Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Ob Cesti 27. aprila v Ljubljani, predelu, ki ga imenujemo Rožna dolina, stoji kar nekaj mogočnih hiš, lahko jim rečemo zgodovinske vile, ki že po ohranjeni arhitekturi pričajo o nekdanjem meščanskem življenju v Ljubljani. Maja leta 2021 je svoja vrata odprla prenovljena Vila Zlatica, družinsko domovanje Ivana Hribarja, enega najbolj pomembnih županov naše prestolnice. Hribar – svobodomiselni liberalec, bančnik, politik, diplomat in publicist, zagovornik Zedinjene Slovenije in slovanstva nasploh, je zaslužen za marsikatero mestno pridobitev – pravzaprav je Ljubljano po potresu leta 1895 iz dolge vasi povzdignil v sodobno mesto. Vila nosi ime njegove hčerke Zlatice, ki je v njej živela do smrti leta 2000. Hišo z ostalim imetjem je zapustila Mestnemu muzeju Ljubljana z željo, da se ohrani spomin na njenega očeta. Po obsežni in skrbni prenovi je njena želja izpolnjena. Vila Zlatica je danes muzej in tudi sedež Foruma slovanskih kultur. Vilo spoznavamo prek vodenja Leona Božiča.
O tem, kdaj in kako se je oblikovala slovenska nacionalna zavest ter zakaj je bil ta proces vse prej kot samoumeven, so ob dnevu državnosti razmišljali antropolog dr. Božidar Jezernik ter zgodovinarja dr. Jernej Kosi in dr. Rok Stergar
Kaj pomeni občansko raziskovanje? Odgovor na to vprašanje prinaša obsežen zbornik v dveh knjigah, ki je nastal v Žireh in ga je uredil tamkajšnji domačin, akademik dr. Zdravko Mlinar. Ta je na letnem sociološkem srečanju leta 2019 dal pobudo, da bi tudi pri nas prevzeli koncept in se pridružili gibanju z imenom citizen science, ki se hitro širi v Evropski uniji in drugod. To angleško besedno zvezo najustrezneje prevedemo "občansko raziskovanje" oziroma "občanska znanost". In v Žireh je nato nastalo eno največjih književnih del o tem kraju, občini in ljudeh. Pri tem je sodeloval velik krog ljudi, ki so opisali svoje poklicno in nepoklicno raziskovanje, svoje znanje, dejavnosti, spomine in še marsikaj. V zborniku tako s svojimi avtorskimi članki sodeluje skupaj 150 avtorjev in soavtorjev različnih starosti, od osnovnošolcev in srednješolcev, študentov ter aktivnega prebivalstva do upokojencev različnih stopenj izobrazbe, tudi vrhunskih strokovnjakov različnih profilov in interesov. Več o tem izjemnem književnem podvigu in projektu občanskega raziskovanja pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Pregled starih obredov, šeg in navad ob rojstvu, s katerimi so še pred stoletjem na slovenskem podeželju nad otroka in mater klicali zdravje, srečo in blagostanje ter ju varovali pred zlimi silami, ki so nanju prežale od vsepovsod.
O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacijo "nečiste" dejavnosti strogo obsojali
V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, od leta 2001 tudi lastnici. Vendar se tu zgodba ne konča. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič
Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti.
Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.
Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Neveljaven email naslov