fosilnih ostankov mamutov na slovenskih tleh.
Danes pa poglejmo na Ukrajinsko vojno še z druge plati. Bolje rečeno z distance oziroma perspektive, ki jo lahko ponudi le 100 let zgodovine. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja vojni dnevnik Matija Petkovška.
15. aprila je minilo 70 let od rojstva Jerneja Zaplotnika – Nejca, najbolj kultnega slovenskega alpinista in himalaista. Kaj vse bi dosegel, če ga ne bi 24. aprila 1983 pod Manaslujem pokopal usodni plaz, lahko samo ugibamo. Njegova zapuščina je za slovenski narod neprecenljiva, kot tudi njegova knjiga Pot, ki še danes navdihuje številne plezalce ali ljubitelje plezanja, pa tudi druge bralce. A kdo je bil Nejc Zaplotnik osebno? Kako se ga spominjajo njegovi najbližji in njegovi prijatelji, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
29. marca letos je Domovinsko društvo generala Maistra Maribor v navezi z Zvezo društev general Maister, družino Rosina - Šelih in odvetniško pisarno dr. Urške Kežmah na pročelju hiše na Partizanski cesti 16 v Mariboru odkrilo spominsko ploščo odvetniku in politiku dr. Franju Rosini. Gre za osebnost, ki ji zgodovina pripisuje izjemne zasluge za to, da se je v Mariboru na prelomu stoletja uveljavljala narodna zavest, pa tudi zato, da je Maribor po prvi svetovni vojni pripadel južnoslovanski državi. Oddajo je pripravil Stane Kocutar.
Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov