Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko.
Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.
Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji.
Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.
Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919. Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.
Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.
V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec.
Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici. Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.
V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci".
Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009,
M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019
Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.
V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.
Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka.
Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal:
"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."
Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.
907 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Po koncu prve svetovne vojne so se v nekaterih krajih razplamteli upori proti obstoječi oblasti, tak primer je tudi Vinica
Danes minevata 102 leti od konca upora prebivalcev Vinice, ki je znan tudi kot Viniška republika. Petindvajsetega aprila 1919 so namreč pripadniki srbske vojske aretirali glavne voditelje tega upora, ki je trajal pet dni. To pa ni bil osamljen primer velikega nezadovoljstva, ki se je kopičilo med ljudmi ob koncu krvave prve svetovne vojne. Med prve izbruhe revolucionarnega duha spadajo dogodki na Dolenjskem, kjer so prebivalci občine Šmihel-Stopiče decembra 1918 razglasili Kandijsko republiko, odstavili župana in uradnike. Omenjena republika je živela štiri dni. Spontani upori pa so se dogajali tudi drugod po Sloveniji, od Moravč, kjer so oplenili grad, v Posavju zagrozili trgovcem, v Kostanjevici odpovedali poslušnost kralju in zavrnili plačevanje davkov, v Halozah so zahtevali razdelitve vinogradov. Uprli so se rudarji v Trbovljah in vojaki v Mariboru. Najvišjo stopnjo organiziranosti pa so dosegli v Murski republiki, kjer so imeli celo svojo vojsko.
Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 je zajela ves svet, Evropo in seveda tudi naše kraje splošna negotovost, saj so se na ruševinah starih imperijev začele oblikovati nove države. Med njimi tudi nova država SHS, ki se je znašla pred celo vrsto izzivov, ki jim je bila le težko kos. Tudi prebivalstvo se je znašlo pred velikimi vprašanji, kako preživeti, kdo je njihov novi vladar, kakšna bo sploh ta nova država, kaj bo z zamenjavo starega z novim denarjem in podobno. Vse to je povzročalo velike pritiske, ki so se sproščali v vsakovrstnem nasilju. To so bili na primer požigi, spopadi in streljanje in podobno. Dogodki decembra 1918, ko so ustanovili Kandijsko republiko, so imeli velik odmev, ne samo na Dolenjskem, ampak tudi v Beli krajini. In tako so nato leta 1919 v Vinici ustanovili Viniško republiko.
Ko govorimo o letu 1919, je to čas velikih negotovosti in zato so se ljudje samoorganizirali in spontano pokazali svoje politične težnje, ki so se v Vinici pokazale konec leta 1918 in so se nato stopnjevale in dosegle vrh aprila leta 1919. V obeh primerih, pri Kandijski republiki in Viniški republiki, je sodelovalo lokalno prebivalstvo. Tu po raziskavah zgodovinarjev ne moremo iskati nekih neposrednih povezav z vojnimi ujetniki, ki so se v tistem času vračali iz ruskega ujetništva, kjer so bili priče tudi boljševiški oktobrski revoluciji.
Nezadovoljstvo med prebivalstvom je tlelo že veliko prej in bistveno večji vpliv na nastanek predvsem Viniške republike so imele politične agitacije Hrvatske seljačke stranke. To se vidi iz bogatega gradiva sodnih spisov z naslovom Jurij Koenig, imenovan po tedanjem viniškem župniku, ki so ohranjeni v Arhivu novejše zgodovine. To gradivo tudi ne kaže, da je pri nastanku Viniške republike šlo za povzemanje skrajnih komunističnih ali socialističnih idej. Omemba boljševizma pa je uporabljena predvsem v tem smislu, da so hoteli ljudje živeti bolje in drugače, pa ne v smislu boljševistične tvorbe. Začetki zgodbe o uporu ali Viniški republiki segajo v november 1918, nam je povedal Janez Weiss, univerzitetni diplomirani zgodovinar in doktorski študent na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je izdal tudi knjigo ob 100. obletnici Viniške republike.
Začetek dogajanja v Vinici je bil velikonočni ponedeljek 21. aprila 1919. Strasti so se razvnele na seji občinskega sveta, kjer so sprožili tudi vpršanje, kdo ima občinski žig.
Glede žiga je treba povedati, da je do 1. decembra 1918 kljub razpadu avstro-ogrske monarhije še vedno veljala kot plačilno sredstvo avstrijska krona, nato pa se je začel proces prehoda v enoten plačilni sistem. Najprej so žigosali in s tem hoteli označiti denar, ki je že bil v obtoku ter preprečiti povečanje količin vse manj vrednih avstrijskih kron in drugih valut v denarnem obtoku. Žigosanje denarja je potekalo januarja 1919, ponekod pa tudi dlje, na primer v Vinici. Veljavnost denarja je bila postavljena pod vprašaj. Žigosanje pa je močno vplivalo na tekoče trgovinsko poslovanje, oboje pa je seveda povzročila veliko negodovanje med ljudmi.
V oddaji bomo slišali, kako je upor potekal in kaj mu je sledilo. Viničane sta najbolj prizadeli obtožnica in aretacija njihovega župnika Koeniga, saj so na vse pretege skušali dokazati, da je bil aretiran po krivem. Takoj po aretaciji pa so začeli zbirati podpise in jih do 1. maja zbrali približno 600. Oblasti so nato župnika konec maja res izpustile, drugi pa so ostali v zaporu, najdlje Peter Balkovec.
Janez Weiss je pripravil prvo razpravo o Viniški republiki ob 90. obletnici spomina na dogajanje v Vinici. Ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2019, pa so to razpravo ponatisnili in jo "posodobili". Nastala je knjižica, v kateri je Janez Weiss med drugim zapisal, da je treba vedeti, da ljudstvo 21. aprila 1919 ni dejansko razglasilo Viniške republike, ampak je le izražalo svojo pripadnost ideji republikanske ureditve in zavračalo idejo kraljevine pod dinastijo Karađorđević. Edina omemba, ki kar koli govori o lastni republiki, pa je zapisana v policijskem poročilu.
V Vinici se spominjajo dogajanja pred 102 letoma, še posebno ob okroglih obletnicah, ko pripravijo različne prireditve. Mlajše generacije pa v tem sicer relativno oddaljenem zgodovinskem obdobju še vedno vidijo neki navdih in so na to ponosne. Rok Mirtič, predsednik športno-turističnega društva Vinica, nam je med drugim povedal, da so Viničani ponosni na svojo preteklost in zato ni čudno, da jim rečejo "Ej, vi, republikanci".
Za konec je najbolje, da dodamo zapis, ki je nastal ob 100. obletnici Viniške republike, leta 2009,
M. Bezek Jakše: Viniška republika si zasluži spoštovanje v zgodovinskem spominu, Dolenjski list, 28.4.2019
Vinica - 21. aprila 1919 so prebivalci Vinice razglasili Viniško republiko, za katero so dobili idejo od vaščanov, ki so sodelovali v prvi svetovni vojni. Povod za razglasitev samostojne države je bil zaplet okrog žigosanja denarja, po nemirih pa so se odločili za odcepitev, ki sta jo po nekaj dneh končala orožništvo in vojska.
V spomin na dogodke pred 100 leti je Športno-turistično društvo Vinica pripravilo petdnevno praznovanje, ki se je začelo v petek, 26. aprila, združili pa so ga z osrednjo črnomaljsko občinsko prireditvijo ob dnevu upora proti okupatorju. Nastopili so člani KUD Otona Župančiča Vinica, zgodovinar Janez Weiss se je sprehodil skozi viniška stoletja in predstavil še neznane dele viniške zgodovine, slavnostni govornik pa je bil župan Andrej Kavšek. Predstavili so tudi mozaik Republikanec, sestavljen iz materialov, ki so jih darovala gospodinjstva iz Viniške republike, njegova avtorja pa sta domačina Janez Muhvič in Albin Balkovec. Včeraj dopoldne so pripravili delavnice, na katerih so se otroci učili pletenja košar in drugih ročnih spretnosti. Na igrišču pri OŠ pa so se predstavila gasilska društva. Zvečer je bila v dvorani OŠ Vinica osrednja prireditev ob 100. obletnici Viniške republike, za katero so domači igralci pod vodstvom Ivanke Sajovic ter Ticijane in Nine Starešinič pripravili gledališko igro v treh dejanjih, slavnostni govornik pa je bil predsednik države Borut Pahor.
Pahor je spregovoril o Viniški republiki in Republiki Sloveniji. Dejal je, da v primeru Viniške republike ni šlo za to, da bi v pravem in pravnem smislu obstajala republika. 'Ljudje so se postavili po robu zlorabam zaradi žigosanja avstrijskih kron. A šlo je za nekaj velikega. Danes, 100 let pozneje, moramo občudovati, kako velike ideje, ideje republikanizma, je pred stoletjem negoval mali človek. Zato si Viniška republika danes zasluži več spoštovanja v zgodovinskem spominu slovenskega človeka,' je poudaril predsednik države. Ko pa je govoril o Republiki Sloveniji, je dejal, da je zdaj, ko imamo svojo državo, edinstvena priložnost, da ohranimo vero v to, da z demokracijo lahko razrešimo vse probleme. Danes se je ob 9. uri na viniškem placu, kjer stoji tudi spomenik Viniški republiki, začelo kulinarično obarvano praznovanje, pa pokušina vin, tržnica in kulturni program. Od 12. ure bo na voljo ogled spominske hiše Otona Župančiča z vodstvom, ob 17. uri pa bo na igrišču pri OŠ viniška malonogometna liga. Jutri, v ponedeljek, bo ob 20. uri v domu krajanov na ogled igrani dokumentarni film o Viniški republiki, posnet leta 2012. V torek, 30. aprila, bo ob 11. uri v spominski hiši Otona Župančiča počitniška delavnica za otroke in družine, na kateri si bodo ogledali stare razglednice Vinice, ob 19. uri pa na Štrkovih njivah praznovanje s kresom. Nastopili bodo 2B, Jan Plestenjak in skupina Mambo Kings, jutranjo prvomajsko budnico pa bodo pripravili Viniški tamburaši." konec članka.
Fotografije iz praznovanja 100.letnice Viniške republike nam je posredoval Boris Grabrijan, direktor Krajinski park Kolpa, ob tem je zapisal:
"Moja naloga pri obletnici je bila bolj popestritev dogodka s prikazi in predstavitev našega dela, ter kot je to običajno tradicionalna znanja in moderne tehnologije za varovanje okolja –električni avtomobili, električna kolesa, domača ponudba hrane in izdelkov..."
Še povezava do dokumentarnega filma Viniška republika.
Če bi se danes za nekaj dni odpravili v Buenos Aires, bi si verjetno tam med najbolj znamenitimi stavbami argentinske prestolnice ogledali tudi stadion nogometnega kluba Boca Juniors, imenovan La Bombonera, ter velikansko in arhitekturno fascinantno tržnico Abasto. In vendar ob tem morda ne bi niti vedeli, da gre za zgradbi, ki ju je zasnoval naš rojak, arhitekt Viktor Sulčič. Kako je fant, rojen slovenskim staršem v Križu pri Trstu, postal eden najbolj pomembnih arhitektov Buenos Airesa v času med obema svetovnima vojnama, nam bosta za tokratne Sledi časa pomagala zarisati umetnostna zgodovinarka dr. Irene Mislèj, ki je Sulčiča spoznala v svojem otroštvu v Argentini, kasneje pa je o njem napisala doktorsko nalogo in pripravila prvo veliko razstavo njegovih del, ter arhitekt Matej Mljač, ki je pred leti prav tako tako zasnoval fotografsko razstavo Sulčičevih del, ki je vključevala celo načrt obnove znamenitega stadiona. Oddajo je pripravila Alja Zore.
V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Raznovrstno in pisano balkansko mitološko bogastvo je skupaj z drugimi bogatimi slovanskimi mitološkimi zakladi – razen v svetu prevladujoče izvrstne ruske teorije mita in pravljic – premalo obravnavano, meni dr. Svetlana Slapšak.
Začenja se novo šolsko leto, zato bomo v oddaji Sledi časa opisali nekaj posebnosti šolske oblačilne kulture v preteklosti. V današnjem času se nekateri sprašujete, ali se učenci, pa tudi učitelji, za šolo oblačijo manj primerno. Tudi misel o poenotenju oziroma tako imenovani šolski uniformi vedno znova oživi, a kaj kmalu tudi ponikne. Najintenzivnejše ideje o šolskih uniformah so nedavno pretresale slovenski prostor. Junija leta 2014 je ministrstvo za šolstvo predstavilo rezultate ankete med učenci, starši in šolniki. Anketiranih je bilo več kot 20 tisoč. Večina anketirancev se je takrat izrekla proti uniformam. Kako pa je bilo v preteklosti?
V današnji oddaji Sledi časa bomo obiskali Rudnik Sitarjevec v Litiji, ki sodi med polimineralna rudišča z izjemno mineraloško pestrostjo. Je eno najbogatejših najdišč različnih mineralov v evropskem in svetovnem merilu. V njem so jih našli več kot šestdeset. Kakšna je zgodovina rudnika, ki je danes urejen v sodoben podzemni muzej in se ponaša tudi s tem, da je edini znani prostor rastočih limonitnih kapnikov v Srednji Evropi. V rudnik Sitarjevec se je odpravila Petra Medved.
Skoraj ne mine dan, da ne bi mediji poročali o požaru v naravnem okolju, ki se širi kje na planetu. Poleti so na severni polobli v nevarnosti tudi države, ki imajo velike gozdnate površine ali ležijo ob podnebnim spremembam izpostavljeni geografski širini. Slovenija izpolnjuje oba pogoja in požari poleti postajajo tudi naša realnost. Slovenci smo se z njimi srečali verjetno že v prazgodovini, a uspešno boriti proti njim smo se začeli pred nekaj desetletji, ko je gasilcem na kopnem na pomoč priskočilo tudi gašenje iz zraka. O teh prvih pionirjih, ki so se nad požare spustili v krhkih in na silo modificiranih letalih, govori oddaja Sledi časa.
Dejavniki, ki narekujejo izbiro najustreznejšega zakonskega partnerja ali partnerke, se skozi zgodovino vedno znova spreminjajo. Vsako obdobje ima svoje specifike, na katere seveda močno vplivajo širša družbena, ekonomska in politična dogajanja. Tako je bilo tudi v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je slovenski prostor demokratiziral, nacionaliziral in industrializiral, vsi takratni izobraženci pa so obilo brali tudi romantično ljubezensko poezijo. Kako je torej pred stoletjem in več tedanji javni diskurz na Slovenskem obravnaval idealnega partnerja? Kako so v sfero zasebnega, intimnega izbiranja najustreznejšega življenjskega sopotnika posegali dejavniki, ki jih praviloma štejemo za neosebne, javne? Kaj lahko iz konkretnih poročnih strategij ljubljanske premoženjske oziroma izobraženske elite razberemo o materialnem in predstavnem svetu teh ljudi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam v tokratnih Sledeh časa pomagata iskati zgodovinarki doc. dr. Irena Selišnik in doc. dr. Ana Cergol Paradiž, obe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Pogosto ideologije, ali režimi, ali pa samo navadne zgodovinske okoliščine ljudi izbrišejo. Po navadi gre za posameznike, ki bi kakorkoli zmotili vodilno naracijo tistega trenutka, ali koga osramotili, ali spremenili razmišljanje javnosti, ali ogrozili prevladujoče mite. Tako tiste o ljudeh, kot tiste o dogodkih. V oddaji Sledi časa odkrivamo zgodb, ki je bila dolga desetletja preveč nerodna, da bi jo povedali. Gre za zgodbo o mlajšem bratu Karla Destovnika Kajuha, ki pa je zelo drugačna od znane usode našega narodnega junaka. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta
Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?
Za zgodbo o treh čeladah je bilo odločilno sodelovanje muzejev: Medobčinskega muzeja Kamnik, Dolenjskega muzeja Novo mesto in Narodnega muzeja Slovenije. Kamničani so namreč pripravili razstavo – Mamut po mamutu v Novem mestu, sledilo je poizvedovanje o negovski čeladi z Vrhpolja pri Kamniku, ta pa je spodbudila pogovore o čeladah, ki jih hrani dolenjski muzej. Tako je nastal projekt, imenovan Skrivnostne poti negovskih čelad, ki vsaka zase prinaša nenavadne poti, zgodbe in usode teh izjemnih halštatskih predmetov. Vse to so potem strnili v razstavo, ki so ji dodali katalog in kratke videofilme. V njih predstavijo usodo čelade iz Novega mesta, ki so jo nepridipravi ukradli. Dodani so posnetki, ki so nastali pri sinu znamenitega zbiratelja Sadnikarja, ki je pridobil čelado z Vrhpolja pri Kamniku. Tu pa je bila tudi predstavitev čelade s Kope nad Kompoljami, ki je nekoč krasila vodnjak v Lukovici. O teh čeladah izvemo več v oddaji Sledi časa.
Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.
Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.
V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.
Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.
Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.
60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezu
Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.
Neveljaven email naslov