Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališče

Čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani in okolici. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so  igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile takšne, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni,  pa tudi otroci,  so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa.

Sogovorniki

Začetki

Začnimo z nekaterimi osnovnimi podatki. V številnih kulturah se gospodarska dejavnost ali pa preživetje prepleta z zabavo in prostočasnimi dejavnostmi. To velja tudi za drsanje in razvoj drsalk kot pripomočka za premagovanje ledenih površin, nam je povedal dr. Tomaž Pavlin, ki  preučuje zgodovino športa na fakulteti za šport.

Drsališča sodijo med tako imenovane zimske radosti, ki so bile sestavni del počitnic in preživljanja prostega časa. Je pa seveda drsanje zelo stara dejavnost, pri nas znana iz Valvazorjevih upodobitev Cerkniškega jezera, ki bi jih lahko primerjali z upodobitvami holandskih slikarjev tistega časa, meni mag. Gojko Zupan, umetnostni zgodovinar.

Drsanje kot šport in rekreacija se je začelo razvijati v Ljubljani konec 19. stoletja in je do druge svetovne vojne doživelo izjemen razcvet. V tem času je bilo v Ljubljani več drsališč, ni pa še povsem raziskano, kdaj so se drsali na zaledenelih jezerih, bajerjih, ribnikih, rekah in potokih.

Najstarejše ljubljansko drsališče je bilo tako imenovano Kernovo drsališče. O njem so leta 1909 zapisali:

"Spomin na Kern. Ljubljanski prebivalci se še dobro spominjajo, kako živahno je bilo svoj čas na trnovskem Kernu. Ob nedeljah, kakor ob delavnikih, so bili sestanki mladih in starih le na častitljivem Kernu, kjer je drsalcem in gledalcem v zabavo še igrala že umrla godba realcev. Pomarančarji in smokvarji so prinesli okrepčila, kočevskega krošnjarja ni nikoli manjkalo, Monte-Carlo so pa imeli vajenci pod hrastom s 'prlafurjem in fucanjem'. Skratka, Kern je bil koncentracija zimske zabave. Še je Kern, a samo po imenu, sicer pa zapuščen. Le otroci in revnejši dijaki ga po malem še obiskujejo, od njih pa malo vstopnino pobirata dve stari ženici. Ko nekega dne ni bilo teh, je hlapec Fran Dernovšek porabil priliko in se kar na svojo roko etabliral za blagajničarja. Kdor mu je plačal, se je smel drsati, kdor pa ne, je sfrčal z leda. Slednjič je prišel na vrsto policijski stražnik, ki je preskrbel, da bode nepoklicani blagajničar dajal obračun pred sodiščem."

Kernovo drsališče je zajemalo območje za trnovsko cerkvijo, kjer so nekoč kopali glino za mestno opekarno.

V Ljubljani je bilo nekoč znanih več drsališč, na primer koseški bajer.  Zelo znan je bil zaledeneli tivolski ribnik, kjer so imeli tudi vso potrebno infrastrukturo. Tu so bile garderobe in slaščičarna, zraven pa je bila čolnarna, kjer so v ne zimskem času sposojali čolne na vesla.

Drsanje je bilo najprej vezano na zunanje površine. Tudi Bled z otokom je bil pozimi dostopen peš – ko so bile zime takšne kot na Cerkniškem jezeru. Tam so tudi kegljali na jezeru.

Na tako imenovanih naravnih drsališčih so igrali tudi hokej.

Dr. Tomaž Pavlin ima tudi konkretne izkušnje z drsanjem, saj je igral hokej.

Pokrita drsališča