Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Miroslava Vilharja v slovenski literarni zgodovini največkrat omenjajo kot avtorja čitalniške dramatike in ponarodelih pesmi. Bil pa je tudi časnikar, politik, narodni buditelj in graščak.
Letošnje leto imenujemo tudi Cankarjevo leto v počastitev 100. obletnice smrti našega največjega pisatelja Ivana Cankarja. Zato je razumljivo, da je ta obletnica nekako zasenčila še eno obletnico, in sicer 200. obletnico rojstva skladatelja, pesnika, časnikarja in narodnega buditelja Miroslava Vilharja. Ta je bil v svojem času in okolju pomembna kulturna in politična osebnost, med drugim je sodeloval tudi s Franom Levstikom ter odločilno vplival na prebujanje narodne zavesti na slovenskem ozemlju. Skupaj s somišljeniki je organiziral vseslovenski ljudski Pivški tabor na Kalcu leta 1869. Pri tem je zanimivo, da je bilo njegovo rojstno ime Friderich Karel Wilicher, kar je bilo v skladu s tedanjimi navadami premožnih družin. Vilharjev oče je, Fran Serafin, je bil premožen mož, poštar v Planini, in organizator furmanskega prometa, tako imenovani "špediter". Bil je tudi lastnik gradu Kalc, ali Kalec, in obsežnih senožeti. Vilharjeva narodna zavednost se je "prebudila" šele ko je predčasno končal študij v Gradcu, in se je vrnil domov, kjer naj bi v krogu svojih prijateljev spoznal vrednost in pomen domačega jezika.
Grad Kalec, Valvazorjeva upodobitev.
foto: wikipedija
Številne njegove pesmi, na primer: Po Jezeru in Lipa, so ponarodele.
Ob njegovi obletnici so letos pripravili že več dogodkov, s katerimi skušajo Miroslava Vilharja iztrgati pozabi. Ob tem bo izšla tudi knjiga izpod peresa Brigite Tornič Milharčič, profesorice glasbe, v kateri bodo predstavljeni popravljeni in novi podatki o njegovem delu in življenju.
Zanimanje za Miroslava Vilharja pa ni povezano samo z uradnimi proslavami, že prej sta se za zgodovino družine Vilhar začela zanimati Matjaž Vilhar in njegova sestra Marjeta Marinčič, rojena Vilhar, in tako je leta 2015 nastala knjiga Rodovnik rodbine Vilhar. Tej pa sta oba omenjena avtorja dodala tudi knjigo Rodovnik družine Černač, ki je povezana z rodbino Vilhar.
Na zgornji sliki: Predstavitev dveh knjig Rodovnik rodbine Vilhar in Rodovnik rodbine Černač, v Notranjskem muzeju v Postojni dne 21.11.2015. Na sliki so : Alenka Čuk, kustosinja v Notranjskem muzeju v Postojni , avtor obeh knjig Matjaž Vilhar in njegova sestra, sourednica knjig, Marjeta Marinčič. Foto : Špela Marinčič.
V oddaji Sledi časa se bomo torej odpravili na rodoslovni potep, spoznali bomo vrednost Vilharjevih del in kaj nam prinaša novega knjiga o Miroslavu Vilharju.
Zanimanje za Miroslava Vilharje je bilo v krajih, kjer je živel in delal, vedno živo. Zato ne preseneča, da so nastajali takšni in drugačni zapisi o njegovem delu in življenju. Nekateri so zaradi enakega priimka iskali tudi povezave z njim, in eden takih, ki se je tega lotil zelo sistematično, je Matjaž Vilhar.
Na zgornji sliki: Na sliki je avtor rodovnika rodbine Vilhar, Matjaž Vilhar, pred hišo, kjer so živele družina Aleksandra Jurija Vilharja, družina Ščitomirja Vilharja, njegovega sina in njuni potomci. Aleksander Jurij je bil Miroslavov brat. Sliko je posnela Marjeta Marinčič, dne 15.10.2013, ko sta raziskovala sorodnike Miroslava Vilharja. Arhiv slike : Matjaž Vilhar.
Ko je Matjaž brskal po domačem arhivu ter našel številne fotografije, na katerih so bili njegovi predniki in drugi ljudje, ki jih ni poznal, je dobil zamisel, da bi podrobneje raziskal družinsko deblo. Njegov oče je sicer na marsikatero fotografijo napisal datum in tudi kraj nastanka, vendar zraven pogosto ni zapisal imen in priimkov oseb na sliki.
Na zgornji sliki: Družina Jožefe Vilhar, hčerke Miroslava Vilharja, poročene Premrou.
Na zgornji sliki: Matjaž Vilhar ob slikah starega očeta Jožefa in stare mame Marije rojene Černač, na predstavitvi v Notranjskem muzeju v Postojni.
Brigita Tornič Milharčič, profesorica glasbe, se je lotila zelo zahtevne naloge, napisati knjigo z naslovom Pripoved o življenju in delu Miroslava Vilharja. V raziskavi je preverila že znane in odkrila nove podatke o življenju in delu tega pomembnega Slovenca. Pokazalo se je, da so mnogi podatki napačni, in da so avtorji, ki so opisovali Vilharja, te napačne podatke nekritično uvrščali v svoje zapise.
Skladatelj, pesnik, časnikar in narodni buditelj Miroslav Vilhar je bil zelo priljubljen med ljudstvom in še po njegovi smrti so se ga spominjali kot prijaznega graščaka, ki je rad skladal pesmi in ki je razumel preprostega človeka. Zato ne preseneča, da se je njegovo ime ohranilo tudi zaradi njegovih pesmi, ki so ponarodele. Pavlina Škrlj Zrimšek, diplomirana slavistka, doma iz Knežaka, se je v svoji diplomski nalogi leta 2013 tako lotila odkrivanja tega širši Sloveniji mogoče malo manj znanega rojaka Miroslava Vilharja.
Profesorica Brigita Tornič Milharčiči je po vseh njej dostopnih virih in arhivih preverila podtake iz življenja in dela Miroslava Vilharja. Kar nekaj teh podatkov, ki so sicer objavljeni že desetletja je bilo napačnih. Zato bo potrebnega kar nekaj napora, da te napake odpravijo.
Miroslav Vilhar je bil rojen v Planini pri Rakeku 7. 9. 1818 v hiši št. 67 Francu Serafinu in Ivani Obreza, v krstni knjigi župnije zapisan kot Friedrich Karl Wilicher.
Šolanje:
– nemška glavna šola v Postojni,
– nižja gimnazija v Št. Pavlu na Koroškem,
– gimnazija – licej (5. in 6. r.) in filozofski študij v Ljubljani,
– pravna fakulteta v Gradcu in na Dunaju (ni verodostojnih zapisov),
– tri leta obiskoval vseučilišče na Dunaju in v Gradcu (navedba Frana Rakuše).
1843–1861
Leta 1843 se Vilhar poroči z Jožefo Dejak iz Senožeč. Naseli se na gradu Kalec.
V družini se rodi devet otrok – pet deklic in štirje dečki.
1848
Ustanovi narodno stražo v Senožečah. Med letoma 1849 in 1871 je župan v Knežaku.
1858–1861
Vilharjeve otroke poučuje Fran Levstik. Pred njim jih je poučeval Henrik Zagorjan.
1861–1864
Vilhar postane deželni poslanec. Vilharjeva družina se preseli v Ljubljano.
1862
Izvoljen je za čitalniškega odbornika v odsek za bésede v ljubljanski čitalnici.
1863
Izdajati začne politični list Naprej. Urednik je Fran Levstik.
1864
Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (avtor M.P.) Vilhar prestaja šesttedensko zaporno kazen na Žabjaku. Zaradi obsodbe izgubi poslanski mandat.
1864–1871
Vilhar se z družino vrne na grad Kalec. Je pobudnik ustanavljanja čitalnic na Pivškem. Otroke poučuje Jakob Alešovec.
1869
Je eden od pobudnikov in organizatorjev 1. tabora na Kranjskem in Notranjskem, ki je potekal na Kalcu.
1871
Miroslav Vilhar umre. Pokopan je v Knežaku.
Graška leta: 1842–1843
– Glasbeni opus klavirskih skladb,
– pesmi Soldatenlied in Die Königin,
– tragedija v treh dejanjih Anna von Gösting (nedokončana).
1845–1871
Objave v časopisih: Novice, Slovenska bčela, Slovenski glasnik, Naprej.
1845
Predčutki, njegova prva slovenska pesem.
1849
V Novicah objavi pesmi Vodila pridnim kmetovalcem in Vodniku.
1848–1849
Godba ljubljanske narodne straže izvaja skladbi Živio-Polka in Polka-Slovenka.
1850
– Spevoigra Jamska Ivanka,
– zbirki klavirskih skladb Milice, okrogle in Zvezdice slovenske okroglice,
– pesmi Vesoljnimu svetu! in Slave dom,
– Slovenski koledar za leto 1851 (koledarski del, dvajset pesmi in šest basni).
1851
V Novicah objavi pesmi Sveta gora, Moj vertič in Kitica.
1852
– Zbirka samospevov – Pesmi Miroslava Vilharja: I. in II. Šestka – graška izdaja,
– zbirka klavirskih valčkov Savelieder.
1858
Pred Bogom – edina nabožna pesem.
1860
Pesniška zbirka Pesmi – ponarodela je pesem Lipa (uglasbil jo je D. Jenko).
1861
Zbirka samospevov III. Šestka – ponarodele pesmi: Na jezeru, Na goro in Planinarica.
1862
– Zbirka samospevov IV. in V. Šestka – pesem Ne udajmo se je bila poleg pesmi Na jezeru največkrat izvajana pesem.
– Sloga. Slovenski koledar za navadno leto 1863 (koledarski del, dvajset pesmi, štiri kratkočasnice in šaloigra Slep ni lep).
1863
Klavirski skladbi Naprej. Polka française in Slovenski mladini! Polka mazurka op. 21.
1864–1868
Posveti se pisanju iger, epigramov, dramskih spisov.
1864
Koračnica Sokolova potnica
1865
Zbirka zbadljivih verzov Žabjanke
1865–1866
Vilharjeve igre, I–VI, poslovenjene: Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké, izvirne: Detelja, Župan, Poštena deklica.
1866
Vilharjevo zadnje samostojno tiskano delo je Koledarček za navadno leto 1867 (pratika in 34 pesmi).
Ob zgornji fotografiji: Miroslav Vilhar ni pokopan v tej grobnici, ampak je njegov grob od nje odmaknjen, vmes je pokopališka pot. Že kmalu naj bi tudi na tem mestu postavili obeležje.
Miroslav Vilhar seveda v krajih od Planine, Postojne do Pivke in Knežaka, še zdaleč ni "pozabljen" ali v senci "pomembnejših literarnih in drugih ime". Mogoče je malce spregledan v širši javnosti. Posebej razveseljivo pa je, da bo izšla nova knjiga o njegovem življenju in delu, in da bodo kmalu točno označili njegovo zadnje počivališče.
Dodatek
"V začetku septembra leta 1920 so v nekem gozdu v bližini Lenarta v Slovenskih goricah našli truplo." Tako se začne eden najodmevnejših slovenskih sodnih procesov, sploh pa najodmevnejši sodni proces na Štajerskem med obema vojnama. Glavni igralci v tem več kot desetletje dolgem kazenskem procesu, so bili člani družine Markuzzi. Njihov priimek danes zgodovinarka Mateja Ratej razume kot simbol rojstva človekovih pravic v pravni pokrajini, uničeni v vihri prve svetovne vojne. Zgodbo procesa povzema v Sledeh časa Marko Radmilovič z naslovom: "Markuzzujev madež!"
Mlini na veter so zagotovo eden od simbolov Nizozemske, najdemo pa jih tudi v Skandinaviji, Španiji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Na Nizozemskem naj bi jih bilo nekoč več kot 10.000, danes pa jih je le še okrog tisoč. Uporabljali so jih za črpanje vode, mletje žita, žaganje lesa in številne druge industrijske ali kmetijske dejavnosti. Med posebnostmi je treba omeniti, da so bili mlini na veter nekoč tako zanimivi, da so bile nizozemske oblasti prisiljene leta 1752 celo prepovedati izvoz sestavnih delov zanje. Tuji popotniki so namreč hodili po deželi in želeli dobiti potrebne podatke za izdelavo mlinov, ob tem pa so nagovarjali tiste, ki so obvladali tehnologijo izdelovanja in rokovanja z mlini, da bi odšli z njimi v tujino. Zaščitni ukrepi seveda niso zalegli in kmalu so mlini na veter rezali veter tudi izven svoje domovine Nizozemske. V oddaji Sledi čas pa bomo spoznali edini pri nas še ohranjeni in delujoči mlin na veter, ki stoji na Stari Gori v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Vas Orehek danes leži tam kjer je včeraj, a vendar se zdi, da se je v zadnjih desetletjih umaknila v svoj mir in »prežvekovanje« svoje lastne preteklosti. Čas se pač lahko kaže kot merska ali psihološka enota. Vas, ki je del postojnske občine in leži med Hruševjem in Prestrankom, je bila včeraj veliko bolj dinamična kot je danes. Bila je tudi bolj na očeh, zato ker je skozi njo vodila edina cesta v Trst in ker je bila dolgo časa domovanje več plemiških družin. Dvorec na vzpetini danes žalostno in pospešeno propada, v preteklosti pa je bil središče vaškega življenja. Lastniki so se menjavali,vmes je malo propadal in sameval, pa so ga obudili, prenovili in stilsko spreminjali, gospoda je nekaterim domačinom dajala kruh, drugi so živeli od kmetijstva, le malo pa je znanega, kakšne misli so vaščane obhajale, ko so sredi poletja videvali »gnado«, kako se je sprehajalo pod senčniki po vasi. V Orehku je še nekaj tipčnih pivških vaških hiš s petimi stenami, stoletne lipe pa rastejo še naprej in se košatijo. Najstarejša je pred dvorcem in je tretja najstarejša na Slovenskem. Te dni je slavila rojstni dan, ki se vrti okoli številke 800, drugi najstarejši lipi v vasi pa se spominjata celo turških vpadov. Štejeta po približno tristo let manj in se bohotita na cerkvenem dvorišču. Tam, ob nekdanji grajski kapeli in sedaj vaški cerkvi svetega Florjana, tam, kjer je bil nekoč turški tabor in zdaj stoji tudi najvišji zvonik na Notranjskem, tam je tudi kamnita miza, ki je bila nekoč eno od središč družbenega življenja. Ljudje so se zbirali tudi v gostilnah, ki jih je bilo nekoč šest, danes pa ni nobene več. Je pa na vasi prenovljen kulturni dom in vanj zahajajo tudi tri ženske, naše vodičke na poti skozi vas in njeno preteklost in sedanjost, tri ženske, ki pomenijo za Orehek svežo kri za obujanje spominov na bogato vaško preteklosti. Ena izmed njih je poskrbela za obuditev spomina na prvega posvetnega slovenskega pesnika, ki je svojo pesniško zbirko Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi izdal celo pet let pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino. To je bil pesnik, skladatelj, cerkvonik-orglar in učitelj Pavel Knobl, spregledani starosta slovenskih pesnikov, domačin iz Orehka. Menda so ga potisnili v pozabo, ker ni pisal tako imenovane visoke literature, poleg tega je eno pesem posvetil prdenju. O vsem tem v Sledeh časa Jurija Popova, ki je z omenjenimi tremi ženskami pretaknil skoraj vsak kotiček Orehka, vasi, ki ima skoraj pred vsako hišo najmanj dva oreha.
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V današnji oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič, bomo predstavili mogoče malo manj znano vlogo elektrodistribucijskih podjetij pri osamosvojitvi naše države, ko je bila tudi elektrika orožje v osamosvojitveni vojni. Podlaga za to nam bo knjiga docenta dr. Draga Paplerja z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991.
Na pragu jeseni leta 1914, ko so se začeli na Kranjsko zgrinjati prvi begunci iz Dalmacije, Galicije in Bukovine, je časnik Slovenec naslovil na bralce tale poziv: "Priporočit te reveže usmiljenim srcem, pišemo te vrstice. Niso vsiljivci, niso postopači ali beračenja vajeni potepuhi, nego pošteni ljudje, ki so s svojim pridnim delom živeli na svojih posestvih, pa jim je vojska za nekaj časa vzela dom in jih pognala po svetu ?" Po sledeh tega zapisa bomo nizu oddaj ob stoletnici prve svetovne vojne dodali še eno in osvetlili tudi to manj znano poglavje iz naše zgodovine.
V medijih je starih obrti več kot sodobnih rokodelskih spretnosti. Verjetno je romantični pridih in obstret skrivnostnosti za medijske ustvarjalce in medijske odjemalce dovolj privlačen, da se vsakodnevno sprehajajo skozi medijsko krajino bataljon mlinarjev, pekov, mizarjev, čevljarjev in seveda kovačev. A resnica je najbrž ta, da v medijih živi več mojstrov starih obrti, kot jih je v resnici preživelo v Sloveniji… Ne stvari do dna, temveč stvari do nakovala poskuša v Sledeh časa priti Marko Radmilovič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Klevevž. Zanimivo in nekoliko skrivnostno ime nas kar samo kliče, da bi poiskali sledi v času in prostoru, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč. "Ko domačini rečejo Klevevž, pomislijo na sotesko, grad, jamo, potok Raduljo z brzicami, topli izvir, kopanje v bazenčku, kmetijsko posestvo, mlin, pripovedi iz preteklosti in tako naprej. Obiskovalci Klevevža so presenečeni, saj ne pričakujejo toliko različnih, na splošno malo znanih naravnih in kulturnih znamenitosti na tako majhnem prostoru, hkrati pa jim je žal, da na grad spominjajo le še razvaline in da so pripadajoča gospodarska poslopja v tako žalostnem stanju," tako je leta 2009 zapisala urednica zbornika o Klevevžu Majda Pungerčar. In danes? Slika se od nastanka zapisa ni spremenila na bolje. Ta izjemno zanimivi prostor je postal tarča pogosto brezobzirnih obiskovalcev, ki se vedejo v slogu - vse je naše, smeti pa vaše! Zato ni čudno, da jih nekateri domačini imenujejo kar "horde". Drugi pa se zavzemajo za strpen odnos do prišlekov, s katerimi se je treba pogovoriti in jih seznaniti z vrednostjo in občutljivostjo tega območja. In o njem bomo govorili v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Redovništvo se je rodilo okoli leta 260, na današnje slovensko ozemlje pa je prišlo v srednjem veku, ko so bili redovniki vpliven družbeni in cerkveni stan. Skozi stoletja so se najbolj uveljavili skozi svoje kulturno in izobraževalno poslanstvo, kar velja tako za redvnike kot redovnice, čeprav opravljajo še vrsto predvsem humanitarnih dejavnosti in so na teh področjih nepogrešljivi. Danes na Slovenskem deluje 12 moških in 17 ženskih redovnih skupnosti ter 6 svetovnih ustanov oziroma novih oblik bogu posvečenega življenja. V vatikanskem dokumentu o identiteti in poslanstvu brata redovnika, velja tudi za redovnice, je zapisano, da se ta kaže s treh vidikov: kot dar, ki ga brat prejme od troedinega boga, kot dar, ki ga redovni brat deli s svojimi brati in kot dar, ki ga brat daje svetu za izgradnjo sveta božjih otrok. Samostani, vsaj benediktinski, so s svojo razporeditvijo oblikovali nekakšen prazemljevid današnjega slovenskega ozemlja, skozi stoletja pa so redovniki vplivali na kulturni, civilizacijski in duhovni razvoj dežele ter predvsem na umno gospodarjenje. Kako pomembni so bili za splošni napredek, bo Jurij Popov prikazal na primeru reda, ki ga ni več pri nas, za Posavje pa je pomenil veliko prelomnico. Gre za trapiste, ki so pri nas imeli en sam samostan, in sicer v Brestanici na gradu Rajhenberg.
V času, ko se vedno pogosteje sprašujemo o vlogi in pomenu slvoenske vojske, bi se lahko za pomoč ozrli tudi v zgodovino. Po prastarem počelu je prihodnost v mnogo čem odvisna od preteklosti in usode slovenskega vojaka in vojaštva, bi nas lahko podučile o smereh razvoja slovenske vojske. Ena najbolj izpostavljenih vlog današnjih oboroženih sil, je njihovo sodelovanje v mirovnih operacijah po svetu. Ni pa se vse začelo v devetdesetih z mirovništvom na takrat razplamtelem Balkanu. Slovenski vojaki, seveda takrat v sestavu neke druge vojske, so v mirovnih misijah sodelovali že v šestdesetih letih minulega stoletja.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Letošnje leto je v Novem mestu v znamenju jantarja, ki je eden od zakladov arheološke dediščine ne samo dolenjske prestolnice, ampak tudi celotne države. Ta dediščina si po besedah župana občine Novo mesto Gregorja Macedonija zasluži posebno mesto v identiteti mesta, saj ga postavlja na svetovni zemljevid osrednjih železnodobnih arheoloških najdišč. To se bo začelo uresničevati že čez nekaj dni, 20. aprila, ko bodo slavnostno odprli razstavo Jantar - dragulj Baltika v Novem mestu, tej pa bosta sledili še razstavi Jantarna soba in Jantar in oblika. Pa ne samo to, v Novem mestu bo te dni izjemoma potekala tudi mednarodna arheološka konferenca o jantarju. Te že nekaj let organizira CIVIA - Mednarodni raziskovalni center antičnih cest in načinov komunikacije med ljudmi, sedež ima v San Marinu. Poleg te pa bo kot njeno nadaljevanje potekala še Konferenca mest o jantarni poti. O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa
Kako se je prehranjevalo plemstvo v Habsburških deželah in na Kranjskem v 18. stoletju? Iz kakšnih materialov je bilo njihovo jedilno posodje in kako je bilo oblikovano? Ter ne nazadnje, kaj se je največkrat znašlo na njihovih jedilnih mizah, kako so jim hrano in pijačo postregli in kakšni načini strežbe so bili »zapovedani« za različne priložnosti in za različna omizja? Na ta in še kopico drugih vprašanj bomo skušali odgovoriti v oddaji Sledi časa, ki jo pripravlja Dušan Berne.
Človek si v želji, da se spomin nanj ne bi izgubil, že stoletja prizadeva, da bi premagal obličje smrti in postal nesmrten. Kakšno vlogo imajo pri tem posmrtne maske? So bile izdelane le za ohranjanje spomina za kasnejše rodove ali za graditev nacionalne identitete? Kako je s posmrtnimi maskami v Sloveniji? V okviru Društva za domače raziskave poteka raziskava z naslovom Odlivanje smrti, ki se osredotoča na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah - muzejih, knjižnicah, arhivih. Gre za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov in politikov, ki so zaznamovali prejšnji stoletji. Kdo so bili upodobljenci in kdo umetniki, ki so posmrtne maske izdelovali - o tem bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Nihče si ni mislil, da bo šlo tako težko… Življenje v bivši državi, oddaljeno že četrt stoletja, še zmeraj noče zbledeti. Še več; skozi mnoge točke postaja vse bolj prisotno. Pojav, imenujemo ga »jugonostalgija,« je zadnja leta dovolj živ, da se ga je zavedla tudi resna znanost. Nedavno sta pri ZRC SAZU znotraj zbirke » Kulturni spomin« izšli zanimivi deli. Prvo, »Made in YU,« se ukvarja s fenomenom potrošništva v Jugoslaviji.
Prostozidarstvo je premostilo stoletne geografske, družbene in mentalne meje in pustilo za sabo raznovrstno materialno in duhovno sled. Njegovo bogato dediščino prepoznavamo tudi v glasbi, poeziji in leposlovju, v arhitekturi, likovni in filmski umetnosti. Tako so zapisali ob odprtju razstave: Skrivnost lože. Prostozidarstvo na Slovenskem, ki je na ogled v Narodnem muzeju Slovenije. Razstava se časovno ujema s 300. obletnico ustanovitve Velike lože Anglije. Petdeset let pozneje so se lože začele širiti tudi v slovenske deleže. Toda kakšen je bil ta razvoj na naših tleh? Kakšno usodo so doživljali prostozidarji? So njihovi skrivni obredi in način delovanja res zarotniška oblika uporabe vseh sredstev za vzpostavitev svetovne prevlade? O tem bomo govorili v oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.
Na Slovenskem po nenatačnih ocenah poje približno 170 tisoč ljudi, kar predstavlja 8,3 odtstotka populacije, oziroma 0,8 odstotka pevske populacije Evropske Unije. Še zmeraj nenatančni podatki pravijo, da pri nas deluje približno 3.800 pevskih zasedb, oziroma približno 1.300 odraslih, 1.100 šolskih, 700 cerkvenih odraslih in 700 cerkvenih otroških in mladinskih pevskih zasedb. Gre za podatke, ki jih je mogoče najti v evropski študiji Singing Europe 2015, študija francoskega ministrstva za kulturo iz istega leta pa je pokazala, da naši pevski zbori po kakovosti sodijo v sam svetovni vrh. Vse to je posledica tega, da je prepevanje v zborih najbolj razširjena prostočasna kulturna dejavnost pri nas, ki se je posebeja razmahnila po pomladi narodov sredi 19. stoletja. Za ohranjanje in razvoj te dejavnosti so ključnega pomena skladatelji in predvsem zborovodje. Lani je za življenjsko delo na tem področju dobila zlato plaketo Javnega sklada za kulturno dejavnost Republike Slovenije zborovodkinja predvsem mladinskih pevskih zborov Majda Hauptman. Njena življenjska pot se je začela pred 85-imi leti, skoraj hkrati pa tudi glasbena, saj izhaja iz glasbene družine. Več stricev, med njimi najbolj Rudolf Mecilošek , so soodgovorni za njen glasbeni razvoj, še najbolj pa vzpon slovitega pevskega zbora Trboveljski slavček, ki ga je vodil Avgust Šuligoj, pozneje tudi dober Majdin prijatelj in glasbeni svetovalec. Rojena v Zagorju in ob takšni glasbeni podlagi se je odločila za pedagoški in glasbeni študij in se posvetila predvsem vzgoji mladih zborovskih pevcev. Temu se je posvečala tudi kot urednica v glasbenem programu Radia Slovenija, kjer je vztrajala približnio desetletje preden se je vrnila k otrokom in glasbenem poučevanju. Največje uspehe je doživela z Mladinskim pevskim zborom Osnovne šole Trnovo, ki ga je sama tudi ustanovila in ga dolga leta vodila. Prav pevci prvega rodu tega zbora so ji ob svoji 50-letnici pripravili posebno presenečenje, saj so se znova zbrali in jo povabili naj jih vodi tudi zdaj, ko so že sami dedki in babice. Tako se je spletla posebna zgodba, zgodba o zgodovini in prenosu ljubezni do zborovskega petja skozi čas. Zgodbi se je posvetil in jo oblikoval v Sledeh časa Jurij Popov.
Neveljaven email naslov